Ko se odrasli napadamo ...

četrtek, 04.05.2023

Ko se odrasli napadamo, bodo otroci pograbili pištole.
Tudi mene je globoko prizadel in pretresel nadvse krut poboj otrok in odrasle osebe ne eni od beograjski šol, ki ga je včeraj zakrivil tamkajšnji najstnik. Ne morem si prestavljati groze preživelih, ki so bili temu priča in strtosti staršev, sorodnikov, sošolcev in prijateljev pomorjenih. Molim za njih, drugega ne morem in ne znam. Njihove duševne ravne se ne bodo nikoli zacelile. Mogoče počasi brazgotinile, vendar bolele bodo vedno.
Smo v času hudih in neslutenih duševnih bolečin. Prepuščamo jih zgolj psihoterapiji, mogoče kakšnim prijateljem, ki so nam blizu, potem pa več ne vemo ne kod in kam. Jemanje zdravil proti duševnim stiskam ne reši ničesar. Analgetiki samo za silo in  začasno pomirjajo dušo, stanje okrog nas pa ostaja nasilno, grozeče in še naprej boleče.
Nasilje in ubijanje po družinah in šolah se širi kot požar. Zdi se, da ga ni več mogoče zaustaviti. Celjski primer nasilja med mladostniki napoveduje, da je mogoče že blizu dan, ko bomo tudi mi doživeli strahoto, podobno beograjski. Dobri Bog naj nas obvaruje pred tem. Molim tudi za to.
Zakaj toliko nasilja po družinah in šolah? V teh dveh okoljih človek nastaja in zori v osebnost ali pa propada v kriminalca in celo ubijalca. Gre za najbolj občutljiva prostora za rast in vzgojo otrok. Ker se odrasli pred otroki napadamo do onemoglosti, tudi z medijskimi obračunavanji, poniževanji, grožnjami in nasiljem, otroci v nas začutijo grožnjo. Otroci gledajo, berejo in vidijo, kakšni smo. Vse redkejši imajo o odraslih zdravo podobo. Tudi če otrok ima doma dobrega očeta in dobro mamo, so v njem že kali nasilja, ki lahko prerastejo v zločin. Človeška duša, ki je okužena s slabimi sporočili in podobami, vedno bolj tudi medijskimi, je ranjena in zato pomeni grožnjo.  In do slabih sporočil in podob v medijih imajo dostop vsi otroci, prav vsi.
Zakaj sošolec ubije sošolce? Zato, ker v njih vidi grožnjo. V ubijalskem otroku se prebudi pošastnost ljubosumja, maščevalnosti in želja po uničevanju. To ga gloda do onemoglosti. Če ga sošolci zraven še ponižujejo kot piflarja ali pa kot nesposobneža, so si s tem nehote že podpisali smrtno obsodbo. Beograjska tragedija se je zgodila v vsakodnevnosti šolske rutine. Nihče ni na nič posumil. Toda prav za zaveso te rutiniranosti so že dolgo zorele odločitve za grozen zločin. Te odločitve niso dozorevale v duši profesionalnih morilcev, ampak v duši najstnika.
Ubijalski otroci nikakor ne prenesejo avtoritete – ne staršev ne učiteljev, skratka nikogar. Avtoriteto so doživeli kot nasilje. Iz njenega primeža se izvijejo tako, da vzamejo stvari v svoje roke. Ko morijo po šolah,  dokazujejo, da nihče nima nad njimi nadzora in avtoritete.
Starši se velikokrat pred otroci pogovarjajo o zelo nasilnih rečeh, tudi o grožnjah učiteljem, veroučiteljem, župniku in tudi škofu. Otroci to pobirajo in prenesejo v šolo, pa tudi k verouku. Mnogi iz njihovega okolja to vedo, vendar niso zaskrbljeni in zato ne ukrepajo.
In potem? Nič … dokler se ne zgodi, mogoče zopet tisto celo najhujše. Zopet molim, tokrat tudi za varnost naših osnovnošolcev, učiteljev, katehetov, duhovnikov, staršev, in tudi zase. Nihče ne ve, kdaj se lahko zgodi najhuje.
Zabredli smo v strahotno težko stanje. Vrednostni sistemi so povsem razpadli, življenje ne pomeni nič, človeško telo je zgolj biologija in kemija, družina je samo kraj sobivanja kogarkoli že … Komu se potem odgovoren? Nikomur.
Zdi se, da bomo morali povsem treščiti na dno. Kdo nas bo sestavljal, če bo imel še sploh kaj sestavljati? Molim že tudi za to.

+Peter Štumpf
soboški škof