| 2006 2007 2008 2009 2010 2011 2012 2013 2014 2015 2016 2017 2018 2019 2020 2021 2022 2023 januar februar marec april maj junij julij avgust september oktober november december |
Rakičan - Svetovni dan bolnikov
četrtek, 11.02.2010
V četrtek, 11. februarja, na praznik Lurške Matere Božje, ko obhajamo tudi Svetovni dan bolnikov, je škof msgr. dr. Peter Štumpf daroval sveto mašo v bolnišnični kapeli v Splošni bolnišnici Rakičan.
Ob škofu so somaševali: generalni vikar msgr. Franc Režonja, stolni župnik Ivan Krajnc in upokojeni župnik iz Velike Polane, ki je trenutno na zdravljenju v bolnišnici.
Na začetku je zbrane pozdravil direktor Bojan Korošec.
V pridigi je škof Peter med drugim omenil, da tudi Materi Mariji ni bilo prizanešeno s trpljenjem, ker je trpela pod križem skupaj s svojim sinom Jezusom Kristusom.
Na koncu se je škofu in ostalim somaševalcem zahvalila pomočnica direktorja za področje zdravstvene nege Metka Lipič Baligač.
Po sveti daritvi je bila pogostitev v avli, kjer so pripravili pecivo in sadje.
Besedilo, zvok in foto: Roman Markrab
Galerija fotografij >>>
Pozdrav: direktor Bojan Korošec >>>
Pridiga: škof msgr. dr. Peter Štumpf >>>
Uvod v Oče naš: generalni vikar msgr. Franc Režonja >>>
Pozdrav miru: stolni župnik Ivan Krajnc >>>
Zahvala: Metka Lipič Baligač >>>
Pridiga:
Sveta maša v rakičanski bolnici, 11.2.2010
Dragi bratje in sestre!
Zopet smo se zbrali! Prazni Lurške Matere Božje, ki je hkrati tudi svetovni dan bolnikov.
Otrok pride k materi z lahnim, nagajivim korakom. Večina od vas zmore le še korak trpljenja, bolezni, onemoglosti. Pa vendar ste prišli kot otroci k materi.
Dobro veste, da če vam nihče več ne prisluhne, Vas Mati Marija še vedno posluša. Če z nikomer ne morete govoriti, nikogar več poklicati – Materi Mariji morete še vedno govoriti. Če vam nihče več ne more pomagati – kjer gre za stisko ali pričakovanje, ki presega človeško moč upanja –Mati Marija vam more pomagati. Če ste potisnjeni v poslednjo osamljenost: kot trpeči molivci niste nikoli sami.
Samo ene stvari Bog ni prihranil Materi Mariji! Trpljenja!
Pod križem Sina Jezusa je njeno dušo presunil meč bolečin. Ni obupala!
Verovala je tudi, ko je mrtvega Sina držala v naročju. V veri je dočakala Njegovo vstajenje od mrtvih. Zato je Ona naše upanje.
Bratje in sestre!
Vi ste klicarji tudi mladim in zdravim ljudem, da k človeškemu bivanju spada trpljenje prav tako kakor delovanje. Seveda je treba storiti vse, da bi zmanjšali trpljenje: preprečiti trpljenje kolikor je mogoče; ublažiti bolečine; pomagati premagovati duševno trpljenje. V boju zoper telesno bolečino so se posrečili veliki napredki.
Kljub vsemu pa so se trpljenje nedolžnih in tudi duševne bolečine v zadnjih desetletjih prej povečale.
Bolečino lahko poskušamo omejiti, se proti njej bojevati, a ne moremo je odpraviti s sveta.
Prav tam, kjer se ljudje izmikajo vsemu, kar bi pomenilo trpljenje, se zaženejo v prazno življenje, v katerem morda skoraj ni bolečine, a tem bolj otopel občutek nesmiselnosti in izgubljenosti.
Človeka ne ozdravlja izogibanje trpljenju, ne beg pred trpljenjem, marveč sposobnost trpljenje sprejeti in v njem zoreti, v njem najti smisel po zedinjenju s Kristusom, ki je trpel z neskončno ljubeznijo.
