Maša za domovino

V sredo, 26. decembra 2007, na praznik mučenca sv. Štefana in dan samostojnosti in enotnosti je murskosoboški škof msgr. dr. Marjan Turnšek v stolnici daroval sveto mašo za domovino.

Prisluhni pridigi (MP3) >>>

PRIDIGA – MAŠA ZA DOMOVINO

Dragi bratje v duhovniški službi, spoštovani nosilci javnih služb in odgovornosti v naši domovini na različnih področjih, dragi bogoslovec, drage sestre redovnice, malosemeniščniki, dragi bratje in sestre,
z veseljem vas pozdravljam na praznik sv. Štefana v naši stolnici in hkrati na praznik naše domovine, ob prazniku samostojnosti in enotnosti!
Zbrani smo kot kristjani k molitvi, ki naj bo zahvaljevanje in naj bo prošnja. Zbral nas je praznik sv. Štefana, ki je kakor nekakšen podaljšek božičnega praznika. Prestavi nas za nekaj desetletij naprej po božičnem dogodku in nam predstavi zvestobo do konca tega prvega mučenca Cerkve, ki je tip kristjana, tip človeka kakršnega je želel Kristus postaviti v ta svet, v vse dogajanje tega sveta, tako osebno, družinsko kot družbeno. In ta praznik je vzporedno postal praznik naše samostojnosti in enotnosti. In danes smo tukaj zbrani tudi zato, ker se želimo z iskrenim srcem kot kristjani zahvaliti, da se je pred 17. leti zgodil, skoraj bi lahko rekli, čudež, saj smo prebivalci naše domovine bili sposobni takšne enotnosti, ki je prej v zgodovini še nismo zmogli in se je iz mogla roditi naša državniška samostojnost. In to je velik dan. Kot kristjani ga doživljamo tudi, kot dar Boga, ki je seveda prišel po delovanju ljudi in z Božjo milostjo. Danes, če presojamo po sadovih, lahko kot kristjani potrdimo, da je bilo to delo Božje previdnosti, za katerega se ne smemo nehati iskreno zahvaljevati, da nikoli ne pozabimo tega skupnega trenutka milostni. Preveč, mnogo preveč, krvi je preteklo v teh sedemnajstih letih v naši neposredni bližini, da bi smeli pozabiti, česa smo bili v Sloveniji obvarovani.
Hkrati pa smo tukaj zbrani tudi zato, da bi prosili, kajti dar samostojnosti in enotnosti ni enkrat za vselej pridobljen, ampak je bolj nenehna naloga, naloga za vse življenje; naloga, ki je nihče ne more opraviti namesto nas; naloga, ki jo moramo uresničevati vsak dan sproti. Vsak dan sproti smo povabljeni, da delamo za samostojnost, jo ohranjamo, razvijamo in da poglabljamo tudi enotnost v mišljenju, poštenem mišljenju, in delovanju in to takšnem delovanju, da bo v dobro vsem prebivalcem naše domovine in države. Slomšek je večkrat polagal na srce svojim vernikom, da imamo trojno domovino: najprej zemeljsko domovino, potem Cerkev, ki je naša druga domovina, in nebesa, ki so naša tretja domovina. In vedno je poudaril, da so te tri domovine med seboj povezane, da so vse tri Božji dar in da je potrebno skrbeti in odgovorno delati za dobro vseh treh domovin. Kajti končna domovina v nebesih je odvisna od življenja v zemeljski domovini, Cerkvi in v srcu človeka.
Poglejmo, dragi bratje in sestre, ob prazniku svetega Štefana na njegov lik in na Božjo besedo, ki smo jo danes slišali, da bomo tudi v luči te svetlobe Božje besede in lika svetega Štefana lahko odkrili kakšno nalogo in potezo kot državljani in kot kristjani tudi zase. Takoj po božičnem oznanilu miru je pred nami sad zveste hoje za Kristusom: Štefanovo mučeništvo. Sveti Štefan je izkazal zvestobo do konca. Na njem se je uresničilo to, kar je Jezus svojim učencem napovedal, ko jim je dal za nalogo, da s svojim življenjem bijejo boj med dobrim in zlim, da bi ga dobojevali v zmago dobrega. Jezus pošilja svoje učence v boj, ki izgleda neenak. V evangeliju, ki smo ga poslušali, Jezus jasno pravi, da jih bodo vlačili pred poglavarje in kralje zaradi njega, izročali sodiščem, bičali v svojih shodnicah, oni pa se bodo temu zoperstavljali z besedo, ki jim bo dana tisto uro; po navdihu Svetega Duha jim bo dana (prim. Mt 10,17-20). Lahko bi rekli, da jih je Jezus poslal, kot ovce med volkove. Da jih je poslal med mogočne tega sveta praznih rok, oziroma, da jih je pred poglavarje in mogočnike tega sveta, ki imajo v svojih rokah vse vrste orožja, poslal samo z orožjem resnice in pravice, z orožjem Božje besede, ki jim bo dana v tistem trenutku. Napovedal jim je celo, da bo izdajstvo prisotno celo med brati, med starši in otroki (prim. Mt 10,21-22).
In sveti Štefan je znal gledati in razsojati, presojati dogodke svojega življenja in družbe v kateri je živel s te perspektive. Zato tudi v svojem kamenjanju, v svojem mučeniškem koncu ni videl poloma, ampak je videl samo zvestobo resnici in pravici, zvestobo dobremu, zvestobo Besedi, ki edina daje smisel človekovemu življenju: na vseh ravneh njegovega bivanja - osebnem, družinskem, družbenem in državnem. Videl je, da je zmaga v resnici in pravičnosti.
