Škofova homilija - krizmena maša 2007

Veliki četrtek – krizmena sveta maša 2007

Prisluhni pridigo v MP3 >>>

Dragi bratje v duhovniški in diakonski službi, dragi bogoslovci in malosemeniščniki, drage redovnice in redovniki, dragi verniki iz raznih delov naše škofije!

1. Vsem, ki ste tukaj in tudi tistim, ki niso mogli priti, se želim najprej iskreno zahvaliti. Vam, duhovniki in diakoni, za vaše nesebično služenje Božjemu ljudstvu po župnijah! Brez vas bi nova škofija ne mogla delovati. Hvala tudi za vse sodelovanje in pomoč ter podporo, ki ste mi jo v tem letu izkazovali kot prvemu škofu! Vam bogoslovci za pripravljenost sodelovati pri vsestranskem oblikovanju vaše bodoče duhovniške osebnosti, s katero odgovarjate na Božji klic! Vam, redovnice in redovniki, pa za vzgled posvečenega življenja med nami ter vso podporo in pomoč mladi škofiji! Vam, dragi verniki, pa se zahvaljujem za molitev in žrtve ter pripravljenost biti krščanska sol in luč v svetu! Bog naj vam vsem bogato poplača!

2. S krizmeno sveto mašo bogoslužno vstopamo v sveto tridnevje velike noči, ki letos po velikodušni Božji previdnosti sovpada z obletnico ustanovitve naše škofije. Bogoslužje ni goli spomin na preteklost, ampak je živo vstopanje v resničnost Jezusovega velikonočnega dogajanja. Tako nas veliki četrtek dobesedno postavlja v resničnost zadnje večerje. V tem trenutku smo v njej! Zadnja večerja je tista ura zgodovine človeštva, ki v sebi združuje postavitev zakramenta svetega reda ali mašništva in zakramenta evharistije, ki je »zakrament ljubezni«, kakor ga je papež Benedikt XVI. imenoval v zadnji posinodalni apostolski vzpodbudi, ki je pravkar izšla. Prvi resničnosti je posebej posvečena krizmena sveta maša, drugi pa večerna sveta maša današnjega dne. Dragi duhovniki in diakoni, skupaj z verniki skrivnostno stojimo v tisti uri, ko se je med Jezusovo velikoduhovniško molitvijo sredi njegovega Presvetega Srca rodilo naše duhovništvo; takrat smo bili rojeni kot duhovniki.

3. Da se bomo lažje vživeli v »tisto uro«, se za trenutek prepustimo Božji Besedi, ki je vsa usmerjena v to skrivnost, in to s še toliko večjo vero vanjo, saj smo v letu Svetega pisma. Evangelist Luka nam poroča o dogodku v nazareški sinagogi, ki na začetku Jezusovega  javnega delovanja napoveduje bistveno: »Vseh oči v shodnici so bile vanj uprte. Začel jim je govoriti: 'Danes se je to pismo spolnilo'« (Lk 1,20.21). Jezus se predstavi kot dopolnitev »besede milosti«, besede Svetega pisma. »Vseh oči« ne pomeni le tistih, ki so bili tam prisotni, ampak evangelist želi omogočiti svojim bralcem skozi vso zgodovino, tudi nam, živo srečanje s to »besedo milosti«. Kajti, ko Jezus reče »danes«, je to večni Božji »danes«, ki se je zgodil enkrat za vselej v Jezusu Kristusu. Nato pa se posedanji vedno, ko je Beseda oznanjena in obhajana v njegovem imenu. Sveto pismo se dopolni v ušesu in srcu tistega, ki posluša Jezusa.

