Velika noč - pridiga

nedelja, 05.04.2026

Dragi bratje in sestre,
obhajamo največjo skrivnost naše vere – Jezusovo vstajenje od mrtvih. Verjetno ni velikonočne dileme, ko duhovnik ali pa škof reče, da govorimo o skrivnosti. Zakaj govorimo o skrivnosti naše vere? Verjetno zato, ker vstajenja od mrtvih ne moremo pokazati kakor dokazati kakšen matematični izrek, ker vstajenje ni nekaj pred našimi očmi, nekaj, kar je zgolj pred našim razumom. Je razumna stvar, ampak potrebuje tudi umevanje srca. Skrivnost pa se vedno razumeva z glavo in s srcem. Tako kakor sočloveka, kakor skrivnost dobrega odnosa, torej delovanje družine. Vse je na nek način skrivnost. Je vedno eno presenečenje. Včasih vemo za kakšno presenečenje, ki si ga ne želimo, potem pa presenečenje, ki nas razveseli.
To, da je bil Jezus učitelj, da je storil precej nerazumljivih ali pa nerazložljivih dejanj, čudežev – to ni tako težko sprejeti. Tudi to, da se mu je življenje izteklo na križu in da je bil položen v grob, se zdi za okvir človeka mogoče, sprejemljivo, čeprav neprijetno. Tudi danes se na porokah nekaterih ljudi dogajajo čudežne stvari, nerazložljive. Zakaj se ne bi tudi pred 2000 leti Kristusu? In da je nekdo izjemno pronicljivo govoril, modro se znal upreti ali pa znal najti izhod iz vsake pasti, tako zastavljene z besedo, da je nesebično deloval, se zdi tudi občudovanja vredno, ampak možno.
Da pa je nekdo zapustil grob in to še na način, da ni prišel nazaj v zemeljsko bivanje, to pa presega človekovo izkušnjo. Zato je tukaj potreben ne samo pogled, razum, spomin, ampak tudi umevanje srca.
Danes se bomo sprehodili po evangeliju. In te osebe, ki so videle prazen grob, in njihov različen pogled – ko bi nam Bog dal, da bi znali grško, bi videli, da je za vsak »videl je« Marije Magdalene, Petra in Janeza drugačen izraz. V slovenščini imamo enega, ampak vsak izmed tistih izrazov v osnovnem jeziku, v katerem je bil evangelij napisan, razodeva drugačen pogled. In se mi zdi, da je v teh treh različnih pogledih tudi pot človekove vere.
V evangeljskem odlomku smo torej slišali, da je prva bila pri grobu – grob je nekako centralna točka, h kateri vsi hodijo, sedemkrat se ponovi v evangeliju – gre Marija tja še na vse zgodaj, ko je bila tema. Drugi evangelisti navajajo še drugo ženo, s katero je šla tja, da bi tam dokončala maziljenje mrtvega trupla, ker je to dejanje v Jezusovem času, na področju Palestine, pripadalo ženam. Vemo že iz pasijona, da sta ju prehitela Nikodem in Jožef iz Arimateje, ampak tudi ti dve ženi sta želeli Jezusu izkazati naklonjenost, ljubezen, čeprav je bilo samo truplo, in ga maziliti.
Ko pa v tistem jutru Marija Magdalena pride do groba, je kamen odvaljen. Gospoda ne najde v grobu. In pravi, ko to vidi: »Vzeli so ga iz groba in ne vemo, kam so ga položili.« Tako je ona videla. Zdi se, da ni prav veliko premišljevala. Videla je eno situacijo in takoj naredila en sklep: tole pa tole se je moralo zgoditi. Vemo, da se je zmotila, čeprav je dobro želela. Iskala je, vsega je imela rada, je bil njen pogled še preozek.
Če bi ilustrirali z našimi pogledi, morda predvsem v zvezi z vero: ko se mi zgodi kakšna neprijetna stvar – Bog me nima rad; zgodi se mi kakšna tragedija, nekaj res težkega – v Boga ne bom več veroval. En pogled, ena razlaga, ki je zelo ozka; pa si eno stvar videl, si jo doživel, si naredil en hiter sklep. Tak se zdi prvi pogled.
Drugi pogled – Petrov: posluša Marijino vest in z Janezom teče h grobu. On je že drugače vedel, ne vidi samo odprtega groba, ampak vidi povoje, kako so bili na tistem mestu v grobu, in prtič, ki je bil povezan čez Jezusovo glavo, posebej zvit na drugem mestu. Če bi malo tudi poznali njihovo pokopavanje, judovsko pokopavanje v tistem času – če vemo, da je Nikodem prinesel 100 funtov mire in aloje, to pomeni 32–33 kg neke zmesi, v katero je zavil Jezusa – ena ogromna stvar, kraljevski pokop.