Mera človečnosti se bistveno določa v odnosu do trpljenja in do trpečega. To velja za posameznika kakor za družbo.
Družba, ki ne more sprejeti trpečih in pomagati v so–trpljenju, deliti in nositi trpljenje, je okrutna in nehumana družba. Toda družba ne more sprejemati trpečih in jih nositi v njihovem trpljenju, če tega ne zmorejo posamezniki; in posameznik spet ne more sprejeti trpljenja drugega, če sam v trpljenju ne zmore najti smisla, poti očiščenja in zorenja, poti upanja.
Jezus na oltarju in v tabernaklju sporoča v ta svet novo upanje. Z njim se namreč lahko pogovarjamo od srca do srca in mu tako dopustimo, da nas povsem prevzame.
Kolikor bolj je nekdo ranjen in ponižan, bolan na duši ali telesu, toliko bolj ga Jezus ljubi. Tudi če se tega ne zaveda, je tako!
V molitvi pred tabernakljem in končno pri sveti spovedi ter udeležbi pri sveti maši, Jezus obrne telesne bolezni ali psihološke razpoke, čustvene rane, ki nastajajo tudi zaradi grehov in povzročajo žalost, razočaranje, nesmisel in obup - v milosti očiščenja.
Jezusovo telo se namreč pri vsakem svetem obhajilu lomi in podarja v neskončnost.
Podobno se dogaja tudi z vami. Bolečine ne nehajo, ampak se množijo in krepijo. Bolezen napreduje. Toda Jezus v vašem telesu množi svojo ljubezen do vas.
Telesna hrana, ki jo uživamo, se sicer asimilira v telo, postane sestavni del našega telesa.
A evharistični kruh je drugačne vrste. Je močnejši od nas. Ne asimiliramo ga mi, marveč kruh asimilira nas vase, tako da postanemo priličeni Kristusu.
Jezus pod podobo kruha se spušča v dno vaše trpeče duše in je navzoč pri vaše trpljenju ter vam temo spreminja v svetlobo.
Sveta evharistija spreminja svet in ljudi; naše župnije, družine, vse nas.
Po njej postajamo neumrljivi. Kdor z ljubeznijo prejema Jezusa pri svetem obhajilu se kot apostol Pavel v pismu Korinčanom, lahko roga smrti: »Smrt, je tvoja zmaga? Smrt, kje je tvoje želo?«
Slovenski škofje smo določili, da bo 13. junija letos v Celju narodni evharistični kongres.
Cilj kongresa je prenova verskega življenja v Sloveniji, ki je zelo opešalo med ljudmi.
Kristus kliče, da bi se vrnili v njegov objem.
Prosim vas, dragi bratje in sestre, da vaše molitve in trpljenje namenite za ohranjanje nedelje in nedeljske maše. Za premnoge kristjane je nedelja le dan za zabavo, nakupe, pohode, namesto da bi bila predvsem Gospodov dan. Nedelje ni brez nedeljske maše. Za verne ljudi mora nedelja zopet postati dan za Gospoda in dan za človeka in družino.
Častilci Matere Božje ste še zlasti povabljeni, da vsak dan z molitvijo in trpljenje nabirate duhovni šopek za moralno prenovo našega naroda in uspeh evharističnega kongresa. Zavzeta duhovna priprava bo duhovno bogatila predvsem nas. Poleg ljubezni do Jezusa se bo prebudila in poglobila tudi pristna ljubezen do naših bližnjih.
Izročajmo Mariji, evharistični ženi, vso pripravo na ta pomemben dogodek in vse tiste, ki jim je naložena skrb za organizacijo evharističnega kongresa.
Mati Marija tudi danes za vse nas Jezusu izrekala prošnjo: »Sin, ti, ki so prišli sem, ozri se nanje: Mnogi nimajo zdravja. Novega poguma potrebujejo, moči in milosti potrebujejo, da bi se mogli tudi sredi stisk in bolečin, nasmehniti in biti srečni.« (prim. Jn 2, 3).
