Deset smehljajev

(...) Škofija je prostor, kjer ljudje verujejo v Kristusa in kjer ljudje poglabljajo svojo vero v Jezusa Kristusa. Vera ni nekaj statičnega, kar bi bilo v mirovanju. Vera je razburkanost. Prizadevanje za ohranitev vere je kot krmarjenje ladje, da ne potone. Prispodoba škofije je zato lahko ladja, ki na razburkanem morju daje varnost vsem, ki potujejo. Cilje te plovbe je Kristus. Če je vera v mirovanju, potem škofija ne more pluti do cilja. Viharji vero vedno preizkušajo, jo utrjujejo in jo usmerjajo. Če viharjev ni, so potrebna vesla.

Razstava ob 10-letnici soboške škofije ne govori o viharjih, ampak o veslih, ki jih je škofija v tem času usmerila v valove vere. Ladjica soboške škofije je majhna, ker na njenem krovu tudi ni dosti ljudi. Razstava govori o dogajanjih, ki so lepa in niso pretresljiva, še manj pa viharna. Vendar pa za vsakim dogajanjem stojijo konkretni ljudje. Tudi v škofiji se nič ne zgodi slučajno. Vse mora biti dobro načrtovano in čimbolj izvedeno. Če v mirnih časih ni prave strategije, pride v viharjih do polomije. (...)

Škofija vsekakor išče načine in poti do družin in mladih. Vendar pa potrebuje posebno karizmo ali dar, ki pomeni moč pričevanja vere. Do te karizme se moramo nekako dokopati. To karizmo sta imela Božja služabnika Danijel Halas in Alojzij Kozar. Ta karizma pomeni: Nič brez Kristusa in vse za Kristusa. Nič ne zmoremo in nič nočemo napraviti brez Kristusa. In vse hočemo in vse moramo napraviti za Kristusa. Zato kdor veruje, naj veruje s srcem. Kdor veruje s srcem, naj živi in dela za Kristusa.