Postni čas in potovanje po naših notranjih oazah in puščavah

5 Mz 8,2–5

Spominjaj se vse poti, po kateri te je Gospod, tvoj Bog, teh štirideset let vodil po puščavi, da bi te ponižal in preizkusil in tako spoznal, kaj je v tvojem srcu, ali boš izpolnjeval njegove zapovedi ali ne. Poniževal te je in te stradal, pa te hranil z mano, ki je nisi poznal in je niso poznali tvoji očetje; pokazati ti je hotel, da človek ne živi samo od kruha, kajti človek živi od vsega, kar prihaja iz Gospodovih ust. V teh štiridesetih letih tvoj plašč ni razpadel na tebi in noga ti ni otekla. Spoznaj v svojem srcu, da te Gospod, tvoj Bog, vzgaja, kakor mož vzgaja svojega sina!

Postni čas ni le obdobje cerkvenega koledarja, temveč zrcalo našega celotnega življenja, ki se v štiridesetih dneh strne v izkušnjo človeških skrajnosti. Božja beseda nas spominja na 40-letno potovanje Izraelcev skozi puščavo, kjer so se prepletali stiska in veselje, lakota in sitost, božja bližina in občutek oddaljenosti. Podobno se v naših srcih bijejo notranje »vojne«, soočamo se s »kačami« zamer in godrnjanjem nad usodo, hkrati pa prejemamo zdravilo Božje dobrote. To je čas, da ustavimo korak in poimenujemo svoja veselja in darove, ter lahkoto in greh.

+ msgr. dr. Janez Kozinc, soboški škof

ŠKOFOVA POSTNA SPODBUDA V CELOTI