Nagovor za Radio Ognjišče

Nagovor škofa msgr. dr. Marjana Turnška na binkoštno nedeljo na Radiu Ognjišče.

Drage poslušalke in poslušalci, duhovno bogat binkoštni pozdrav vam pošiljam preko radijskih valov!

Iz osrednjega sporočila o binkoštnem dogodku v Apd obnovimo bistvo: »Prikazali so se jim jeziki, podobni plamenom, ki so se razdelili in nad vsakim je obstal po eden. Vsi so bili napolnjeni s Svetim Duhom in začeli so govoriti v tujih jezikih, kakor jim je Duh dajal izgovarjati« (Apd 2,3-4). Nekaterim je, na žalost, Sveti Duh »neznani Bog«, ker je najbolj skrivnosten in za nekatere najmanj poznan.
Pa vendar nam ga je izrecno razodel Jezus sam, saj je dejavno prisoten v celotnem njegovem življenju. Še posebej odločilni trenutki delovanja Svetega Duha so: Jezusovo spočetje v Devici Mariji, začetek Jezusovega javnega delovanja s krstom v Jordanu, kjer se pojavi »kakor golob«, in po vnebohodu se na posebno močan način manifestira na binkošti in ostaja kot »duša Cerkve« prisoten ves čas.
V nicejsko - carigrajski veroizpovedi izpovedujemo, da verujemo »v Svetega Duha, Gospoda, ki oživlja«. Sveti Duh torej prinaša življenje, Božje življenje, kjer koli deluje. Deluje pa povsod, kjer mu svobodni človek ne postavlja ovir. Seveda pri tem ne gre le za naravno, biološko življenje, ampak za Božje življenje. Za človeka brez Svetega Duha ni pravega in polnega življenja. To »oživljanje« pomeni vtisnjenje razsežnosti Svete Trojice v človeka. To je razsežnost Ljubezni, odnosov, ki so lastni Bogu, a so na svoj način lastni tudi človeku, saj je ustvarjen po Božji podobi. Zato Sveti Duh ne vnaša v nas nekaj tujega, ampak uresničuje naše bistvo, ki je v ljubečih odnosih z drugimi ljudmi in z Bogom. V tem smislu zagotavlja apostol Pavel Rimljanom in nam, da je Oče v naša srca izlil svojo Ljubezen po Svetem Duhu, ki nam je bil dan (prim. Rim 5,5). Človek si ne more želeti kaj večjega, kaj bolj pristnega od tega, kar v njem vzpostavlja Sveti Duh. Pri tem postaja svetišče Svetega Duha. Bog, ki je Ljubezen, se človeku v Svetem Duhu daje tako intimno, da mu noben človek ne more tako »zlesti« v srce, kot to stori On. Nihče mu ne more biti tako blizu in nihče, tudi najgloblji prijatelj, ne more s prijateljem tako notranje deliti njegovih hrepenenj in doživljanj. Zato ima človek močnejšo potrebo po Svetem Duhu, kot jo ima telo po kruhu in vodi, ali naša psiha po sočloveku. Sveti Duh tako postaja na nek način sestavni del človekovega jedra. On je Očetova in Sinova Ljubezen, ki človeka vzdržuje, ki ga razsvetljuje, ki ga navdihuje, pa tudi zdravi in osmišlja … seveda, če posameznik to želi in sprejema. Človek najbolj živi, je najbolj poživljen in se čuti najbolj izpolnjenega, če mu uspe, da po njegovih mislih, besedah in delovanju sije v svet Sveti Duh sam, Očetova in Sinova Ljubezen.

