BOŽIČ – GOSPODOVO ROJSTVO, slovesni in zapovedani praznik

Najstarejši zapis o praznovanju božičnega praznika na 25. december je v kronografu iz leta 354. V starem Rimu so na ta dan praznovali rojstni dan nepremagljivega sončnega boga. Cerkev pa praznuje na ta dan rojstni dan Jezusa Kristusa, resničnega in nepremagljivega Sonca, ki je s svojim rojstvom svetu zasvetil kot »Sonce pravičnosti«. Praznovanje se je iz Rima hitro razširilo po Afriki in celotnem zahodnem svetu. Ob koncu 4. stoletja so celo vzhodne Cerkve prevzele božični praznik kot praznik »razodetja Boga«. Od 6. stoletja naprej pa je ob božiču že izpričano praznovanje vigilije, ko se praznik začenja obhajati že na predvečer. Iz tega se je pozneje razvil običaj  polnočne božične maše – polnočnice. Velik pomen božičnega praznika v Cerkvi se danes kaže tudi v liturgičnem prazničnem tednu, ki se kot osmina navezuje na 25. december.