4. Jezus je več kot pismouk in prerok, ker Besedo ne samo razlaga, ampak jo udejanji. In da bi se to res lahko nadaljevalo, je postavil posvečene služabnike, da v imenu njegove osebe oznanjajo »besedo milosti« in omogočajo ta večni »Božji danes«. Ko poslušamo oznanjen evangelij v Jezusovem imenu, se posedanji Božja beseda tudi za nas; in če smo ji poslušni, smo prisotni v »Božjem danes«, smo praktično Jezusovi sodobniki, smo pri njem, kjer vsak človek najde svojo izpolnitev. V Jezusovem imenu oznanjena »beseda milosti« ima moč, da nas pritegne v poslušnost in prenovi našo staro resničnost v novo, kot je v prerokbi obljubljeno: »… da ozdravim nje, ki so pobiti v srcu, da oznanim jetnikom prostost in zvezanim rešenje …, da potolažim vse žalujoče, da dam … veselje namesto žalnega ogrinjala, hvalospev namesto obupa« (Iz 61,1-3). Glejte, beseda je sicer zelo slabotna sama na sebi, če jo primerjamo z orožjem in drugimi sredstvi, a je prav v svoji šibkosti Božja moč za rešenje vsakega, ki veruje Božji besedi, »besedi milosti«. Zato, dragi duhovniki in verniki laiki, storimo vse, da bomo v letu Svetega pisma vero v Božjo besedo čimbolj poživili: najprej mi duhovniki v sebi, nato pa po župnijskih skupnostih in skupinah ter naprej v družinah.

5. Dragi duhovniki, glejte kakšni skrivnosti služimo, kakšni skrivnostni moči smo se predali! Ob nekaterih poudarkih, ki jih je papež v omenjeni apostolski spodbudi namenil duhovništvu, se zavejmo njegove veličine. V moči svojega posvečenja moremo duhovniki delovati »v osebi Kristusa Glave« njegovega telesa, ki je Cerkev (prim. Sacramentum caritatis, t. 23). V moči naročila »to delajte v moj spomin« (Lk 22,19), ki je v velikem četrtku še posebej posedanjen za nas, smo sposobni delovati v imenu Jezusove osebe, ki je duhovnik, žrtev in oltar hkrati. Kot duhovnik je srednik med Očetom in ljudmi, kot žrtev daruje samega sebe in to na oltarju svojega križa. In nam je omogočeno, da delujemo v imenu njegove Osebe! Nihče ne more izreči besed »to je moje telo« in »to je kelih moje krvi« in te postanejo resničnost, razen v imenu in osebi Jezusa Kristusa. To razodeva najtesnejšo povezanost zakramenta svetega reda in evharistije: ni enega brez drugega. Zato Cerkev že dva tisoč let postavlja mašniško posvečenje za nepogrešljivi pogoj veljavnosti obhajanja evharistije. Hkrati pa delujemo kot duhovniki tudi v imenu celotnega telesa Cerkve, ko v njenem imenu molimo Boga. Zato je temeljna zavest duhovnika, da v celotnem svojem služenju nikoli ne sme postavljati na prvo mesto sebe in svojega mnenja, ampak Jezusa Kristusa in njegov evangelij. Vse drugo je nasprotno duhovnikovi istovetnosti, ga odtujuje samemu sebi in občestvu vernikov. Naša identiteta, dragi duhovniki in diakoni, je, da smo voljno orodje Jezusa Kristusa. Na zunaj se to kaže v ponižnosti, s katero vodimo liturgična dejanja poslušni obrednim predpisom, ki jim sledimo s srcem in razumom; ko se izogibamo vsemu, kar bi moglo dajati vtis, da smo mi glavni snovalci bogoslužja. Obnovimo danes to zavest ponižnega služenja Kristusu in Cerkvi.

