Nagovor za radio Ognjišče

Dragi poslušalci in poslušalke, na praznik Kristusovega vnebohoda, ko v duhu stojimo z učenci v Galileji na gori, kamor jih je poklical Gospod sam, in z njimi z vsem začudenjem zremo v nebo, kjer njegova podoba izginja, kot nam poročajo Apostolska dela (prim. Apd 1,11), oživi v nas velikonočno oznanilo. Kati tudi na veliko noč smo slišali: »Iščite to, kar je zgoraj /…/ mislite na to, kar je zgoraj, ne na to, kar je na zemlji« (Kol 3,1.2). Seveda to »nebo« in ta »zgoraj« ne pomeni neba z oblaki in soncem, ampak je prispodoba za tisti, drugačni način bivanja, v katerega je z vnebohodom Jezus v vsej polnosti vstopil in ni preprosto več zaznaven z telesnimi očmi. To je način življenja pri Očetu, v Očetovi ljubezni. Luka je v Apostolskih delih zapisal, da je vstalega Gospoda, potem ko je »dokazal, da živi«, oblak »zastrl njihovim pogledom« (Apd 1,3.9). Oblak pa v svetem pismu pomeni prisotnost Boga, navzočnost Očeta, ki ljubi svojega Sina in v njem vse ljudi kot svoje sinove in hčere. Ko takšen oblak zastre pogledu kakšno stvar ali človeka, ga ne odvzame; še vedno je prisoten, a ni več viden telesnim očem, ampak le očem vere. Zato Jezus v evangeliju kljub izginotju zagotovi: »In glejte: jaz sem z vami vse dni do konca sveta« (Mt 28,20).

Osnovno sporočilo praznika vnebohoda je Gospodovo zadnje naročilo: »Pojdite torej in poučujte (naredite) vse narode. Krščujte jih v imenu Očeta in Sina in Svetega Duha in učite jih spolnjevati vse, kar koli sem vam zapovedal!« (Mt 28,19-20). Jezus pove, da je njegovo direktno poslanstvo kot človeka na zemlji končano, tisti pa, ki so ga sprejeli, pa naj začnejo svojo pot. A ta pot je njegova lastna pot Sina, ki jo je prehodil od učlovečenja naprej. To je pot, ki izpričuje samo eno: Očetovo ljubezen ljudem, ki ga še ne poznajo. Kdor Jezusa posluša, postaja kakor On – On pa je odsev Očetove ljubezni med ljudmi. To je tudi njegova moč: postati brat vsem. Cerkev ima isto poklicanost kot Sin, ki se izpolnjuje v istem poslanstvu, kot ga je On dobil od Očeta, in ga sedaj daje naprej: Pojdite, poučujete, krščujte in učite! Cerkev v zgodovini nadaljuje natanko to, kar je delal in učil On. Zato nas Kristus kot Cerkev pošilja k bratom. Kdor ga posluša, vidi in se mu pokloni, postane kakor On: sin; torej poslan k bratom, da jih nauči izpolnjevati vse, kar je Jezus zapovedal. In kaj je zapovedal, ali še bolje, k čemu je vabil in navduševal? Poudarjal je, da je naša naloga ljubiti Očeta in brate ter sestre z isto ljubeznijo, kot ljubi On, Sin.