Kot mati dobro pozna naše prošnje, stiske, želje, zahvale in hrepenenja. Na vse to namreč opozori Jezusa, nam pa naroča: »Karkoli vam reče, storite« (Jn 2, 5)! Tako hoče v nas prebuditi zaupanje in utrditi vero vanj.
V tej veri je naše upanje in naša moč.
Ob škofu so somaševali: generalni vikar msgr. Franc Režonja, stolni župnik Ivan Krajnc in upokojeni župnik iz Velike Polane, ki je trenutno na zdravljenju v bolnišnici.
Na začetku je zbrane pozdravil direktor Bojan Korošec.
V pridigi je škof Peter med drugim omenil, da tudi Materi Mariji ni bilo prizanešeno s trpljenjem, ker je trpela pod križem skupaj s svojim sinom Jezusom Kristusom.
Na koncu se je škofu in ostalim somaševalcem zahvalila pomočnica direktorja za področje zdravstvene nege Metka Lipič Baligač.
Po sveti daritvi je bila pogostitev v avli, kjer so pripravili pecivo in sadje.
Besedilo, zvok in foto: Roman Markrab
Galerija fotografij >>>
Pozdrav: direktor Bojan Korošec >>>
Pridiga: škof msgr. dr. Peter Štumpf >>>
Uvod v Oče naš: generalni vikar msgr. Franc Režonja >>>
Pozdrav miru: stolni župnik Ivan Krajnc >>>
Zahvala: Metka Lipič Baligač >>>
Pridiga:
Sveta maša v rakičanski bolnici, 11.2.2010
Dragi bratje in sestre!
Zopet smo se zbrali! Prazni Lurške Matere Božje, ki je hkrati tudi svetovni dan bolnikov.
Otrok pride k materi z lahnim, nagajivim korakom. Večina od vas zmore le še korak trpljenja, bolezni, onemoglosti. Pa vendar ste prišli kot otroci k materi.
Dobro veste, da če vam nihče več ne prisluhne, Vas Mati Marija še vedno posluša. Če z nikomer ne morete govoriti, nikogar več poklicati – Materi Mariji morete še vedno govoriti. Če vam nihče več ne more pomagati – kjer gre za stisko ali pričakovanje, ki presega človeško moč upanja –Mati Marija vam more pomagati. Če ste potisnjeni v poslednjo osamljenost: kot trpeči molivci niste nikoli sami.
Samo ene stvari Bog ni prihranil Materi Mariji! Trpljenja!
Pod križem Sina Jezusa je njeno dušo presunil meč bolečin. Ni obupala!
Verovala je tudi, ko je mrtvega Sina držala v naročju. V veri je dočakala Njegovo vstajenje od mrtvih. Zato je Ona naše upanje.
Bratje in sestre!
Vi ste klicarji tudi mladim in zdravim ljudem, da k človeškemu bivanju spada trpljenje prav tako kakor delovanje. Seveda je treba storiti vse, da bi zmanjšali trpljenje: preprečiti trpljenje kolikor je mogoče; ublažiti bolečine; pomagati premagovati duševno trpljenje. V boju zoper telesno bolečino so se posrečili veliki napredki.
Kljub vsemu pa so se trpljenje nedolžnih in tudi duševne bolečine v zadnjih desetletjih prej povečale.
Bolečino lahko poskušamo omejiti, se proti njej bojevati, a ne moremo je odpraviti s sveta.
Prav tam, kjer se ljudje izmikajo vsemu, kar bi pomenilo trpljenje, se zaženejo v prazno življenje, v katerem morda skoraj ni bolečine, a tem bolj otopel občutek nesmiselnosti in izgubljenosti.
Človeka ne ozdravlja izogibanje trpljenju, ne beg pred trpljenjem, marveč sposobnost trpljenje sprejeti in v njem zoreti, v njem najti smisel po zedinjenju s Kristusom, ki je trpel z neskončno ljubeznijo.
Mera človečnosti se bistveno določa v odnosu do trpljenja in do trpečega. To velja za posameznika kakor za družbo.