Ob omembi govorjenja v tujih jezikih na binkošti nam nehote pride na misel primerjava z zgodbo o babilonskem stolpu. Pripoved o stolpu, ki so si ga ljudje želeli zgraditi in naj bi segal do neba, ki pomeni v svetem pismu božji prestol, predstavlja človekovo odločitev, da bo sam zase bog, da se bo odrešil sam, ko bo zasedel božji prestol na nebu. Ker se seveda to ne more uresničiti, saj je človek samo ustvarjeno in končno bitje, so bile posledice jasno vidne v medsebojnih odnosih. Bog je ljudem zmešal jezike, da se niso več razumeli. Seveda ne gre za različne slovnične jezike, saj se jih končno lahko človek nauči, ampak gre za temeljno (ne)razumevanje ljudi v medsebojnih odnosih. Zaradi te zmešnjave razumevanja prihaja vso zgodovino do tragičnih sporov, do zmed, razdeljenosti, vojn. To opazimo na nivoju človeštva kot celote, ali v narodu, na nivoju družine in medsosedskih odnosov. Binkoštni dogodek pa Apostolska dela opisujejo kot nasprotno dogajanje. Prihod Svetega Duha omogoči, da se ljudje med seboj spet globinsko razumejo, da vsi razumejo en jezik, ki je seveda jezik ljubezni, jezik dajanja življenja za drugega, jezik izbiranja drugega pred seboj. Zaradi delovanja Svetega Duha v ljudeh je spet možno razumevanje, sožitje, skupnost bratov in sester. Je mogoče življenje Cerkve. Sveti Duh v človeku spet vzpostavi red, ko iz ego-centričnega človeka naredi »eks-centričnega«. Človeka, ki ima na nek način svoje središče izven sebe, v Drugem in v drugem, saj se le po odnosu s tem Drugim in drugim lahko uresniči. V letu družine je morda prav, da ta vidik posebej premišljujemo in tudi omogočimo Svetemu Duhu delovanje v družinah. Kajti, ali ni najhujša zmešnjava jezikov takrat, ko se mož in žena več ne razumeta, ali ko otroci in starši ne govorijo več istega jezika, kot rečemo. Tudi slovenske družine še kako potrebujejo svoje lastne binkošti. Molimo in prosimo, da se v njih spet zgodijo!

Sveti Duh je tudi navdihovalec svetega pisma. Navdihoval je svete pisatelje, da so, sicer s človeško omejeno govorico, v pisni obliki izrazili vse in samo tisto, kar je Bog želel. Na poseben način pa nas isti Duh navdihuje in vodi vedno, ko z vero prebiramo, premišljujemo ali kontempliramo navdihnjena besedila Svetega pisma.

Cerkveni očetje so Svetega Duha imenovali tudi Duša Cerkve. V življenju občestva Cerkve ostaja delovanje Svetega Duha nenehno prisotno na vseh področjih njenega poslanstva. Tako pri učenju, ko vodi in navdihuje učitelje v Cerkvi na vseh nivojih posredovanja oznanila, prav tako pri posvečevalni dejavnosti, ko prav zaradi prisotnosti Svetega Duha verujemo, da v zakramentih deluje poveličani Kristus, kakor tudi pri vodstveni službi v Cerkvi, ko preko nosilcev papeške, škofovske in duhovniške službe prav On vodi Cerkev. Kot duša oživlja celotno telo človeka, tako Sveti Duh oživlja vse ude Cerkve. Ker pa veje, kjer hoče, se njegovi raznoteri darovi lahko pojavljajo povsod. Sveti Duh vse ude Cerkve poduhovlja. Zato je duhoven le tisti, ki dopusti, da ga vsega prevzame in prepoji ter vodi Sveti Duh. Končajmo z bogato mislijo antiohijskega patriarha Ignacija IV.: »Sveti Duh je novost, je prisotnost Boga v nas. Brez Svetega Duha je Bog daleč, je stvar filozofov, je pač mnenje med mnenji. Brez Svetega Duha Kristus ostane v preteklosti, postane kristologija – le nauk o Kristusu. Brez Svetega Duha je evangelij mrtva črka, študij knjižne zvrsti. Brez Svetega Duha je Cerkev samo organizacija, avtoriteta, nadvlada in oblast, poslanstvo Cerkve samo propaganda, bogoslužje nostalgično klicanje brez odziva in kristjanovo delovanje morala sužnjev. Toda v Njem, v Svetem Duhu, je neločljiva sinergija: stvarstvo je povzdignjeno in trpi v porodnih bolečinah Kraljestva, človek je v boju proti zlu, vstali Kristus je prisoten, evangelij je življenjska sila, Cerkev je skupnost v Sveti Trojici, avtoriteta je osvobajajoče služenje, poslanstvo so binkošti, bogoslužje večen spomin in predokus, človekovo delovanje je pobožanstveno.«
Lepo in duhovno bogato binkoštno praznovanje vam želim in ne pozabite, da je Sveti Duh živi Bog med nami! Amen!