Tretji soboški škof

Papež Leon XIV. je 18. junija 2025 imenoval duhovnika celjske škofije dr. Janeza Kozinca za škofa Škofije Murska Sobota. Škofovsko posvečenje je prejel v nedeljo, 14. septembra 2025 v župnijski cerkvi Povišanja svetega Križa v Črensovcih. Posvetil ga je koprski škof dr. Peter Štumpf, soposvečevalca pa sta bila apostolski nuncij na Nizozemskem dr. Jean-Marie Speich in mariborski nadškof metropolit mag. Alojzij Cvikl.

Škof ordinarij msgr. dr. Janez Kozinc

Življenjepis

Janez Kozinc je bil rojen 21. avgusta 1975 v Celju. Junija leta 1999 je diplomiral na Fakulteti za kemijo in kemijsko tehnologijo Univerze v Ljubljani. Po služenju civilnega vojaškega roka se je leta 2000 zaposlil na ekološkem inštitutu ERICo v Velenju.
Novembra 2000 je na inštitutu ERICo v sodelovanju s Fakulteto za kemijo in kemijsko tehnologijo Univerze v Ljubljani začel podiplomski študij in ga zaključil z zagovorom doktorata leta 2005 na katedri za analizno kemijo. 
Zaradi Božjega klica je jeseni leta 2006 vstopil v Bogoslovno semenišče v Mariboru. Po dveh letih študija filozofije in teologije je na predlog svojega ordinarija dr. Antona Stresa l. 2008 začel podiplomski študij s področja biblikuma pri prof. Maksimilijanu Matjažu. Študij magisterija je zaključil julija 2011. V diakona ga je posvetil škof dr. Anton Stres 29. oktobra 2009, v duhovnika pa škof dr. Stanislav Lipovšek 29. junija 2010, oboje v celjski stolnici, ki je hkrati tudi cerkev njegove domače župnije sv. Danijela v Celju.
Diakonsko leto in prva kaplanska leta (do 2014) je deloval v župniji Šoštanj – Zavodnje – Bele Vode, kjer je bil odgovoren za katehezo otrok, mladih, vzgojo katehistov in katehistinj, animatorjev za duhovne vaje in oratorije. V letu 2011 ga je kot predstavnika kaplanov škof dr. Stanislav Lipovšek imenoval za člana Duhovniškega sveta Škofije Celje. Istega leta je bil zadolžen tudi za formacijo mladih duhovnikov celjske škofije v okviru nadškofijskega programa.
Poleti 2014 je bil kot kaplan premeščen v župnijo Šmarje pri Jelšah s soupravama Sladka Gora in Sv. Peter na Kristan Vrhu. V letih 2012 do 2018 je v Mariboru in Celju predaval predmet Eksegeza Nove zaveze na Katehetsko pastoralni šoli. Po letu službovanja v omenjenih župnijah je bil poleti 2015 umeščen za župnika v Pišecah. Tam je bil leta 2017 imenovan za prodekana dekanije Videm ob Savi. Leta 2016 je bil imenovan v Duhovniški svet, Zbor svetovalcev in Škofijski pastoralni svet celjske škofije. 
Z avgustom 2018 je bil razrešen župnijskih dejavnosti in bil v skladu s sklepom Slovenske škofovske konference imenovan za koordinatorja in izvajalca propedevtičnega letnika Bogoslovnega semenišča v Ljubljani. V oktobru 2018 je v Rimu, na Papeški univerzi Gregoriana opravil študij za vzgojitelje duhovnikov in posvečenega življenja (Centro San Pietro Favre per i Formatori al Sacerdozio e alla Vita Consacrata) in konec septembra 2019 začel z izvajanjem propedevtičnega letnika v župniji Šmarje pri Jelšah.
Celjski škof Maksimilijan ga je je oktobra 2021 imenoval za člana Zbora svetovalcev in člana Duhovniškega sveta Škofije Celje, oktobra 2022 pa za voditelja Komisije za trajno duhovniško formacijo in voditelja bogoslovcev Škofije Celje.
V svojem duhovniškem poslanstvu se je posvečal oblikovanju ljudi za Kristusove učence in učenke, zlasti po branju in poglabljanju v Sveto pismo, sodeloval v bibličnih skupinah, pripravljal in vodil biblične duhovne vaje in duhovne obnove.