6. Drugi poudarek, ki nam ga papež namenja, je povezanost evharistije in duhovniškega celibata (prim. t. 24). Službeno duhovništvo zahteva po posvečenju samem polno oblikovanje po Kristusu, kar je življenjska naloga duhovnika. Kljub spoštovanju drugačnih tradicij papež poudarja globok smisel duhovniške neporočenosti in ga predstavlja kot »neprecenljivo bogastvo«. Kajti v tej izbiri duhovnika dobi posebno zgovoren izraz, tudi za današnjega človeka, njegova dejanska posvetitev, ki ga oblikuje po Kristusu, in je izraz vse drugo izključujoče daritve za Božje kraljestvo. Tako postane pristno živeti celibat močna in zgovorna beseda življenja za sodobnega človeka, ki ga je strah samote in se boji odpovedi. Dejstvo, da je Kristus živel svoje poslanstvo vse do darovanja na križu v stanju neporočenosti in čistosti, je temelj za dojetje smisla duhovniške neporočenosti v katoliški Cerkvi. Celibat pomeni za duhovnika nenehno oblikovanje po Srcu Jezusa - Ženina, ki dà svoje življenje za svojo Nevesto - Cerkev. Zato papež sklene, da potrjuje lepoto, pomembnost in obveznost duhovniškega življenja v celibatu kot izredno močno izrazno znamenje popolne in izključne posvetitve Kristusu, Cerkvi in Božjemu kraljestvu. Dragi duhovniki in diakoni pa tudi redovnice in redovniki, takšen celibat, ki se živi zrelo, veselo in posvečeno je velik blagoslov za Cerkev in za družbo!

7. Ob rastočem pomanjkanju duhovnikov v nekaterih delih sveta, a tudi že pri nas, pa kliče papež k večji razpoložljivosti duhovnikov v služenju Cerkvi tam, kjer je bolj potrebno, in dokler zmorejo življenjske moči. Tudi pri tem se je treba upodabljati po Kristusu, ki je še na križu vršil svoje poslanstvo. V pastoralni dejavnosti pa naj bi posvečali več pozornosti prebujanju notranje odprtosti mladih za duhovne poklice. Pastoralno delo za poklice naj zajame vso župnijsko skupnost, zlasti družine in prav v njih prebuja občutljivost za božji klic. Pogumno moramo biti sposobni mladim predlagati tudi radikalno hojo za Kristusom. Mladi in mladi po srcu so je sposobni.

8. Dragi duhovniki, vabim vas, da kot škofijski zbor duhovnikov skupaj poglabljamo svoj odnos do Kristusa, ki nas je kot duhovnike rodil na svoj veliki četrtek pri zadnji večerji, in da velikodušno gradimo duhovniško skupnost. Ker delujemo v imenu osebe Jezusa Kristusa, je normalno, da so »oči vseh« uprte v nas. Danes so »oči vseh« zlasti mediji, ki velikokrat iščejo naše napake in padce. To naj nas ne potare, ampak vzpodbudi, da tem očem ne bomo ponujali škandalov, ampak odsev Kristusove osebe, ki naj žari iz našega obraza in delovanja. Zato vas letos še posebej vabim, da v juniju skupaj preživimo spominski dan našega posvečenja na romanju v Zalavar k sledem škofijskega zavetnika sv. Metoda; nato pa v avgustu še na skupne duhovne vaje v Kančevcih, da bomo skupaj »na samotnem kraju« z našim Gospodom okrepili bratsko skupnost in se uglasili za delo v drugem samostojnem pastoralnem letu naše škofije, v katerem bomo posebno pozornost posvetili pastoralni pomoči našim družinam.

9. Dragi bogoslovci, tudi za vas naj bo današnje obhajanje skrivnosti velikega četrtka priložnost, da obnovite prvotno poklicanost. Lepota Jezusove navzočnosti vas naj še bolj prevzame, da boste z vedno večjo gorečnostjo in mladostno radikalnostjo zastavili vse svoje moči v primerni pripravi na duhovniško poslanstvo sredi Božjega ljudstva.

Po obnovitvi duhovniških obljub, ki sledi, naj Gospod poživi našo posvetitev Njemu, ki je naš Gospod in naš Bog! Amen!