| 2006 2007 2008 2009 2010 2011 2012 2013 2014 2015 2016 2017 2018 2019 2020 2021 2022 2023 2024 januar februar marec april maj junij julij avgust september oktober november december |
Ljutomer - Dan posvečenega življenja
torek, 02.02.2010
Na praznik Jezusovega darovanja , ali Svečnica, 2. februarja, ko redovniki in redovnice praznujejo dan posvečenega življenja je škof msgr. dr. Peter Štumpf daroval sveto mašo v župnijski cerkvi sv. Janeza Krstnika v Ljutomeru.
Somaševali so: domači duhovniki; župnik Jože Vehovar, Izidor Veleberi, Martin Panič; ter redovniki Anton Hribernik SDB, Anton Horvat SDB, Janez Ivančič SDB, br. Primož Kovač OFM Cap in br. Pashal Prša OFM Cap.
Pri sveti daritvi so bile navzoče tudi redovne sestre iz različnih redovnih skupnosti.
V uvodu sta škofa najprej pozdravila s. Mirjam Belaj SKR in Jože Vehovar.
Po pridigi so se redovniki in redovnice zahvalili Bogu za dar poklicanosti in obnovili redovne zaobljube.
Ob koncu svete daritve se je br. Primož v imenu vseh redovnikov in redovnic zahvalil škofu Petru za sveto mašo in domačemu župniku Jožetu Vehovarju za gostoljubnost in povabilo.
Po sveti maši so si ogledali zimsko kapelo in v njej mozaik, ki ga je pred dvemi leti naredil p. Ivan Rupnik DJ.
Besedilo, zvok in foto: Roman Markrab
Galerija fotografij >>>
Pozdrav: s. Mirjam Belaj SKR >>>
Pozdrav: župnik Jože Vehovar >>>
Pridiga: škof msgr. dr. Peter Štumpf >>>
Zahvala: br. Primož Kovač OFM Cap >>>
Pridiga:
Dan posvečenega življenja, Ljutomer; 2.2.2010
Cenjeni redovniki in redovnice.
Starček Simeon je tako željno pričakoval Gospoda, ki je luč v razsvetljenje poganov in v slavo Izraela. Radostno je vzel v roke otročička Jezusa in zapel: »Moje oči so videle tvojo rešitev, ki si jo pripravil pred obličjem vseh ljudstev« (Lk 2, 30-31).
Luč, ki se razodeva ni samo resnična svetloba, temveč je celo oseba. Otrok, ki ga je Marija prinesla v tempelj – prav ta otrok je Sin živega Boga. On je luč narodov, ki omogoča tudi nam, da ga lahko vidimo z očmi vere, z njim vstopimo v občestvo in ga prejmemo v srce. Zato se v nas prebujajo še posebej globoka čustva, jasno spoznanje, predvsem pa veselje, da nas je Bog kot redovnike in redovnice povabil na pot popolnosti, ki je končni smisel našega življenja. V tem smislu lažje razumemo besede starčka Simeona: »Gospodar, zdaj odpuščaš svojega služabnika po svoji besedi v miru« (Lk 2, 29).
Kristus, ki je Luč od Luči, razsvetljuje svojo Cerkev, da bi vsi, ki hodijo v temi in prenašajo bremena mesa in krvi, bili rešeni smrtonosne oblasti hudega duha.
»Takó naj vaša luč sveti pred ljudmi, da bodo videli vaša dobra dela in slavili vašega Očeta, ki je v nebesih« (Mt 5,16).
Katera bi naj bila naša dobra dela, da bi ljudje lahko slavili Očeta v nebesih, dragi bratje redovniki in sestre redovnice?
Redovniki in redovnice smo po Jezusu Kristusu popolnoma posvečeni Očetu. To hkrati pomeni dar in dolžnost. - Dar, da smo v moči evangeljskih svetov pristna Jezusova ikona, ki v nas oživi in po nas deluje. Jezus od nas zahteva, da ga v vsem čimbolj posnemamo.
