Prvi petek - škofijski misijon

petek, 05.08.2016

Nadaljujemo škofijski misijon, ki poteka pod geslom Odprite vrata Kristusu. Prvi petki so posvečeni Jezusovemu Srcu, se pravi njegovi dobroti, njegovemu usmiljenju. Pri bogoslužju bomo razmišljali o Jezusu, ker je sladkost vseh svetnikov. Vabljeni k sv. maši in v teh misijonskih dneh tudi k prejemu zakramenta svete spovedi.

Odpiram vrata Kristusu,
ker je veselja, sreče vir,
svetniki se ga vesele,
nič drugega si ne žele.



Nagovor:
"Besede: sladkost vseh svetnikov, so nam nekoliko tuje. Ob njih nam morda prihaja na misel namišljeni prizor, kako svetniki klečijo, imajo sklenjene roke in oči uprte v Boga Očeta. To naj bi bilo nekaj sladkobnega, se pravi nepristnega, neživljenjskega. A če nas moti beseda sladkost, lahko mirno namesto nje uporabimo besedo veselje in misel takoj postane bolj sprejemljiva.
Jezus Kristus je veselje vseh svetnikov. Kdo bi nam lahko prinašal večje veselje kakor Božji Sin? On, ki je iz ljubezni do nas postal človek, trpel, umrl in vstal od mrtvih. On, ki nas pričakuje v nebesih. On, ki nam zagotavlja večno, popolno srečo. Tega, kdo je Jezus in kaj nam daje, so se globoko zavedali ljudje, ki jih imenujemo svetniki.
Že očaki in preroki ter drugi Izraelci so v stari zavezi hrepeneli po Odrešeniku, po Jezusu, po obljubljenem Mesiju. To radost, ki jo prinaša Jezus, je lepo izrazil starček Simeon, ki je ob Jezusovem darovanju v templju vzel Dete Jezusa v naročje, slavil Boga in rekel: ?Zdaj odpuščaš svojega služabnika po svoji besedi v miru, kajti moje oči so videle tvojo rešitev.? Kakor da bi hotel reči: Zdaj, ko sem videl Kristusa, lahko umrem, saj so izpolnjena moja hrepenenja. Kaj naj si lepšega in večjega želim, kakor biti z Jezusom!
Veselje ob Jezusu je doživljala njegova Mati Marija. Čeprav je bilo njeno poslanstvo združeno tudi s trpljenjem, je vendar bilo veselje močnejše. Njeno veselje se ni izražalo v zunanjih dejanjih, temveč je napolnjevalo njeno srce. To svoje veselje je Marija izrazila z molitvijo pri teti Elizabeti: ?Moja duša poveličuje Gospoda in moj duh se raduje v Bogu, mojem Odrešeniku.? Marijino veselje se je dopolnilo ob njeni smrti, ko jo je Jezus z dušo in telesom vzel k sebi v nebesa, kjer je deležna nebeške slave.
O veselju, ki ga daje Jezus, so pričevali tudi številni mučenci, ki so iz ljubezni do svojega Odrešenika darovali svoja življenja. Sveti Ignacij Antiohijski je pred mučeniško smrtjo celo prosil rimske kristjane: ?Pustite me, da bom hrana zverem, po katerih lahko pridem k Bogu. Zrno božje sem in zobje zveri me naj zmeljejo, da bom čist kruh Kristusov ... Nič mi ne bo koristil ves svet, nič kraljestvo tega sveta. Bolje je zame, da umrjem v Jezusu Kristusu, kakor da kraljujem nad vso zemljo.?
Množica svetnikov vseh časov nam govori, da Jezus daje popolno veselje. Zato so sprejemali preizkušnje, vztrajali v težkih razmerah, zavzeto delali dobro svojim bližnjim in se veselili končnega srečanja s Kristusom. Tudi blaženi škof Slomšek je o tem zapel v pesmi. ?V nebesih sem doma, tam Jezus krono da, tam je moj pravi dom, tam večno srečen bom.?
Z veseljem odpirajmo vrata Kristusu, da se bo naše veselje po smrti, v nebesih, v objemu troedinega Boga, v družbi Matere Marije in vseh svetnikov dopolnilo in trajalo večno." Lojze Kozar ml., Odprite vrata Kristusu


ŠKOFIJSKI MISIJON