| januar februar marec april maj junij julij avgust september oktober november december |
NEDELJA SVETE DRUŽINE
26.12.
NEDELJA SVETE DRUŽINE
Katoliška Cerkev nedeljo svete družine praznuje v čast družinski skupnosti, ki so jo sestavljali Božji Sin Jezus iz Nazareta, njegova mati Marija in krušni oče Jožef. Praznik se obeležuje prvo nedeljo po božiču, kadar je božič na nedeljo, pa 30. decembra.
Zgodovina praznika
Češčenje svete družine je sorazmerno nov pojav, saj je nastalo šele v 17. stoletju, ko je bilo pod tem naslovom ustanovljenih nekaj redovnih skupnosti, nastale pa so tudi njene prve umetniške upodobitve. Pobudnik praznika je bil prvi katoliški škof v Quebecu msgr. Fraçois –Xavier de Laval (1623–1708), ki je v tamkajšnjo škofijo vpeljal praznik svete družine in osnoval Bratovščino svete družine (1665), katere vodstvo je zaupal laiški misijonarki in veliki častilki svete družine Barbe D'Ailleboust (+ 1685). Papež Janez Pavel II. (1978–2005) je škofa Lavala leta 1980 tudi razglasil za blaženega.
Vsebina praznika
Življenje svete družine je v Svetem pismu skopo opisano. Evangeliji poročajo le o Jezusovem rojstvu v Betlehemu, obisku modrih z Vzhoda, begu v Egipt in o Jezusovem najdenju v templju.
Praznik svete družine je v cerkveni bogoslužni koledar leta 1926 uvrstil papež Benedikt XV. (1914–1922), do takrat pa so ga obeleževali samo po krajevnih Cerkvah (škofijah). Benedikt XV. in njegovi predhodniki (zlasti papež Leon XIII.) so praznik podpirali tudi z namenom izražanja skrbi zaradi ogroženosti družinskega načina življenja, ki je bilo občutno že ob koncu 19. in na začetku 20. stoletja.
Praznik svete družine je hkrati tudi praznik vsake človeške družine, ki med možem in ženo nastane s poroko. Glavni namen tega dneva je nazareško družino predstaviti kot zgled za vse družine nasploh, zlasti za krščanske družine. Družinsko življenje je kraj posvečevanja članov družine, zato je sv. Janez Krizostom (347–407) kristjane spodbujal, naj iz svojih družin napravijo 'družinsko Cerkev'. To lahko storijo tako, da Kristusa napravijo za središče družinskega in posameznikovega življenja.
Katoliška Cerkev nedeljo svete družine praznuje v čast družinski skupnosti, ki so jo sestavljali Božji Sin Jezus iz Nazareta, njegova mati Marija in krušni oče Jožef. Praznik se obeležuje prvo nedeljo po božiču, kadar je božič na nedeljo, pa 30. decembra.
Zgodovina praznika
Češčenje svete družine je sorazmerno nov pojav, saj je nastalo šele v 17. stoletju, ko je bilo pod tem naslovom ustanovljenih nekaj redovnih skupnosti, nastale pa so tudi njene prve umetniške upodobitve. Pobudnik praznika je bil prvi katoliški škof v Quebecu msgr. Fraçois –Xavier de Laval (1623–1708), ki je v tamkajšnjo škofijo vpeljal praznik svete družine in osnoval Bratovščino svete družine (1665), katere vodstvo je zaupal laiški misijonarki in veliki častilki svete družine Barbe D'Ailleboust (+ 1685). Papež Janez Pavel II. (1978–2005) je škofa Lavala leta 1980 tudi razglasil za blaženega.
Vsebina praznika
Življenje svete družine je v Svetem pismu skopo opisano. Evangeliji poročajo le o Jezusovem rojstvu v Betlehemu, obisku modrih z Vzhoda, begu v Egipt in o Jezusovem najdenju v templju.
Praznik svete družine je v cerkveni bogoslužni koledar leta 1926 uvrstil papež Benedikt XV. (1914–1922), do takrat pa so ga obeleževali samo po krajevnih Cerkvah (škofijah). Benedikt XV. in njegovi predhodniki (zlasti papež Leon XIII.) so praznik podpirali tudi z namenom izražanja skrbi zaradi ogroženosti družinskega načina življenja, ki je bilo občutno že ob koncu 19. in na začetku 20. stoletja.
Praznik svete družine je hkrati tudi praznik vsake človeške družine, ki med možem in ženo nastane s poroko. Glavni namen tega dneva je nazareško družino predstaviti kot zgled za vse družine nasploh, zlasti za krščanske družine. Družinsko življenje je kraj posvečevanja članov družine, zato je sv. Janez Krizostom (347–407) kristjane spodbujal, naj iz svojih družin napravijo 'družinsko Cerkev'. To lahko storijo tako, da Kristusa napravijo za središče družinskega in posameznikovega življenja.
Vir: rkc.si
SVETI ŠTEFAN, prvi mučenec (1.stol)
Apostolska dela poročajo, da je po rodu helenistični Jud Štefan spadal med sedem diakonov, ki so jih apostoli posvetili s polaganjem rok. Štefan je bil od vsega začetka odličen pridigar, ki je privlačil poslušalce. Me eno takih gorečih pridig so se nekateri Judje začeli prerekati s Štefanom in ga obdolžili bogokletstva. Podivjana množica je Štefana odvedla iz Jeruzalemskega mesta in ga tam kamenjala do smrti. To se je zgodilo verjetno okoli leta 40. Kamenjanje je odobraval tudi Savel, poznejši apostol Pavel.
.jpeg&x=100)
