Kot: Škofova pridiga ob blagoslovitvi spominskega križa

sobota, 16.03.2024

Pridiga soboškega škofa msgr. dr. Petra Štumpfa pri sv. maši v Kotu pri Lendavi, ob blagoslovitvi spominskega križa in parka, na dan obletnice mučeniške smrti Božjega služabnika Danijela Halasa, 16. marca 2024.

S kom si mučenec Danijel Halas hoče deliti nebesa?

Na obletnico mučeniške smrti Božjega služabnika Danijela Halasa tokrat nismo prišli v njegovo Lendavo, kot po navadi vsako leto. Prišli smo v Kot. Tukaj so našli njegovo mrtvo telo. To je kraj vode, mnogih dreves in vetra. Tukaj se tišina sprehaja kot gospodarica, ki shranjuje skrivnosti mnogih mož in žena iz vsakodnevnega sveta, ki so plahi, a močni, nasmejani in tihi, dobrotni in potrpežljivi. Oni so Božji prijatelji, ki nas pomirjajo. Do nas prihajajo z nekakšno lahkotnostjo. Ne zdijo se utrujeni, ne štejemo jim let, delo jih ne izčrpava. Kot da jih od nekod prinaša veter. Da bi jih videli in srečali, se moramo zaupati tišini. Nenadoma se pojavijo in mi smo srečni, da so z nami. Prej jih nismo poznali, sedaj pa ne vemo, kako bi lahko bili brez njih. Ob njih se spreminjamo. Zaradi njih nismo več težavni in grobi. Na nas so spustili pajčolan božjega Veličastja. Ogrnili so nas s svojo svetostjo.

Takšen je iz Kota med nas prišel tudi duhovnik Danijel Halas. V svojo Polano se ni vrnil s kolesom, ampak z nebeščani, ki so po njega prišli v tišini, presekani od morilskih strelov. Ni si vzel počitka v svoji smrti, ampak kot večno živi še zmeraj hodi od srca do srca in pred Boga v nebesih nosi naše molitve in prošnje. On je čuvar naših duš za Jezusa in Marijo.

Kot starozavezni prerok je tudi Danijel Halas na sebi izkusil grobe in hudobne spletke. Na poti od Hotize do Mure je tudi on bil kot krotko jagnje, ki ga peljejo v zakol. Jeremija ni vedel, da so zoper njega kovali zle naklepe, Danijel pa je to dobro vedel. Hoteli so ga iztrebiti iz dežele živih, da se ne bi več omenjalo njegovo ime. Jeremija si je zaželel sodbo nad sovražniki, zato je izročil svojo pravdo Bogu (prim. 11,18-20)

Danijel Halas pa je bil Jezusov učenec, mož molitve, predanosti ljudem, v sebi pomirjen in čistega srca. Za vse je imel dobre namene: rešitev duš in nebesa. Na tem mestu je njegovo mrtvo telo božji angel vzel iz vode in ga položil na zemljo. Bog ni hotel, da bi ga valovi Mure odnesli v neobstoj. Bil je najden in odnesen v polansko župnijo. Od tukaj v Kotu se je vse začelo znova. Mi smo priče samo nekega dela te poti, ki je dolga že 79 let – od mučeniške smrti, do oltarja.

Tudi zame pride trenutek, ko se moram odločiti, komu bom verjel in sledil. Ni mogoče ostati nevtralen in reči, jaz sem sam svoj, nikomur ne pripadam, sledim samo sebi. Tako so mislili tudi nekateri iz množice, ki so bili v dvomih o Jezusu (prim. Jn 7,40-53).  Če pa sem v dvomih, sem hitro s tistimi, ki so proti. Jezus pa je vztrajen s svojim vprašanjem: »Hočeš verovati ali nočeš? Bi radi živel z mano ali pa obupal brez mene?«

Demon množice je zelo nevaren. Zaradi njega inteligentni ljudje v množici opustijo svojo pamet. Množica namreč pogoltne vse njihovo mišljenje. Niso več sposobni vedeti, kaj je dobro in kaj slabo. Demon množice je najprej demon navijaškega navdušenja in nato postane demon zločinskega sovraštva. Na morilce Danijela Halasa je demon množice vrgel kopreno zločina. Doma so bili iz krščanskih družin, a jih je demon množice okužil s sovraštvom do vere in z morilskimi naklepi prodi župniku Danijelu.

Jezus se je zelo rad umikal pred množico, ki ga je hotela postaviti za kralja in ga poveličevati. Vedel je namreč, da ga bo ta ista množica kmalu tirala v smrt. Ni se motil. Starozavezni duhovniki in farizeji so med ljudi zapodili demona množice. In prav ta demon je tudi o zločinu nad Danijelom Halasom na ljudi vrgel pajčolan strahu in molka, da ne bi povedali resnice.

Navadno mislimo, da je Jezus nasičeval in ozdravljal množice. Tega ni delal vsepovprek. On kliče po imenu, vsakega pogleda v oči in v srce. Ko se Jezus obrača k množici, se obrača k mnogim posameznikom - , k tistim, ki imajo zanj odprto in razpoložljivo srce in tudi k tistim, ki so v sebi zakrknjeni. Govori nam besede osvoboditve in rešitve od demona množice. Daje nam svojo pomoč, da se otresemo in osvobodimo od tega demona. Krepi nam vero, da ne pademo v preizkušnji. In ker nas je več, si lahko pomagamo.

Danijelu Halasu v njegovi težki uri množica ni pomagala. Blizu so mu bili samo dobri in plemeniti posamezniki. Zaradi njih je Danijel vedel, da mora v polanski župniji ostati tudi zaradi množice, da bi jih od tam vsaj nekaj rešil za nebesa. Njegovo morilci, ki so ga vrgli v vodo, se že davno tam – onkraj svojih zločinskih dejanj. Kje so? Danijel Halas dobro ve. Jezus mu je povedal besede sodbe: »Danijel, ljubljenec Božji. Z menoj si vztrajal v preizkušnji in pripravil sem ti svoj prestol, da sodiš vse, ki sem jih na križu izročil Očetu«.

Glas tišine mi pravi, da je Danijel Jezusu dejal: »Tvoj prestol je preveč zame. Jaz bi raje bil s svojimi ljudmi – takšnimi, kakršni so bili. Pusti me z njimi.«

In Jezus ga je vprašal: »Kaj pa oni, ki so te ubili in vrgli v vodo?«  Danijel mu je prišepnil na njegovo Božje Srce: »V svojem usmiljenju jih pripelji sem, v nebesa. Naj živim večno z njimi. Še zmeraj sem njihov župnik in to je moj raj, da vsi ostanemo pri tebi.«

Zahvaljujem se gospod župniku Martinu, da nas je danes povabil sem v Kot k svetemu bogoslužju križevega pota in sveti maši, ko smo tudi blagoslovili križ in spominski park najdenja Danijelovega mučenega telesa.

Zahvaljujem se lendavski občini in gospodu županu Janezu za prepustitev tega kraja lendavski župniji v namen romanja in molitve. Naj bo tudi ta kraj v Kotu vsem, ki bomo prihajali sem molit, kraj svete tišine, Božjega usmiljenja in uslišanja.

-amen