Gospod nam nalaga dolžnost, da najprej stopimo pred samega sebe. V srcu slehernega izmed nas so še namreč vedno skriti kotički, ki jih mora njegova luč razsvetliti. Vse kar je v mislih, čustvih, obnašanju in gestah idealno, mora postati realno. Naša notranja luč naj zasije tudi v življenju in dejanjih. Brez te skladnosti ne moremo biti prepričljivi pred svetom. Ni dovolj da se pojavljamo med ljudmi kot posvečene osebe, ampak to moramo biti. Ponižna in zaupna molitev nam je v pomoč, zato nenehno vzklikamo z besedami psalmista: » Dvigni, GOSPOD, nad nami svetlobo svojega obličja« (Ps 4, 7). Bogu posvečeno življenje pomeni svojevrstno osebno duhovno avanturo. Srce vsakega izmed nas se namreč nenehno srečuje z Božjim srcem. Ob tem srečanju postajamo živo znamenje bivanja in delovanja Jezusa Kristusa med ljudmi. V povsem konkretni redovni skupnosti, kateri pripadamo, nam Gospod po svoji obilni milosti omogoča, da v duhu preroka Izaija lahko »vstanemo, zasijemo, kajti prišla je Gospodova luč in njegovo veličastvo je vzšlo nad nami« (prim. Iz 60, 1). Sobratje in sestre v skupnosti si moramo pomagati, se podpirati, opogumljati, da bi se lahko postavili pred Gospoda, kot sveto ljudstvo. To je askeza, ki pomeni vzpon. Vedno pa je možen tudi osebni padec v greh, ki vpliva na sobrate ali sestre v skupnosti.
Nek srednjeveški tekst opozarja: »Še tako majhen oblaček na grešni redovnici lahko zasenči luč Cerkve.« Toda sveti Bazilij spodbuja: »Moč svetega Duha v posamezniku, v redovni skupnosti prehaja na vse člane.«
Sam Gospod Jezus pravi o sebi: »Jaz sem luč sveta. Kdor hodi za menoj, ne bo hodil v temi, temveč bo imel luč življenja« (Jn 8, 12). Ta luč razsvetljuje vse stvarstvo, naš razum, tudi vero in globine naše osebe.
Zato svoje učence in seveda tudi nas Jezus opozori: »Vi ste luč sveta. Mesto, ki stoji na gori, se ne more skriti« (Mt 5,14). Kristjani smo živa sveča, ki od Kristusa prejme luč jo daje drugim; smo namreč otroci luči.
Tudi laični svet naj opazi, da smo zaljubljeni, da ne rečem celo ljubosumni na svoje redovniško življenje. To je za čas, ki ga doživljamo, prerokba, ki zelo prepričljivo razlaga evangelij. Pristno redovniško življenje na izjemen način dokazuje ljubezen do tega sveta.
Prav iz redovniških vrst prihajajo pobude za duhovnost, molitvene skupine in gibanja, za kulturo življenja, za vzgojo otrok in mladih, za pripravo na zakon, za strežbo bolnim in ostarelim. Tudi mnoge terapevtske oblike za osvobajanje od zasužnjenosti od mamil, alkohola, za zdravljenje osebnih in zakonskih kriz, izvajajo redovne skupnosti. Redovniki in redovnice z molitvijo in delom direktno obsojate neevangeljski in nehumani življenjski stil mnogih ljudi. To je najboljša kritika, ki pa trka na vest fantov in deklet. Pri mnogih je to vznemirjenje tako močno, da v tem spoznajo Božji klic za redovniško življenje.
Vsi čutite bolečino zaradi pomanjkanja redovniških poklicev po vaših skupnostih. To je bolečina vse Cerkve, ki postaja vedno močnejša.
Upam si trditi, da prav zaradi tega ta problem postaja del Božjega načrta.
Bog lahko dovoli, da so v življenju Cerkve nekoliko daljša obdobja sterilnosti v redovnih poklicih. Vendar pa nas to ne odvezuje od odgovornosti za napore. Vedno namreč obstaja možnost, da z veselim, navdušenim in zvestim načinom življenja po evangeljskih svetih mlade fante in dekleta lahko nagovorimo. Najbrž bi mi vsi pritrdili, da so vaši kandidati in kandidatke za redovništvo prav zaradi tega potrkali na vrata vaših skupnosti.
Pri vas namreč iščejo »blagor« za svoje življenje. Vaše skupnosti namreč že sijejo luč večne blaženosti na obraze teh mladih. Zato bi radi iz dneva v dan, v vsem svojem življenju, bili deležni tega blagra.
Dragi sobratje in sestre!
Blagor vam, ki ste sprejeli Kristusa, ki je luč v temi, zakaj postali ste sinovi in hčere luči in dneva.
Blagor vam, ki se vsak dan hranite s Kristusom pri premišljevanju Božje besede in Kruhom življenja, tako kot prerok Izaija boste na duši in telesu očiščeni z žerjavico z oltarja (prim. Iz 6,6).
Blagor vam, ki z razumom okušate to neizrekljivo Luč, da lahko živite pošteno, kakor se podnevi spodobi (prim. Rim 13,13) in vam čas mineva v veselju.
Blagor vam, ki ste nenehno v Kristusovi luči, saj ste njegovi bratje in sestre ter dediči večnih dobrin.
Blagor vam, ki ste luč prižgali v svojem srcu, da bi lahko prišli pred Ženina in skupaj z njim stopili na svatbo (prim Mt 9,15).