Glejte, povijali so tako, da so med povoje ti dve stvari dali skupaj: nastala je ena smola, bi lahko rekli, in ko se je to posušilo, je ostalo, kar malo pretiravam, če rečem gips. Ampak ko je Peter gledal te povoje, ki se zdi, da so ostali samo kalup okrog enega telesa, ki ga ni bilo več, pa prtič posebej zvit, je takoj vedel: nihče ga ni odnesel, ker potem bi moral odnesti tudi povoje. Če bi ga nekdo kradel, bi moral te povoje na nek način streti in bi se videlo, da je stvar raztrgana, razmetana. Pa je ostalo tako, da je Jezus v tistih povojih – in vedel je: niso ga ukradli, nihče ga ni mogel odnesti, ampak ne vem, kaj se je z njim zgodilo. Drugačen pogled.
Peter razmišlja, motri tisto situacijo, gleda znamenje, pa se sprašuje, kaj neki je to. Glejte, že drugačen pogled. Če še ostanemo v veri, da smo pač v Cerkvi – glejte, lahko včasih stvari gledamo, ne razumemo. Se mi postavljajo vprašanja, grem k duhovniku, grem v Sveto pismo, grem še kakšno stvar prebrat, če ne grem ravno na umetno inteligenco – včasih pove prav, včasih pa se malo zmoti – pa raziskujem. To je pot vere.
Je lahko pot vere, ker iščem, kaj se je s tem Gospodom zgodilo ali pa kaj se meni dogaja v mojem življenju in da Gospod na nenavaden način odgovarja. Dober pogled – če bi ga v slovenščino prevedli, bi rekli, da zreš eno stvar, strmiš vanjo, ne razumeš. Tako kot otroci, ki jih gledamo, imajo matematiko, pa zrejo, ali velik problem, pa mislijo, pa se trudijo, da bi razumeli, pa še ne gre – ampak če imaš željo, bo to lahko pot. Ni pa še nujno, da je samo raziskovanje, kar se precej dogaja z razumom, že lahko verovanje.
Ker ko nekdo veruje, takrat se njegovo življenje spremeni, ne razstavlja več stvari, ne ostaja pri njih, ampak gre en korak naprej. Podobno kot če dobiš eno lepo darilo, morda od kakšnega otroka, ki ima bolj tako narisano, še malo bolj otroško roko – pa gledaš, zdaj malo tisto analiziraš, kaj tukaj je malo čez, tle malo čez pobarval – ampak da vidiš tistega otroka, ki je z ljubeznijo to naredil in ti je prinesel.
Glejte, ta pogled čez. Čez zgodbo, fenomen, čez to, da vidiš tam prazen grob, pa da vidiš tam povoje in pa prtič posebej zložen – tisti pogled čez, ki gre od razuma do srca. Tako je gledal pa Janez. Če ste slišali, je gledal in je veroval, kar »takoj« evangelist reče.
In tudi tretji izraz »videti« v grščini gre od zunanjega fenomena, od ene pojavnosti, ki se vidi, do tega, da človek veruje in da vidi tam preko nekoga drugega. Kakor bi gledal, ne vem, v avgustu tiste Lovrenčeve solze, pa rekel: »O, kako je to lep komet.« Ali pa bi rekel: »Bog, kako čudovito vsemirje si ustvaril,« in začneš hvaliti Boga.
Glejte, takšen pogled pa je bil Janezov. Vedel je, da Gospoda ni nihče ukradel. Vedel je, da tam ne leži več, da je kamen odvaljen, in veroval je, da je obujen. Spoznal je resnico, ki se je skrivala za tistimi znamenji, ki jih je z očmi zaznal. Poleg tega, čeprav Vstalega ni videl, je imel za sabo tri leta življenja z Jezusom: njegovo učenje, njegove prerokbe, kaj se bo z njim zgodilo. In je vse skupaj povezal, ko je videl eno znamenje, rekel: »Točno, vse, kar je govoril, vse se je uresničilo. Ni drugega. Moral je vstati, moral je biti obujen.«
