Škofov nagovor po Radio Ognjišče

RO – 24. marec 2007 – Gospodovo oznanjenje

Drage poslušalke in poslušalci, drage sestre in bratje v Kristusu!
Praznik Gospodovega oznanjenja Mariji nas povezuje z božično skrivnostjo, čeprav smo že globoko v postnem času. Kajti angelov obisk pri Mariji, ki je povezan s spočetjem Božjega Sina v njenem telesu, je začetek čudovitega in odločilnega odrešenjskega procesa v zgodovini, ki postane viden v rojstvu Jezusa Kristusa in dobi svoj zemeljski vrhunec v njegovi smrti in vstajenju. Obisk angela Gabriela pri Mariji pomeni odločilno srečanje Boga in človeka za celotno zgodovino in za vse človeštvo. Odločilno zato, ker se je prav po Marijinem »zgodi se mi po tvoji besedi« lahko zgodilo enkratno rodovitno srečanje, na katerega je bila naravnana vsa stara zaveza: vse prerokbe so ga napovedovale in vsi posegi Jahveja v zgodovini Izraelskega naroda so ga pripravljali. »Glej, devica bo spočela in rodila sina, ki ga bo imenovala Emanuel, kar pomeni: Z nami je Gospod« (Iz 7,14). Kristjanom prav učlovečenje Božjega Sina pod srcem Device Marije pomeni Dogodek vseh dogodkov, ko se je po sodelovanju Marije, ene izmed nas, lahko začela v zgodovini konkretno odvijati in uresničevati Božja zamisel o odrešenju človeka. Ta zamisel ni samo neko skrivnostno, ezoterično dogajanje, za katerega bi mogli vedeti le »razsvetljeni« izbranci (neke vrste nadljudje), ampak je resnični, otipljivi dogodek v zgodovini, ki se je zgodil nazareškemu dekletu, v katerem je poleg Božje svobode sodelovala tudi Marijina svobodna privolitev.
Srečanje Božjega poslanca in Marije je tako enkraten in tako velik dogodek, da je prav, da bi se ob njem ustavljali trikrat na dan z molitvijo »Angel Gospodov«, kot je bilo včasih običajno, danes pa žal premalo prisotno. Vredno bi bilo več storiti, da bi se ta molitev spet trikrat dnevno naselila med nami. Kajti v duhovnem molitvenem zrenju tega zgodovinskega dogodka Jezusovega spočetja se nam odpirajo vrata v skrivnost Očetove ljubezni do človeštva, v skrivnost večnega rojevanja Sina iz Očeta, kar je vsebina notranje ljubezni Svete Trojice, a je zaradi njene božanskosti ne moremo dojemati drugače, kakor preko dogodkov, ki nam jih Bog sam pripravlja v času naše zgodovine. Spočetje Jezusa Kristusa v Mariji brez sodelovanja moža je možno sprejeti le kot izreden in enkraten poseg Svetega Duha. Ne v smislu, da je nadomestil človeškega očeta, saj je krščanstvu tuja vsaka spolna opredelitev Boga in tudi vsako mešanje božjega in človeškega, kot so to dopuščali v svoji mitologiji stari Grki ali drugi verski sistemi. Ta dogodek je prostor za vero, ki sprejema človeku nedojemljivo Božje delovanje. V veri pa ne iščemo najprej in predvsem razlage nekega dogodka, ampak ga sprejemamo kot priložnost za poglobitev odnosa. Zato pri Marijinem deviškem spočetju Jezusa ne iščemo podobnosti z najrazličnejšimi deviškimi načini razmnoževanja v naravi, še manj z danes perečim vprašanjem kloniranja človeka. Kajti v tem primeru je tudi sad odnosa med Marijo in Svetim Duhom nekaj povsem enkratnega in neponovljivega, namreč osebna združitev dveh narav v Jezusu Kristusu, Božje in človeške, ki je ni mogoče doseči nobenemu človeku po poti kakršnekoli zedinitve z Bogom, tudi na najvišji mistični stopnji ne. Zato je v veri možna pred to skrivnostjo Jezusovega zemeljskega življenja le Marijina drža vere in zaupanja: zgodi se mi po tvoji besedi.
