Škofova pridiga - pogreb +msgr. Franca Halasa

Pogrebna sveta maša za pokojnim zlatomašnikom msgr. Francem Halasom
Kobilje, 4. 4. 2007
B: 1 Kor 2,1-5 (Krščanski pogreb, 93)
Ev: Mt 16,24.27 (Krščanski pogreb, 230, št. 10)

Dragi bratje v duhovniški službi, diakona, sestra in bratje pokojnega duhovnika in zlatomašnika msgr. Franca Halasa ter drugi sorodniki, dragi župljani župnije Kobilje in vsi, ki ste prišli od drugod!

Na cvetno nedeljo pozno zvečer se je dopolnil zemeljski čas za našega duhovnika msgr. Franca Halasa. Na nedeljo, ko smo liturgično praznovali Jezusov slovesen vhod v Jeruzalem in zatem poslušali poročilo o njegovem trpljenju, se je zanj tudi zgodil vhod in sicer vhod v večni Jeruzalem. V veri smo prepričani, da je bil to slovesen vhod. Skrivnost cvetne nedelje nam namreč razodeva, da je pravzaprav slovesni Jezusov vhod v zemeljski Jeruzalem samo podoba resničnega vhoda Jezusa v tisti pravi večni Jeruzalem, ki pa je potekal preko njegovega pasijona, skozi smrt na križu in njegov grob, ki ga je Oče nato odprl. Če smo to dojeli na cvetno nedeljo, potem moremo v veri dojemati tudi pasijonsko pot pokojnega sobrata, ki jo je živel v zadnjih treh letih svojega življenja kot pot slovesnega vstopanja skupaj s Kristusom v večni in dokončni Jeruzalem, ki se je zanj zgodil po nekaj letnem pasijonu bolniške postelje v minuli nedeljski noči.

Ustavimo se za trenutek ob pravkar slišani misli iz Matejevega evangelija: »Če hoče kdo hoditi za menoj, naj se odpove sebi in vzame svoj križ ter hodi za menoj. Kdor namreč hoče rešiti svoje življenje, ga bo izgubil, kdor pa izgubi svoje življenje zaradi mene, ga bo našel. Kaj namreč koristi človeku, če si ves svet pridobi, svoje življenje pa zapravi?« (Mt 16,24-26). Duhovnik Franc je želel hoditi za svojim Gospodom. Ta želja se je porodila v trdni in številni črenšovski družini ob veri matere in očeta, kjer je Bog med desetimi otroki povabil na posebno pot duhovnega poklica kar dva, sestro v redovništvo, njega pa, da se je pridružil najožjim Gospodovim sodelavcem. In leta 1955 je postal duhovnik. V duhovniški službi je rasel v uresničevanju odpovedi samemu sebi in hodil s svojim križem za Kristusom. Ni reševal svojega življenja, ni gradil zemeljskih gradov, ampak je skupaj z Gospodom v duhovniški službi zastavljal svoje življenje za večno življenje drugih in rast Božjega kraljestva. Pri tem je uporabljal vse svoje talente, med drugimi tudi svojo nadarjenost in veliko ljubezen do glasbe. Gospod je njegov »tukaj sem« za hojo za njim in za sprejem lastnega križa vzel resno in mu dopuščal križ, ki se je v življenju počasi gostil in se zgostil v križu bolniške postelje, ki ga je dokončno priklenila nase. Tudi tako je postal podoben svojemu Gospodu, ki je na koncu negiben obvisel pribit na križ.