Opis škofovega grba
Kjer je Gospodov Duh, tam je svoboda
Škofov grb v simbolu podpre geslo, ki je vodilo in smer njegovega delovanja. Škofovska služba je nasledila službo apostolov, zato je branje simbolov grba dvoplastno: na ravni osebne zgodovine - poslanstvo novega škofa in na ravni zgodovine odrešenja.
Škofovsko geslo in svetopisemski tekst, iz katerega je vzeto geslo (2Kor 3,1-18) govori o Božjem duhu, ki daje svobodo. Sv. Pavel govori o prostoru, kjer biva svoboda - »kjer je Gospodov duh«. Edini prostor, v katerem živi svoboda Božjih otrok, je duša, v kateri biva Gospodov duh. Prostor Sv. Duha postanemo s krstom: »smo Kristusovo pismo – pisano s črnilom Božjega Duha« (po 2Kor 1,3). S krstom smo »položeni« v Božjo svobodo, ki jo napaja Gospodov duh.
Simboli v osrednjem delu grba so podoba dogodka iz življenja staro in novozaveznega človeka, ki išče Boga. Jezus je z dejanjem pomnožitve kruha in rib napovedal svojo daritev na križu - evharistijo. (Mr 6,30-44). Tega dejanja tisti, ki so bili deležni tega čudeža, niso razumeli. Šele v trenutku Jezusove smrti, ko se je »zagrinjalo v templju pretrgalo na dvoje od vrha do tal« (Mt 27,51), je bila dana človeku možnost, da postane v Duhu svoboden.
Na Kalvariji je On postal »živi kruh« za nas in nam poslal Sv. Duha za razumevanje te skrivnosti. Podobe kruha in rib na grbu nas spominjajo na to nenehno iskanje človeškega srca in potešitev v evharistiji.
Osnovne barve grba so barve, s katerimi opisujemo božje razsežnosti:
rdeča: barva ljubezni, žrtve, daritve na križi, barva kraljev, moči ...
bela: barva Duha, čistosti ...
zlata: barva božanske narave Boga.
Simbol rib in kruha je v sredini grba na belem polju.
Riba je simbol, ki močno povezuje celotno odrešenjsko zgodovino, v kateri se prepletata Božje in človeško. Riba v novi zavezi je simbol vstajenja, v stari zavezi je tudi simbol pekla (Jon 2,1-11). 
Prav tako pa simbol ribe govori o službi novega škofa – Jezus je v službo poklical Petra: »Ne boj se! Odslej boš lovil ljudi.« (Lk 5,10). Pri pomnožitvi kruha in rib je Jezus naročil apostolom: »Vi jim dajte jesti!« (Mt 14,17). Delo apostolov nadaljujejo škofje.
Podoba kruha izhaja tudi iz novomašnega gesla novega škofa: »Kruh, ki ga bom dal jaz, je moje meso za življenje sveta« (Jn 6,51).
O evharistiji pripoveduje pet hlebov razporejenih v obliko križa: »kruh« se v evharistiji razdrobi in nas nahrani za življenje v Duhu, predstavlja občestvo Cerkve, zbrane v Kristusovem imenu. (Did. 9)
Vsak hleb ima svojo barvo – rdeča, modra, rumena /zlata, zelena, in bela/srebrna; hlebi predstavljajo vso »barvitost« našega življenja. V evharistiji prinašamo pred Gospoda naše življenje v vseh »barvah« – vse lepo, dobro, pa tudi težko in bolečine. Vse naše življenje v evharistiji polagamo pred Gospoda. Po evharistiji »se spreminjamo v isto podobo, od sijaja v sijaj, prav kakor od Gospodovega Duha.« (2Kor 3,18)
Iz vrha ščita na beli podlagi je nakazan motiv padajočega slapa – vode. Krstna voda in Duh rojevata novega človeka (Jn 3,5), kot tak pa je dedič Božjega kraljestva (Jn 8,36).
Vera Klepej Turnšek

Bula o imenovanju

Papeževa bula oz. pismo, s katero je papež Leon XIV. imenoval msgr. dr. Janeza Kozinca za soboškega škofa.