In v tej luči, dragi bratje in sestre, lahko pogledamo tudi na našo narodno in državniško zgodovino; zlasti leta, ki smo jih preživeli v samostojnosti. Tudi v našem narodnem telesu je bilo in je še prisotno nekaj izdajstvo, kakor v vseh ljudeh tega sveta. Vse to, kar smo slišali v evangeliju, smo na takšen ali drugačen način v svoji zgodovini doživljali in še kdaj doživljamo. Vendar lahko danes z veseljem praznujemo in se zahvaljujemo za tisti dogodek, ko smo, kot narodno telo bili sposobni izreči plebiscitarno besedo, ki nam je, prepričan sem, bila dana tisto uro od Svetega Duha. Skupaj smo izrekli besedo, ki je bila tako močna, da je rodila našo državno samostojnost.
Ta beseda, dana po svetem Duhu našemu narodovemu telesu, nam danes ponovno daje nalogo in odgovornost. To je beseda resnice. Pred sedemnajstimi leti smo na plebiscitu izrekli besedo resnice o samem sebi, besedo, ki jo je Bog izgovarjal, ko je ustvarjal slovenski narod. Zato je prav, da ostajamo zvesti tej besedi v zaupanju resnici in zavračanju zahrbtnega delovanja ter nasilnih sredstev v javnem življenju in upravljanju države in lokalnih skupnosti. Mir, v posamezniku in družbi, je ogrožen z lažjo, resnica pa je vir upanja in miru. Laž, torej neresnica, je tisto, kar prinaša nemir in zmedo v osebno življenje, zakonsko življenje med možem in ženo, v družinsko življenje, pa tudi v narodovo življenje, tudi v politično življenje, v življenje države. Laž, neresnica je tista, proti kateri je prav, da se kot kristjani borimo; in prav to je tudi naša dolžnost. Zato danes molimo za svoj narod, za domovino in za državo, molimo za vse, ki ste in so odgovorni v naši domovini in državi za narodovo skupno dobro, da bi odprti tej resnici znali in zmogli delovati, da bi skupaj, državljani s svojimi voditelji, zmogli dan za dnem izganjati laž iz svoje srede. Laž, ki se na takšen ali drugačen način vsiljuje v našo skupno življenje preko neenakosti, zlasti neenakosti na področju nepoštenega bogatenja nekaterih na račun drugih, ki postajajo vedno bolj revni. Tukaj smo vsi poklicani, vsak na svojem mestu, da se borimo proti takemu lažnemu življenju; kajti to je življenjska laž, da nekdo obogati na nepošten način na račun drugega. Če si kdo pridobi imetje z lastnim delom, s pridnostjo, poštenostjo, je to dobro za njega in za druge. Če pa si kdo pridobi imetje na lažen, krivičen način, je to v škodo njemu in vsemu prebivalstvu.
Drugo področje na katerem je prav, da se borimo za izgon laži iz naše srede, je prav gotovo področje družinskega življenja. Družba in država, na državni in lokalni ravni, je poklicana, da omogoči takšno bivanje, takšno okolje, da se bo v njem družina, ta temeljna celica življenja in ljubezni iz katere in v kateri sloni družbeno življenje, lahko razvijala tako, da bo dajala potrebni sad: sad miru, sad takih državljanov, ki bodo že iz otroštva prinašali vrednote resnice, pravičnosti, miru, ljubezni, zlasti pa tisto naravno naravnanost človeka, da je že od malega pripravljen in sposoben odpovedovati se sebi, zastaviti svoje življenje za druge. Takšno okolje moramo tako v Cerkvi kakor v družbi omogočiti našim družinam. Na ta način bomo lažje izrinili laž iz naše srede, laž, ki govori, da je treba s komolci naprej, če hočeš uspeti, če hočeš biti prvi; laž, ki govori o tem, da več, ko imaš, več veljaš. Resnica, ki izhaja tudi iz Božjega razodetja, je obratna: več, ko zmoreš ljubezni, več, ko zmoreš dati, več veljaš. Dragi bratje in sestre v Kristusu, dragi državljani naše ljube domovine. Cankar je med drugim v nadaljevanju besedila, ki smo ga slišali na začetku svete maše, dodal: » Zemlja, zemljica, mati, če nimaš kruha, daj mi kamen, še ob kamnu bom prepeval«. Naj nas praznik samostojnosti in enotnosti povabi in usmeri tako, da ne bomo gledali samo na »bel kruh« kot edino merilo našega standarda, ampak da bomo bolj gledali na to, kako smo sposobni ljubiti tudi »domači kamen« zato, ker smo deležni tolike dobrine, ki prihaja tudi iz nebes, dobrine domovine, svoje državne samostojnosti in da bom znali še naprej delati za enotnost. Brez enotnosti v narodu, v domovini ni pravega napredka. Zato vas vse povabim v imenu slovenskih škofov in vse Cerkve na Slovenskem, da skupaj molimo za domovino, skupaj molimo in prosimo za blagoslov pri delu naših javnih delavcev; da skupaj prosimo in molimo zlasti v prihodnjem pol leta, ko bo naša država prevzela vodstvo Evropske zveze. Da tudi na ta način, kot kristjani pripomoremo k uspešnemu opravljanju tega poslanstva, kajti v tem pol leta bomo kot mlada država še posebej poklicani, da delamo za resnico in za izgon laži tudi v Evropi in preko Evrope tudi v vsem svetu. To je velika in častna naloga. Stopimo ob stran tej nalogi tudi kot Katoliška cerkev s svojo molitvijo in svojo žrtvijo.
Dragi bratje in sestre, praznik samostojnosti in enotnosti naj nas vse ljudi dobre volje v naši domovini poveže v skupnem prizadevanju za ohranjanje samostojnosti in rednem prizadevanju za grajenje enotnosti tudi v skupni prihodnosti, doma, v Evropi in svetu!
Amen!