Ko se odrasli napadamo ...

Ko se odrasli napadamo, bodo otroci pograbili pištole.
Tudi mene je globoko prizadel in pretresel nadvse krut poboj otrok in odrasle osebe ne eni od beograjski šol, ki ga je včeraj zakrivil tamkajšnji najstnik. Ne morem si prestavljati groze preživelih, ki so bili temu priča in strtosti staršev, sorodnikov, sošolcev in prijateljev pomorjenih. Molim za njih, drugega ne morem in ne znam. Njihove duševne ravne se ne bodo nikoli zacelile. Mogoče počasi brazgotinile, vendar bolele bodo vedno.
Smo v času hudih in neslutenih duševnih bolečin. Prepuščamo jih zgolj psihoterapiji, mogoče kakšnim prijateljem, ki so nam blizu, potem pa več ne vemo ne kod in kam. Jemanje zdravil proti duševnim stiskam ne reši ničesar. Analgetiki samo za silo in  začasno pomirjajo dušo, stanje okrog nas pa ostaja nasilno, grozeče in še naprej boleče.
Nasilje in ubijanje po družinah in šolah se širi kot požar. Zdi se, da ga ni več mogoče zaustaviti. Celjski primer nasilja med mladostniki napoveduje, da je mogoče že blizu dan, ko bomo tudi mi doživeli strahoto, podobno beograjski. Dobri Bog naj nas obvaruje pred tem. Molim tudi za to.
Zakaj toliko nasilja po družinah in šolah? V teh dveh okoljih človek nastaja in zori v osebnost ali pa propada v kriminalca in celo ubijalca. Gre za najbolj občutljiva prostora za rast in vzgojo otrok. Ker se odrasli pred otroki napadamo do onemoglosti, tudi z medijskimi obračunavanji, poniževanji, grožnjami in nasiljem, otroci v nas začutijo grožnjo. Otroci gledajo, berejo in vidijo, kakšni smo. Vse redkejši imajo o odraslih zdravo podobo. Tudi če otrok ima doma dobrega očeta in dobro mamo, so v njem že kali nasilja, ki lahko prerastejo v zločin. Človeška duša, ki je okužena s slabimi sporočili in podobami, vedno bolj tudi medijskimi, je ranjena in zato pomeni grožnjo.  In do slabih sporočil in podob v medijih imajo dostop vsi otroci, prav vsi.
Zakaj sošolec ubije sošolce?

+Peter Štumpf
soboški škof

Celotno besedilo