| januar februar marec april maj junij julij avgust september oktober november december |
SV. BENEDIKT ANIANSKI
12.02.
Sv. Benedikt Anianski se je rodil v Franciji okrog leta 750. Pri krstu je dobil ime Witiza. Njegov oče je pri frankovskem kralju Pipinu in Karlu Velikem opravljal odgovorne vojaške službe. Tudi Witizu se je obetala velika prihodnost. Bil je bistre glave, ljubitelj knjig, vojaško spreten in sposoben za voditelja. Razmišljal je, da bi po očetovem zgledu, začel vojaško kariero. Nato je doživel duhovni pretres.
Njegov brat je padel v reko Ticiano in Witiza je planil za njim ter ga le s težavo rešil. Njegov pogled na življenje se je po tem dogodku popolnoma spremenil. Odločil se je, da raje stopi v službo nebeškega kralja. Še tri leta je ostal na dvoru ter se v tem času poglobil v molitev in post, vzljubil je molk. Ko se je srečal s pobožnim menihom, je svojo odločitev uresničil in leta 774 vstopil med benediktince samostana Saint-Seine blizu Dijona v Franciji. Tu je dobil meniško ime Benedikt in se začel poglabljati v redovna pravila sv. Benedikta ter si prizadeval do popolnosti uresničevati meniški ideal.
Okoli leta 787 je ob rečici Aniani blizu Rima zgradil samostan, po katerem je dobil vzdevek Anianski. Pravila sv. Benedikta je obogatil s svojimi izkušnjami in jih prilagodil novim nalogam meništva. Pridružili so se mu številni novinci ter tudi starejši menihi in kmalu je naraščalo tudi število novih samostanov, za katere si je prizadeval, da so ostajali med seboj povezani kot ena družina z matično hišo samostana v Aniani. To je bila v razvoju zahodnega meništva velika novost, saj so do tedaj samostani živeli neodvisno drug od drugega. Bendikt je bil skromen, a podjeten. Obiskoval je samostane in sprejemal vse, kar se je dobro odneslo ter se izogibal napak, ki jih je drugod odkril. Bil je izredno delaven, nenehno je uresničeval svoje načrte in se ves vdan Bogu navduševal nad duhovno srečo sobratov. Vračal se je v svet, preučeval državne razmere in duhovno stisko preprostega ljudstva, veliko je pridigal in pisal.
Napredek benediktinskega reda je opazil tudi cesar Karel Veliki in Benedikta Anianskega poklical k sebi na dvor, da bi se tudi frankovska država v verskem pogledu enotno razvijala. Benedikt mu je rad pomagal, a se ni dal vpreči v državni aparat. Uvedel je mnogo reform: pri vseh mašah naj se redno pridiga, vpeljal je novosti v liturgičnem gibanju v vseh krščanskih deželah, reformiral je samostane, kjer je disciplina popustila itn. Nov cesar Ludovik Pobožni je Benedikta postavil za svojega svetovalca. Na cesarjevo željo je ustanovil samostan Inden blizu Aachna, ki je postal najvišja šola za vse menihe v frankovski državi. Vsi benediktinski samostani v državi so dobili enotno vodstvo in novo živost, ki je temeljila na evangelijskem nauku.
Sv. Benedikt Anianski je umrl 11. februarja 821 v samostanu Inden, kasneje bolj znanem kot Kornelimünster.
Njegov brat je padel v reko Ticiano in Witiza je planil za njim ter ga le s težavo rešil. Njegov pogled na življenje se je po tem dogodku popolnoma spremenil. Odločil se je, da raje stopi v službo nebeškega kralja. Še tri leta je ostal na dvoru ter se v tem času poglobil v molitev in post, vzljubil je molk. Ko se je srečal s pobožnim menihom, je svojo odločitev uresničil in leta 774 vstopil med benediktince samostana Saint-Seine blizu Dijona v Franciji. Tu je dobil meniško ime Benedikt in se začel poglabljati v redovna pravila sv. Benedikta ter si prizadeval do popolnosti uresničevati meniški ideal.
Okoli leta 787 je ob rečici Aniani blizu Rima zgradil samostan, po katerem je dobil vzdevek Anianski. Pravila sv. Benedikta je obogatil s svojimi izkušnjami in jih prilagodil novim nalogam meništva. Pridružili so se mu številni novinci ter tudi starejši menihi in kmalu je naraščalo tudi število novih samostanov, za katere si je prizadeval, da so ostajali med seboj povezani kot ena družina z matično hišo samostana v Aniani. To je bila v razvoju zahodnega meništva velika novost, saj so do tedaj samostani živeli neodvisno drug od drugega. Bendikt je bil skromen, a podjeten. Obiskoval je samostane in sprejemal vse, kar se je dobro odneslo ter se izogibal napak, ki jih je drugod odkril. Bil je izredno delaven, nenehno je uresničeval svoje načrte in se ves vdan Bogu navduševal nad duhovno srečo sobratov. Vračal se je v svet, preučeval državne razmere in duhovno stisko preprostega ljudstva, veliko je pridigal in pisal.
Napredek benediktinskega reda je opazil tudi cesar Karel Veliki in Benedikta Anianskega poklical k sebi na dvor, da bi se tudi frankovska država v verskem pogledu enotno razvijala. Benedikt mu je rad pomagal, a se ni dal vpreči v državni aparat. Uvedel je mnogo reform: pri vseh mašah naj se redno pridiga, vpeljal je novosti v liturgičnem gibanju v vseh krščanskih deželah, reformiral je samostane, kjer je disciplina popustila itn. Nov cesar Ludovik Pobožni je Benedikta postavil za svojega svetovalca. Na cesarjevo željo je ustanovil samostan Inden blizu Aachna, ki je postal najvišja šola za vse menihe v frankovski državi. Vsi benediktinski samostani v državi so dobili enotno vodstvo in novo živost, ki je temeljila na evangelijskem nauku.
Sv. Benedikt Anianski je umrl 11. februarja 821 v samostanu Inden, kasneje bolj znanem kot Kornelimünster.
Sv. Benedikta Anianskega upodabljajo kot opata. Pogostokrat je prikazan, kako ga sprejema cesar Karel Veliki.
Danes godujejo vsi z imenom: Benedikt, Beno.
.jpeg&x=100)