Svojo duhovniško pot je pokojni duhovnik Franc hodil v duhu Pavlove izpovedi Korinčanom, da ni prišel k njim, da bi jim z vzvišenostjo besede ali modrosti oznanjal Božjo skrivnost, ampak je s Pavlom sklenil, da med zaupanimi mu ljudmi kot dušni pastir ne bo »vedel za nič drugega kakor za Jezusa Kristusa, in to križanega« (1 Kor 2,2). Življenje pokojnega duhovnika Franca je bilo osredinjeno okoli Kristusa, ki je tudi po njem, dokler mu bolezen ni preprečila, v sveti maši vsak dan ponavzočal svojo daritev za ljudi v slavo nebeškega Očeta. Po njegovih ustih in vzgledih pa je Gospod prihajal do ljudi s svojo besedo. Besedo resnice in moči, ki je spreminjala ljudi. V letu Svetega pisma lahko še bolj dojamemo, kako je pokojni duhovnik počasi postajal sam »beseda« živega Boga sredi zaupanih mu vernikov. Ta beseda je bila slišana na mnogih krajih nekdanje mariborske škofije, saj je bila njegova duhovniška pot zelo pestra. Kot kaplan je stopil v Gospodov vinograd pri Sv. Juriju ob Ščavnici, nadaljeval na Teharjah in za krajši čas v Brežicah; nato je nadaljeval služenje kot župnijski upravitelj župnije Planina pri Sevnici s soupravo Jurkloštra, za krajši čas je prevzel župnijo Kančevci, nato pa se spet kot kaplan vrnil v Zasavje v Videm ob Savi; a je kmalu kot župnijski upravitelj sprejel župnijo Sv. Marjeta pri Rimskih toplicah, od tam pa odšel v Št. Janž pri Dravogradu in soupravljal župnijo sv. Peter na Kronski gori. Nato pa se je leta 1967 njegova duhovniška pot umirila, ko je najprej postal župnijski upravitelj in kasneje župnik tukaj na Kobilju, kjer je po njem Božja beseda »meso postajala« vse do leta 2003, ko je svoje bogato življenje nadaljeval na povsem skrit način v domu starejših občanov Rakičan in ga v bližnji bolnišnici sklenil s samo za oči vere slovesnim, a očem telesa skritim, vhodom v Nebeški Jeruzalem na letošnjo cvetno nedeljo. In v teh zadnjih letih je bil še samo ena sama nema, a nadvse zgovorna Jezusova »beseda«: »Če hoče kdo hoditi za menoj, naj se odpove sebi in vzame svoj križ ter hodi za menoj« (Mt 16,24).

Ob njegovem mrtvem telesu se danes najprej zahvaljujemo Stvarniku, da nam ga je podaril, Odrešeniku Jezusu Kristusu, da ga je poklical v duhovništvo, in Svetemu Duhu, da ga je posvetil ter vodil in navdihoval ter mu vlival potrebnih moči, da je svojo službo darovanja opravil do konca.
Nato smo hvaležni tebi, dragi zlatomašnik Franc, da si Gospodovo povabilo velikodušno sprejel in hodil za svojim Gospodom, iz leta v leto bolj vdano, in nam tako podaril izredno lep vzgled duhovniške vdanosti do konca. Iz srca ti želimo, da skupaj s svojim sorodnikom Božjim služabnikom Danijelom Halasom uživaš večno veliko noč!
Čeprav sem bil njegov škof ordinarij le slabo leto dni, se želim iskreno zahvaliti vsem, ki ste mu, kot Jezusu Veronika in Simon iz Cirene, pomagali nositi njegov križ za Gospodom, še posebej v teh poslednjih letih, ko je doživljal svoj križev pot bolezni. Bog naj bo bogat plačnik najprej Vam, gospa Marija, svakinja pokojnega, ki ste pravzaprav dan za dnem ob njem opravljali poslanstvo Veronike, pa tudi vsem drugim sorodnikom!
Hvala vsem sobratom duhovnikom, ki ste ga obiskovali in še posebej duhovnikom murskosoboške župnije, ki ste mu omogočali zakramentalno življenje. Hvala tudi vsemu osebju Doma za starejše občane Rakičan in tamkajšnje bolnišnice, da ste mu lajšali življenje v njegovi bolezni!
V veliko oporo in tolažbo ste mu s svojimi številnimi obiski bili župljani tako drage mu župnije Kobilje. Hvala vam za te obiske! Ob svojem prvem obisku tukaj pri vas sem hitro začutil, kako zbrano in spoštljivo molite v cerkvi. Sedanji župnik mi je razložil, da je to velika in pomembna dediščina njegovega predhodnika. Sedaj, ko bo njegovo telo počivalo na vašem pokopališču, vas naj še naprej nemo kliče k takšni pravi in pristni molitvi, do kakršne je sam kot duhovnik prišel in je je tudi vas naučil.

Danes, ko polagamo v zemljo zrelo pšenično zrno duhovniškega življenja zlatomašnika msgr. Franca Halasa, goreče prosimo Gospodarja žetve, da naj tudi na njegovo priprošnjo prebudi med nami novih duhovniških poklicev! Amen!