V času med praznikoma sv. Jožefa in Gospodovega oznanjenja smo obhajali tudi teden družine, zato je prav, da ob današnjem prazniku razširimo pogled tako, da se zavemo tudi Jožefove vloge pri tem pomembnem dogodku. Bog si za učlovečenje svojega Sina pravzaprav ni izbral samo Marije, ampak resničnost odnosa ljubezni med Marijo in Jožefom, ki je že bil potrjen z judovsko zaroko. Zato je angel obiskal tudi Jožefa in tudi pri njem posredoval, da se je lahko odzval na skrivnostno Božjo ponudbo, ki je v vsem presegala človeško logiko. S tem je Bog jasno izrazil pomen ljubezenske zveze med možem in ženo za otroka in za celovito dogajanje v družini. Iz tega medsebojnega odnosa črpata najprej sama zakonca pri svojem osebnostnem razvoju. Drug ob drugem zorita kot človeka, a tudi kot kristjana, saj sta z zakramentom svetega zakona drug drugemu dana za pomoč na poti posvečevanja, torej na poti zorenja do dokončne odrešenosti. In prav takšno dogajanje med možem in ženo, ki postaneta oče in mati, potrebujejo otroci za svojo vsestransko rast in razvoj. Kot je vsakdanja zdrava hrana potrebna telesu, tako je otroku potreben tudi pristen odnos ljubezni med očetom in materjo. Mirno lahko tudi na podlagi današnjega praznika sklenemo, da starši zelo veliko, morda celo največ, storijo za svoje otroke, če gojijo pristen in ljubeč medsebojni zakonski odnos. Le-tega namreč otroci srkajo vase z vsemi svojimi sposobnostmi, ga »shranjujejo« vase v obliki najrazličnejših vzorcev obnašanja in delovanja, ne samo na telesni, ampak tudi na duševni in duhovni ravni. Prav ta vidik razodetja v današnjem prazniku je morda v javnem mnenju našega časa precej načet ali nesprejet in zato tudi v nevarnosti, da njegov pomen zbledi. Ali ne kažejo v to smer razprave in tudi posamezne zakonske rešitve glede enospolnih partnerskih zvez, prav tako rastoče število enostarševskih družin, pa tudi rahljanje medsebojne vezi z izvenzakonskimi skupnostmi, ki so velikokrat manj zavezujoče.
Kot sta Marija in Jožef za takšno sodelovanje morala Bogu izročiti vso svojo svobodo, tako podobno držo svobode in vere na svoj način zahteva tudi danes uresničevanje Božje volje v zakonu in družini. Marijin »Zgodi se mi po tvoji besedi« (Lk 2,38) je nedvoumen izraz vseobsegajočega zaupanja Bogu. V takšnem deju volje, razuma in ljubezni je v naprej dano vse. Vse, kar človek je in kar ima. V naprej. Brez računanja in pogojevanja. Vključujoč vse posledice, tudi najbolj skrajne in neverjetne, seveda lahko tudi najbolj boleče. »Po tvoji besedi« bi bilo mogoče razumeti tudi po »tvoji zadevi« ali »naj se mi zgodi tvoja zadeva«, tvoj »dogodek«. Marija se tako povsem angažira za Božjo stvar, za Božji dogodek, za njegovo zadevo. Zanjo zastavi vse svoje duhovne, duševne in telesne zmožnosti. In to je res prava drža stvari pred Stvarnikom,  ljubljenega pred Ljubečim. Čeprav je to »norost« slepe izročitve, je v odnosu do Boga edina pravilna in Boga vredna drža, ki Bogu nič ne predpisuje, kako in kaj naj deluje, nič ne pogojuje, le zaupa in verjame, da ji Ljubezen ne more storiti nič zlega.
In to je tudi drža, h kateri nas današnji praznik vabi. Prav vsakega, tam kjer je, takega kakršen je. Fantje in dekleta, možje in žene, očetje in matere, duhovniki, redovniki in redovnice … vsi smo lahko nagovorjeni, da vsak dan znova vsak na svoj način uresničimo držo, ki jo je pisec Pisma Hebrejcem v današnjem berilu kar dvakrat zapisal takole: »Glej, prihajam, da izvršim, o Bog, tvojo voljo« (Heb 10,7.9). Amen!