V letu družine ne moremo in tudi ne smemo drugače, kakor da zagledamo v duhu tudi družino kot »goro vnebohoda« in da tudi prvi korak k tistim »vsem narodom«, kamor učence pošilja, prepoznamo v družini. Sveti Jožef, ki se ga danes tudi spominjamo, naj nam pri tem s svojo priprošnjo stoji mogočno ob strani. Dragi starši in drugi družinski člani naših družin, vi ste med prvimi poklicani »misliti na to, kar je zgoraj«. Starši in botri, za vas med prvimi velja, da ste poslani otrokom, da jim omogočite krst, da jih naredite za Jezusove učence in za brate in sestre v božjem otroštvu z vsemi krščenimi ter jih učite izpolnjevati vse, kar je Jezus zapovedal; k temu je vsak kristjan še posebej poklican in potrjen z zakramentom svete birme. Glejte, kaj poudarja Božja beseda: otroke je treba »narediti« za učence in jih »učiti izpolniti vse, kar je Jezus zapovedal«. Jezusov učenec nihče ne postane sam. V življenju je otroke treba učiti konkretnih korakov s pomočjo verske vzgoje; kar jih počasi osvobajajo ujetosti v posledice izvirnega greha, ki jih že od najnežnejših let usmerjajo v odločanje tudi za slabe stvari; saj je njihova volja oslabljena in nagnjena k slabemu, njihovo spoznanje zatemnjeno, da ne spoznava prave resnice. Zato jih je treba kakor za roko voditi skozi otroška leta in jih učiti ljubiti Očeta in ljudi ter vse stvarstvo. Kako lepo je poslanstvo staršev in vzgojiteljev: usmerjati otrokov pogled vedno navzgor, čeprav ga ranjena narava vleče k tlom. Pomagati otroku, da začne Očetu izrekati prve molitve, pomagati mu prepoznavati in okušati prve Božje dotike, ki ga vedno bolj napolnjujejo in osrečujejo. To pomeni konkretno uvajanje v molitev in še bolj v povsem konkretno pomoč pri zavedanju prvih izkušenj o tem, kaj doživljamo, ko se odločimo za dobro delo v odnosu do bližnjega; in kaj doživljamo, kadar mu storimo slabo. Pogovor o teh doživljanjih je izredno pomemben in pomeni izpolnitev Jezusovega naročila. Kolikor je otrok že sposoben takšnih izbir, odločitev in izkušenj, toliko mu jih moramo pomagati storiti; pomagati mu doživljanja tudi izraziti in se veseliti dobrote in ljubezni, ki tako raste med ljudmi. Vse to pa seveda ne velja samo za otroke, ampak je vedno več tudi odraslih v naših družinah, ki jim je prav tako treba pomagati pri podobnih prvih korakih krščanskega življenja in doživljanja; pri odločanju za življenje po krščanskih vrednotah, v katerih je človekovo življenje cenjeno od spočetja do spoštljivega zemeljskega konca.
Nenazadnje je tudi povsem izkustveno treba otrokom in drugim pomagati doživeti in odkriti Jezusovo živo prisotnost med nami, ki jo predstavljamo vsi, ki smo Cerkev, in v tem prepoznati izpolnitev njegove obljube, da bo ostal »Bog-z-nami« vse dni do konca sveta (prim. Mt 28,20).

Vse to se tako edinstveno ujema s tem, kar v pismu Efežanom, katerega odlomek je 2. berilo v bogoslužju današnjega praznika, izrazil apostol Pavel: »Njega pa je postavil čez vse kot glavo Cerkvi, ki je njegovo telo, polnost njega, ki v vsem vse izpolnjuje« (Ef 1,22-23). Drage družine, vi gotovo želite drug drugemu, da bi vsak izmed vas bil izpolnjen v vsem. Zato se zavedajte svoje veličine kot »domače Cerkve« ali »Cerkve v malem« - kot krščanske družine ste »Njegovo telo«! Telo pa služi duhu, da se izraža in živi sredi tega sveta. V vas in po vas Kristus danes uresničuje svoje poslanstvo Sinovske ljubezni. Verjemite, da se to dogaja sredi med vami in da ste vi živo in svobodno orodje tega dogajanja. In še nekaj poudarja Jezus, da On »v vsem vse izpolnjuje«. »Vse«! Ne le en delček življenja, ne le takrat, ko molite, ampak vas želi izpolniti v vsem. V vaših telesnih, čustvenih, razumskih in duhovnih potrebah in dejavnostih. V to »vse« je zajeto tudi trpljenje z bolečinami in ranami na telesu in duši, tudi smrt sama spada v to obljubo. V vsem tem želi biti On naše vse, da bi bili vedno in v vsem izpolnjeni kot ljudje, kot bratje in sestre med seboj. Kot Cerkev, ki je Kristusovo telo, vse to drug drugemu omogočamo, ker smo »orodje« njegove ljubezni. In samo ta ljubezen lahko celovito in harmonično izpolni vse plasti človeka.
Dragi starši in otroci, doživite veličino tega dogajanja med vami, saj vam ga zagotavlja Gospod.

Kar sem zaradi leta družine izpostavil za družinsko življenje, seveda velja v vsej polnosti tudi za vsako župnijsko skupnost, ker velja za Cerkev v celoti. Veselimo se tega vnebohodnega poslanstva in obljube, ki naj bosta vedno bolj vsebina našega življenja, ker smo Kristusovo telo sredi zgodovine, med mnogimi ljudmi, ki hrepenijo po polnosti svojega življenja, a jim ga svet ne more uresničiti. Zaradi njih in k njim smo poslani, da jim tudi po nas vstali Gospod izpolni najgloblja hrepenenja. Amen!