Prvi četrtek - škofijski misijon

četrtek, 04.08.2016

Ob prvih četrtkih molimo za duhovne poklice, zato spoznavamo svetle vzore iz naše slovenske preteklosti. V mesecu avgustu je na vrsti Božji služabnik Anton Vovk.


Odpiram vrata Kristusu
po zgledu škofa Antona,
ki bil goreči je pastir,
mu Jezus bil moči je vir.




Nagovor:

"V isti hiši kakor pesnik France Prešeren je bil natanko sto let kasneje rojen Anton Vovk, kasnejši ljubljanski škof in svetniški kandidat, za katerega poteka postopek za beatifikacijo.
Po drugi svetovni vojni je postal ljubljanski škof in se soočal z velikimi težavami, ki jih je povzročala takratna komunistična oblast. Za škofovsko geslo si je izbral besede: V Gospoda zaupam. Samo ta vez z Jezusom in z njegovo Materjo Marijo mu je dajala moč, da je vztrajal. Več kot 90 krat je bil zaslišan s strani tajne politične policije UDV. Doživljal je hude žalitve, nasprotovanja, oblast je obsodila in zaprla več sto duhovnikov, ovirala je njegovo delo in delo duhovnikov po župnijah. S svojo pokončno držo je bil škof Vovk mnogim močna opora.
Višek nasilja nad škofom je predstavljal zažig v Novem mestu. Škof Vovk se je 20. januarja 1952 skupaj s spremstvom iz Ljubljane z vlakom odpeljal proti Novemu mestu, da bi v župniji Stopiče blagoslovil obnovljene orgle. Na postaji je škofa pričakala množica, ki je škofa zasramovala in fizično napadla. Nekdo iz množice je škofa polil z bencinom in zažgal. Množica je vpila: ?Zgori, hudič! Crkne naj hudič!? Škof pa se je medtem boril s plameni. Odvrgel je goreči plašč ter pogasil goreči kolar iz celuloida, ki mu je povzročil še posebej hude opekline na vratu. Posledica tega je bila močna brazgotina, ki ga je spremljala do smrti in je bila vidno znamenje njegovega mučeništva. Divjanje množice je trajalo kar štiri ure in pol. Policija, ki je bila navzoča na postaji, ni naredila ničesar, da bi škofa zaščitila. Množica niti ni dovolila zdravniku, da bi ranjenemu škofu pomagal. Škof se je moral z istim vlakom odpeljati nazaj v Ljubljano in šele tam je lahko poiskal zdravniško pomoč.
Šele leta 1960 je škof Vovk dobil dovoljenje, da je smel oditi v Rim, kjer se je 1. februarja srečal s papežem Janezom XXIII. Škof Vovk se je opravičil papežu, da zaradi bolezni ne more poklekniti pred njim. Papež mu je odgovoril: ?Jaz bi moral poklekniti pred Vami.? Papež in drugi v Vatikanu so vedeli za Vovkovo trpljenje, za njegovo pokončno držo in vsi so v njem prepoznali mučenca.
Škofijski postopek za beatifikacijo škofa Antona Vovka je bil končan leta 2007, zdaj se nadaljuje na kongregaciji v Rimu.
Ko je Anton Vovk od nuncija zvedel za škofovsko imenovanje in dobil čas za premislek, je odšel v ljubljansko stolnico in pokleknil pred podobo brezjanske Marije. Čeprav je vedel, da ga v novi službi ne čaka nič dobrega, saj je oblast zaprla že več duhovnikov in na različne načine razkazovala svojo moč, je po Marijinem zgledu rekel: Zgodi se Božja volja! Kot škof je svoje zaupanje v Boga še naprej krepil pred Marijo. S svojim zgledom je odpiral vrata, da je Kristus kljub nasprotovanju in oviram komunistične oblasti lahko vstopal v številna srca, v družinske in župnijske skupnosti. Njegov zgled naj spodbuja in krepi tudi nas." Lojze Kozar ml., Odprite vrata Kristusu


ŠKOFIJSKI MISIJON