Blagor vsem, ki bodo na vaših oblačilih, bratje in sestre zrli Kristusov sijaj. V njihovi potrtosti bodo potolaženi, ker so postali božji otroci in dediči Vstajenja. Dragi bratje in sestre!
Obnovili bomo sedaj redovne zaobljube in v sebi okrepili Luč evangeljskih svetov.
Somaševali so: domači duhovniki; župnik Jože Vehovar, Izidor Veleberi, Martin Panič; ter redovniki Anton Hribernik SDB, Anton Horvat SDB, Janez Ivančič SDB, br. Primož Kovač OFM Cap in br. Pashal Prša OFM Cap.
Pri sveti daritvi so bile navzoče tudi redovne sestre iz različnih redovnih skupnosti.
V uvodu sta škofa najprej pozdravila s. Mirjam Belaj SKR in Jože Vehovar.
Po pridigi so se redovniki in redovnice zahvalili Bogu za dar poklicanosti in obnovili redovne zaobljube.
Ob koncu svete daritve se je br. Primož v imenu vseh redovnikov in redovnic zahvalil škofu Petru za sveto mašo in domačemu župniku Jožetu Vehovarju za gostoljubnost in povabilo.
Po sveti maši so si ogledali zimsko kapelo in v njej mozaik, ki ga je pred dvemi leti naredil p. Ivan Rupnik DJ.
Besedilo, zvok in foto: Roman Markrab
Galerija fotografij >>>
Pozdrav: s. Mirjam Belaj SKR >>>
Pozdrav: župnik Jože Vehovar >>>
Pridiga: škof msgr. dr. Peter Štumpf >>>
Zahvala: br. Primož Kovač OFM Cap >>>
Pridiga:
Dan posvečenega življenja, Ljutomer; 2.2.2010
Cenjeni redovniki in redovnice.
Starček Simeon je tako željno pričakoval Gospoda, ki je luč v razsvetljenje poganov in v slavo Izraela. Radostno je vzel v roke otročička Jezusa in zapel: »Moje oči so videle tvojo rešitev, ki si jo pripravil pred obličjem vseh ljudstev« (Lk 2, 30-31).
Luč, ki se razodeva ni samo resnična svetloba, temveč je celo oseba. Otrok, ki ga je Marija prinesla v tempelj – prav ta otrok je Sin živega Boga. On je luč narodov, ki omogoča tudi nam, da ga lahko vidimo z očmi vere, z njim vstopimo v občestvo in ga prejmemo v srce. Zato se v nas prebujajo še posebej globoka čustva, jasno spoznanje, predvsem pa veselje, da nas je Bog kot redovnike in redovnice povabil na pot popolnosti, ki je končni smisel našega življenja. V tem smislu lažje razumemo besede starčka Simeona: »Gospodar, zdaj odpuščaš svojega služabnika po svoji besedi v miru« (Lk 2, 29).
Kristus, ki je Luč od Luči, razsvetljuje svojo Cerkev, da bi vsi, ki hodijo v temi in prenašajo bremena mesa in krvi, bili rešeni smrtonosne oblasti hudega duha.
»Takó naj vaša luč sveti pred ljudmi, da bodo videli vaša dobra dela in slavili vašega Očeta, ki je v nebesih« (Mt 5,16).
Katera bi naj bila naša dobra dela, da bi ljudje lahko slavili Očeta v nebesih, dragi bratje redovniki in sestre redovnice?
Redovniki in redovnice smo po Jezusu Kristusu popolnoma posvečeni Očetu. To hkrati pomeni dar in dolžnost. - Dar, da smo v moči evangeljskih svetov pristna Jezusova ikona, ki v nas oživi in po nas deluje. Jezus od nas zahteva, da ga v vsem čimbolj posnemamo.
Gospod nam nalaga dolžnost, da najprej stopimo pred samega sebe. V srcu slehernega izmed nas so še namreč vedno skriti kotički, ki jih mora njegova luč razsvetliti. Vse kar je v mislih, čustvih, obnašanju in gestah idealno, mora postati realno. Naša notranja luč naj zasije tudi v življenju in dejanjih. Brez te skladnosti ne moremo biti prepričljivi pred svetom. Ni dovolj da se pojavljamo med ljudmi kot posvečene osebe, ampak to moramo biti. Ponižna in zaupna molitev nam je v pomoč, zato nenehno vzklikamo z besedami psalmista: » Dvigni, GOSPOD, nad nami svetlobo svojega obličja« (Ps 4, 7). Bogu posvečeno življenje pomeni svojevrstno osebno duhovno avanturo. Srce vsakega izmed nas se namreč nenehno srečuje z Božjim srcem. Ob tem srečanju postajamo živo znamenje bivanja in delovanja Jezusa Kristusa med ljudmi. V povsem konkretni redovni skupnosti, kateri pripadamo, nam Gospod po svoji obilni milosti omogoča, da v duhu preroka Izaija lahko »vstanemo, zasijemo, kajti prišla je Gospodova luč in njegovo veličastvo je vzšlo nad nami« (prim. Iz 60, 1). Sobratje in sestre v skupnosti si moramo pomagati, se podpirati, opogumljati, da bi se lahko postavili pred Gospoda, kot sveto ljudstvo. To je askeza, ki pomeni vzpon. Vedno pa je možen tudi osebni padec v greh, ki vpliva na sobrate ali sestre v skupnosti.