Družba, ki ne more sprejeti trpečih in pomagati v so–trpljenju, deliti in nositi trpljenje, je okrutna in nehumana družba. Toda družba ne more sprejemati trpečih in jih nositi v njihovem trpljenju, če tega ne zmorejo posamezniki; in posameznik spet ne more sprejeti trpljenja drugega, če sam v trpljenju ne zmore najti smisla, poti očiščenja in zorenja, poti upanja.
Jezus na oltarju in v tabernaklju sporoča v ta svet novo upanje. Z njim se namreč lahko pogovarjamo od srca do srca in mu tako dopustimo, da nas povsem prevzame.
Kolikor bolj je nekdo ranjen in ponižan, bolan na duši ali telesu, toliko bolj ga Jezus ljubi. Tudi če se tega ne zaveda, je tako!
V molitvi pred tabernakljem in končno pri sveti spovedi ter udeležbi pri sveti maši, Jezus obrne telesne bolezni ali psihološke razpoke, čustvene rane, ki nastajajo tudi zaradi grehov in povzročajo žalost, razočaranje, nesmisel in obup - v milosti očiščenja.
Jezusovo telo se namreč pri vsakem svetem obhajilu lomi in podarja v neskončnost.
Podobno se dogaja tudi z vami. Bolečine ne nehajo, ampak se množijo in krepijo. Bolezen napreduje. Toda Jezus v vašem telesu množi svojo ljubezen do vas.
Telesna hrana, ki jo uživamo, se sicer asimilira v telo, postane sestavni del našega telesa.
A evharistični kruh je drugačne vrste. Je močnejši od nas. Ne asimiliramo ga mi, marveč kruh asimilira nas vase, tako da postanemo priličeni Kristusu.
Jezus pod podobo kruha se spušča v dno vaše trpeče duše in je navzoč pri vaše trpljenju ter vam temo spreminja v svetlobo.
Sveta evharistija spreminja svet in ljudi; naše župnije, družine, vse nas.
Po njej postajamo neumrljivi. Kdor z ljubeznijo prejema Jezusa pri svetem obhajilu se kot apostol Pavel v pismu Korinčanom, lahko roga smrti: »Smrt, je tvoja zmaga? Smrt, kje je tvoje želo?«
Slovenski škofje smo določili, da bo 13. junija letos v Celju narodni evharistični kongres.
Cilj kongresa je prenova verskega življenja v Sloveniji, ki je zelo opešalo med ljudmi.
Kristus kliče, da bi se vrnili v njegov objem.
Prosim vas, dragi bratje in sestre, da vaše molitve in trpljenje namenite za ohranjanje nedelje in nedeljske maše. Za premnoge kristjane je nedelja le dan za zabavo, nakupe, pohode, namesto da bi bila predvsem Gospodov dan. Nedelje ni brez nedeljske maše. Za verne ljudi mora nedelja zopet postati dan za Gospoda in dan za človeka in družino.
Častilci Matere Božje ste še zlasti povabljeni, da vsak dan z molitvijo in trpljenje nabirate duhovni šopek za moralno prenovo našega naroda in uspeh evharističnega kongresa. Zavzeta duhovna priprava bo duhovno bogatila predvsem nas. Poleg ljubezni do Jezusa se bo prebudila in poglobila tudi pristna ljubezen do naših bližnjih.
Izročajmo Mariji, evharistični ženi, vso pripravo na ta pomemben dogodek in vse tiste, ki jim je naložena skrb za organizacijo evharističnega kongresa.
Mati Marija tudi danes za vse nas Jezusu izrekala prošnjo: »Sin, ti, ki so prišli sem, ozri se nanje: Mnogi nimajo zdravja. Novega poguma potrebujejo, moči in milosti potrebujejo, da bi se mogli tudi sredi stisk in bolečin, nasmehniti in biti srečni.« (prim. Jn 2, 3).
Kot mati dobro pozna naše prošnje, stiske, želje, zahvale in hrepenenja. Na vse to namreč opozori Jezusa, nam pa naroča: »Karkoli vam reče, storite« (Jn 2, 5)! Tako hoče v nas prebuditi zaupanje in utrditi vero vanj.
V tej veri je naše upanje in naša moč.