Glejte, vsi ti trije načini gledanja so pravzaprav lahko ena pot, ki vije, in se mi zdi izziv današnjega evangelija za vsakega izmed nas, da odkrivamo znamenja, ki jih lahko začutimo z našimi petimi, šestimi, ne vem, koliko čuti imamo – žene imajo kakšnega več kot moški – ampak to, kar vidimo, kar doživljamo, da si ob tem upamo narediti še en korak naprej. Videti to, kaj Bog dela v našem življenju. Videti moč vstalega Gospoda, da je On živ in spremlja moj vsakdan.
Smo včeraj rekli: mojo Galilejo – ponedeljek, torek, sreda do petka, ne vem kdaj še sobota – nek delovni dan. Pred nami ni praznega groba, razen simboličnega tam, tistega, ki ga varujejo v Jeruzalemu, pred našimi očmi, pred kakršnim so bili učenci. Pred našimi očmi ni tistih povojev, ki so jih videli prvi trije pričevalci vere.
Kaj je pred nami? Pred nami je njihovo pričevanje. Evangelij, ki ga poslušamo. Pričevanje naših prednikov, ker so vztrajali v veri, so z znamenjem križa, bili potopljeni v krstu v Kristusa, živeli svoje življenje, bolj ali manj popolno, in z upanjem v znamenju Kristusa zaključili tole zemeljsko popotovanje ter dali pričevanje s svojo besedo, s svojo vero, s svojim načinom življenja.
In glejte, danes je pred nami občestvo vere, ki smo ga danes videli v procesiji – bilo je videti kar eno množico teh, ki iščejo Gospoda, ki želijo z Njim skupaj živeti. In še četrta stvar je pred nami. Glejte, vsi tisti, ki imamo že nekaj let, lahko imamo v svojem življenju eno zgodovino dogodkov, verjetno tudi takšnih, o katerih lahko rečemo: »Glej, tu pa mislim, da je bil Gospod navzoč,« ko je šlo gor ali na ulico, šlo v trpljenje, ali je bilo nekaj čudovito lepega, eno čudovito presenečenje, ki vem, da si ga sam nisem mogel organizirati, da sem prejel nekaj, za kar nisem vreden.
Možje, žene, ki se imate radi – kdo vam je dal vašega sopotnika? S čim ste si ga zaslužili? Ali pa s čim sva si midva z Matjažem zaslužila, da sva duhovnika? To je dar. Ali pa otroci – s čim ste si vi zaslužili, da vas imajo starši radi, pa babice in dedki? A ste kaj takega naredili, razen da malo nagajate, pa tudi kdaj kaj dobrega presenetite? Radi vas imajo. To je dar.
Glejte, če imamo še to četrto stvar, pa tole obhajanje naše skupno, imamo svetišče in imamo Božjo besedo, Evharistijo – glejte, imamo nekaj stvari, ob katerih lahko prepoznavamo iz tega, kar vidimo, kar čutimo, da Gospod je z nami. Lahko še ostajamo pri prvem bežnem pogledu in svojem sklepu. Lahko samo gledamo pa se sprašujemo. Lahko pa že vidimo preko. Tudi to je dar.
V pesmi slednici smo slišali: »Povej nam, Marija, kaj si videla na poti. Pripoveduj nam.« Pripoveduj oče, mama, babica, dedek, duhovnik, škof, prijatelj. Kaj si videl na poti svojega življenja? Si videl Vstalega? Si ga srečal v Galileji svojega življenja, svojega vsakdana, tedna, meseca, leta?
Bratje in sestre, naj nam ta čas praznovanja velike noči in vse, kar nam Bog danes v prihodnjih dneh namenja, daje, naj nam bo to razlog za pripovedovanje o tem, da Gospod živi. Da bi ga v znamenjih prepoznali, v skromnih znamenjih – povoji so bili skromno znamenje, odprt grob ni ne vem kaj, tisti prtič tudi ne – glejte, nam Gospod da isto besedo, da bi ga prepoznavali v vsakdanu, v tem sončnem jutru, da za vsem tem stoji en velik Režiser, pisano z veliko, ki nas ima neizmerno rad: je šel za nas na križ zaradi ljubezni, bil obsojen, da nam ni potrebno tam biti, in je vstal ter rekel: »Glejte, zdaj sem z vami vse dni do konca sveta. Celo v grobu, da bom vas peljal naprej k Očetu.«
Naj nam Gospod daje videti ta znamenja, da bomo mogli zaupno živeti njegovo besedo in njegovo bližino. Amen.
dr. Janez Kozinc, soboški škof

Ankete

Katera župnijska cerkev je na naslovnici Stopinj 2026?
Dolenci	0	0%
Mala Nedelja	0	0%
Kuzma	11	100%
Hotiza	0	0%
Cezanjevci	0	0%
Kobilje	0	0%
Pertoča	0	0%
Skupaj glasov:	11

Ostale ankete