Nek srednjeveški tekst opozarja: »Še tako majhen oblaček na grešni redovnici lahko zasenči luč Cerkve.« Toda sveti Bazilij spodbuja: »Moč svetega Duha v posamezniku, v redovni skupnosti prehaja na vse člane.«
Sam Gospod Jezus pravi o sebi: »Jaz sem luč sveta. Kdor hodi za menoj, ne bo hodil v temi, temveč bo imel luč življenja« (Jn 8, 12). Ta luč razsvetljuje vse stvarstvo, naš razum, tudi vero in globine naše osebe.
Zato svoje učence in seveda tudi nas Jezus opozori: »Vi ste luč sveta. Mesto, ki stoji na gori, se ne more skriti« (Mt 5,14). Kristjani smo živa sveča, ki od Kristusa prejme luč jo daje drugim; smo namreč otroci luči.
Tudi laični svet naj opazi, da smo zaljubljeni, da ne rečem celo ljubosumni na svoje redovniško življenje. To je za čas, ki ga doživljamo, prerokba, ki zelo prepričljivo razlaga evangelij. Pristno redovniško življenje na izjemen način dokazuje ljubezen do tega sveta.
Prav iz redovniških vrst prihajajo pobude za duhovnost, molitvene skupine in gibanja, za kulturo življenja, za vzgojo otrok in mladih, za pripravo na zakon, za strežbo bolnim in ostarelim. Tudi mnoge terapevtske oblike za osvobajanje od zasužnjenosti od mamil, alkohola, za zdravljenje osebnih in zakonskih kriz, izvajajo redovne skupnosti. Redovniki in redovnice z molitvijo in delom direktno obsojate neevangeljski in nehumani življenjski stil mnogih ljudi. To je najboljša kritika, ki pa trka na vest fantov in deklet. Pri mnogih je to vznemirjenje tako močno, da v tem spoznajo Božji klic za redovniško življenje.
Vsi čutite bolečino zaradi pomanjkanja redovniških poklicev po vaših skupnostih. To je bolečina vse Cerkve, ki postaja vedno močnejša.
Upam si trditi, da prav zaradi tega ta problem postaja del Božjega načrta.
Bog lahko dovoli, da so v življenju Cerkve nekoliko daljša obdobja sterilnosti v redovnih poklicih. Vendar pa nas to ne odvezuje od odgovornosti za napore. Vedno namreč obstaja možnost, da z veselim, navdušenim in zvestim načinom življenja po evangeljskih svetih mlade fante in dekleta lahko nagovorimo. Najbrž bi mi vsi pritrdili, da so vaši kandidati in kandidatke za redovništvo prav zaradi tega potrkali na vrata vaših skupnosti.
Pri vas namreč iščejo »blagor« za svoje življenje. Vaše skupnosti namreč že sijejo luč večne blaženosti na obraze teh mladih. Zato bi radi iz dneva v dan, v vsem svojem življenju, bili deležni tega blagra.
Dragi sobratje in sestre!
Blagor vam, ki ste sprejeli Kristusa, ki je luč v temi, zakaj postali ste sinovi in hčere luči in dneva.
Blagor vam, ki se vsak dan hranite s Kristusom pri premišljevanju Božje besede in Kruhom življenja, tako kot prerok Izaija boste na duši in telesu očiščeni z žerjavico z oltarja (prim. Iz 6,6).
Blagor vam, ki z razumom okušate to neizrekljivo Luč, da lahko živite pošteno, kakor se podnevi spodobi (prim. Rim 13,13) in vam čas mineva v veselju.
Blagor vam, ki ste nenehno v Kristusovi luči, saj ste njegovi bratje in sestre ter dediči večnih dobrin.
Blagor vam, ki ste luč prižgali v svojem srcu, da bi lahko prišli pred Ženina in skupaj z njim stopili na svatbo (prim Mt 9,15).
Blagor vsem, ki bodo na vaših oblačilih, bratje in sestre zrli Kristusov sijaj. V njihovi potrtosti bodo potolaženi, ker so postali božji otroci in dediči Vstajenja. Dragi bratje in sestre!
Obnovili bomo sedaj redovne zaobljube in v sebi okrepili Luč evangeljskih svetov.
