Škofov nagovor po Radio Ognjišče - 5. postna nedelja

Drage poslušalke in poslušalci, drage sestre in bratje v Kristusu!
Postni čas v letu Svetega pisma še z večjo prodornostjo utrjuje v nas vero, da so v Svetem pismu zapisane razodete resnice o nas in našem življenju, pa tudi o Bogu in svetu. Resnice, ki vsekakor edine resnično držijo, četudi jim svet s svojimi spoznanji kdaj ne pritrjuje. S tiho nedeljo pričenjamo tihi teden, ki nas želi povabiti, da bi v letošnji pripravi na veliko noč še bolj utihnili, tako na zunaj predvsem pa v notranjosti, in tako dali Božji besedi še več prostora in časa, da nas osvoji, nas pouči o pomembnih resnicah, da bi jih nato spremenili v življenje.
Prva resnica, ki jo v današnji Božji besedi srečamo je: usmiljenje in odpuščanje sta začetek novega upanja. V prvem berilu nas želi prerok Izaija uglasiti na osrednje evangeljsko sporočilo, ko naznanja: »Ne mislite na nekdanje reči. Glejte, nekaj novega bom naredil« (Iz 43,18-19). Prerok prerokuje, da bo Bog utrl pot skozi morje, da bo speljal pot skozi puščavo in reko skozi pustinjo. V luči evangelija, ki predstavlja dogodek, kako prešuštnico privedejo pred Jezusa (prim. Jn 8,1-11), lahko razumemo, da prerokuje o morju greha, o puščavi, ki je posledica greha. Greh je stanje brezizhodnosti za človeka, kraj smrti (morje) in pot brez izhoda (puščava), ki vodi vedno globlje v področje brez življenja.
In glejte konkretnost Božje ljubezni: Jezus se z učlovečenjem znajde v tej situaciji z nami, ujet v vso usodno ujetost v greh. Ne izogne se smrtnemu viharju razburkanega morja greha in življenjski izsušenosti njegovih posledic. Je z nami sredi tega smrti zapisanega življenja in za njim se v tem morju kaže suha pot prehoda in sredi pustinje prične teči potok.
In kakšno vodo resnice in življenja prinaša današnji evangelij v to našo pustinjo? Dogodek s prešuštnico, ki jo pripeljejo pred Jezusa pismouki in farizeji, nas vodi v samo srce Jezusovega sporočila, njegove vesele novice. Lahko si predstavljamo samozadovoljne in samovšečne pismouke in farizeje, ki pripeljejo pred Jezusa grešnico trdno prepričani, da ga pa tokrat gotovo ujamejo, saj mu niso v svojem načrtu pustili nobenega izhoda. Ali se bo postavil proti Mojzesovi postavi, ali pa se bo zameril ljudstvu. Saj je sam učil, da ni prišel odpravit postave, torej bo moral sodelovati pri kamenjanju, ki je bilo vedno skupno dejanje vseh, tako da ni bilo posamične krivde pri smrti obsojenega. S tem pa se bo zameril ljudem, ki so ga vzljubili prav zaradi njegovega usmiljenja in dobrote. S tem so za resničnega obsojenca naredili Jezusa, saj so predvsem njega hoteli odstraniti, ker jim je bil napoti. Žena je bila le primerna prilika za to. Zato bo usoda žene pravzaprav zadela njega: dobesedno ga bodo najprej hoteli kamenjati, na koncu pa ga bodo križali, kar je še slabše. Žena pa bo ostala svobodna. Kristus bo stopil na njeno mesto.
Ob tej priliki Jezus razodene pomembno resnico, da je greh vsem ljudem skupen, da pravzaprav med ženo in drugimi ni bistvene razlike. Zato, ker so to dojeli, so tudi drug za drugim odšli, ko jih je pozval, da naj tisti, ki je brez greha, prvi vrže kamen vanjo (prim. Jn 8,7). Tudi v grehu smo namreč ljudje solidarni med seboj, saj je greh duhovna resničnost in z njo vsak deluje na vse. Torej smo vsi vsaj v določeni meri soudeleženi pri grešnosti drugih. O tej skrivnosti govori verska resnica o izvirnem grehu.
Po odhodu tožiteljev sledi opis tankočutnega osebnega odnosa med Jezusom in grešnico. On, ki je prevzel njeno mesto, je ne tolaži s poceni tolažbo, ne zagotavlja ji, da je vse v redu v njenem življenju … Greh označi za greh, za zlo, ki ugonablja človeštvo, njej kot osebi pa oznani in podeli odpuščanje in ji s tem da novo možnost: »Tudi jaz te ne obsojam. Pojdi in ne greši več!« (Jn 8,11). »Tudi jaz te ne obsojam,« je gotovo vrhunec odlomka. On, Bog in človek, ki ne obsoja, ampak s prevzemom mesta grešnika, grešnika osvobodi. Puščava grešnice je postala oaza, pot skozi morje se ji je odprla. K takšni drži do vsakega grešnika nas vabi Gospod sam.
Še nekaj nam ta pripoved razodene. Greha nikar skrivati, čeprav nas skušnjava skrivanja vedno močno napada. Prva reakcija grešnika je, da bi greh in posledice skril. A to je neuspešno početje. Prej ali slej se greh sam pokaže s svojimi smrtnimi posledicami. Jezus ob grešnici pokaže, da razkritje greha, pomeni prostor greha spremeniti v prostor odpuščanja in poglobljenega spoznanja samega sebe in Boga, ki je odpuščajoča ljubezen. V Jezusu prepoznamo Boga, ki je vedno obrnjen k nam, da bi se mi mogli obrniti k njemu. Očiščujoča in oživljajoča voda, o kateri govori Izaija, je njegova ljubezen, ki se v polnosti pokaže v deju odpuščanja, ki se zgodi preko zamenjave mest grešnika in Kristusa. In to je Ljubezen, ki Jezusa povezuje z Očetom v eno; to je Sveti Duh. Jezus si kot Odrešenik želi samo to, da bi z vsakim izmed nas, z vsakim človekom, na koncu ostal sam, kajti v takšnem srečanju nas očisti in se napolnimo s hvaležnostjo za zastonjski dar odpuščanja. Kdo ne bi vzljubil tistega, ki ga zamenja na kraju izvršitve smrtne obsodbe?
»Tudi jaz te ne obsojam. Pojdi in odslej ne greši več!« Te besede so izgovorjene tudi vsakemu izmed nas v letošnjem postu in v tem letu Svetega pisma. Ravnajmo se po teh besedah, kakor je bilo nam storjeno:
- najprej se zavejmo resnosti in splošnosti greha in naše soudeleženosti pri njem
- zato nimamo pravice nikogar obsojati
- smo pa poklicani odpuščati, tudi prvi; ko odpustimo in to tudi na glas povemo, damo možnost, da se začarani krog prekletstva greha prekine; s tem ne omogočimo novega odnosa samo sebi, ampak tudi tistemu, ki mu odpustimo.
Vse to pa zato, ker nas je Bog že pri tem vse prehitel! Veselimo se!
Pa končajmo skupno razmišljanje s Pavlovo vzpodbudo: »Ne mislim, bratje, da sem to že dosegel. Eno pa: pozabljam, kar je za menoj, in se iztegujem proti temu, kar je pred menoj, ter tečem proti cilju po nagrado, h kateri nas od zgoraj kliče Bog v Kristusu Jezusu« (Flp 3,13-14).
 Amen!