Bratje in sestre!
Praznik Vnebovzetja Device Marije nas usmerja v nebesa.
Današnje prvo berilo iz knjige Razodetja se prične s pomembnim sporočilom: »Tedaj se je odprlo Božje svetišče v nebesih in videla se je skrinja njegove zaveze« (Raz 11, 19a). Na nebu se je prikazalo veliko znamenje: žena, vsa v sijaju luči (prim. Raz 12, 1). Toda prikazalo se je tudi drugo znamenje: ognjeno rdeč zmaj. Z repom je pometel tretjino zvezd in jih vrgel na zemljo (prim. Raz 12, 3–4). Zmaj pomeni temo, zlo in smrt. Med ženo in zmajem se odvija strašen spopad: zmaj grozi ženi, ki je na porodu. Požreti hoče njeno pravkar rojeno dete. Toda dete je bilo vzeto k Bogu in k njegovemu prestolu. Žena pa je ubežala v puščavo, na varen kraj, ki ji ga je Bog pripravil (prim. Raz 12, 5–6). Žena in njen otrok sta zmagala temo in smrt.
Božja moč je neizmerna. O njej nam spregovori apostol Pavel v prvem pismu Korinčanom, ki smo ga slišali pri branju drugega berila: »Kristus je vstal od mrtvih, prvina njih, ki so zaspali« (1 Kor 15, 20). Pavel z velikim veseljem oznanja, da bomo tudi mi deležni Kristusove zmage nad smrtjo. Takole pravi: »Kakor namreč v Adamu vsi umirajo, tako bodo tudi v Kristusu vsi oživeli« (1 Kor 15, 22). Toda obstaja pogoj za to: biti moramo Kristusovi. V veri in z dobrimi deli smo njegovi. Vera in dobrota nas neločljivo povezujeta s Kristusom.
Današnji evangelij nam spregovori o Mariji, ki je obiskala teto Elizabeto. Hitro se je odpravila v gore, v mesto na Judovem, da bi bila blizu ostareli sorodnici, ki je pričakovala čudežno rojstvo otroka. Marija je veselo vstopila v Elizabetino hišo. Pod njeno streho je prinesla Jezusa, ki ga je nosila pod srcem. Dve noseči ženi, Marija in Elizabeta sta blagrovali ena drugo. Bog jima je naklonil materinstvo: Mariji Božjega Sina Jezusa Elizabeti pa največjega med preroki, Janeza Krstnika. Ti dve sveti ženi sta se veselili prihodnosti zaradi rojstva otrok.
Tisti, ki lahko, se ozrite na podobo Matere Božje nad glavnim oltarjem. V prelepem oblačilu v rokah drži Jezusa. Tu je upodobljen kot otrok, pred njim pa je prihodnost.
Za svoje poslanstvo je Jezus zorel pod budnim varstvom krušnega očeta, svetega Jožefa. Marija in Jožef sta Jezusu omogočila dobro vzgojo. Vzgojila sta ga za poslanstvo oznanjevanja, za ljubezen do bolnikov in ubogih. Jezus ni imel predsodkov niti do poganskih Rimljanov niti do oderuških pobiralcev davkov niti do grešnih žensk.
Si predstavljate, kaj bi bilo iz Jezusa, če bi se Jožef in Marija samo zapirala med štiri stene njunega doma, kjer bi tuhtala zgolj o lastnih interesih in bi bežala pred sosedi in nazareško skupnostjo? Jezusa bi vzgojila v brezbrižnega samotarja, ki ne bi imel čuta za bolnike in reveže, še manj pa da bi za nas daroval svoje življenje na križu. Marija in Jožef sta živela v globoki povezanosti z Bogom. Pred njim sta sklenila sveti zakon. Bila sta usposobljena za dobro vzgojo.
Dokler boste možje in žene združevali vaša življenja v zakramentu svetega zakona, je še upanje za našo prihodnost. Ko te volje ne bo več in boste živeli skupaj brez tega zakramenta, naša prihodnost ne bo več obetavna.
Družina, ki temelji na zakramentu svetega zakona, razodeva, kako Bog ljubi ta svet, kako zaupa v ljudi in kako dobrota premaguje zlo na tem svetu. Krščanski zakonci se med seboj nenehno podarjate – v sreči in nesreči, v bolezni in zdravju vse do smrti. To je zavestna odločitev, ki pa pomeni Kristusovo moč. To ni človeška moč, ampak Božja. Krščanski zakonci ste sled samega Boga v tem svetu, kajti vaša zakonska zvestoba goji odgovornost do ljubezni, prijateljstva, do obveznosti, ki ste si jih zadali, do dane besede, do Cerkve, ki je vaša duhovna mati, do družbe, v kateri živite in jo soustvarjate. Zakonska zvestoba je pogoj za srečo v družini, je pogoj za razvoj družbe in je pogoj za svetost Cerkve.
Najbrž ste mnogi spremljali zaskrbljujoče dogodke v Angliji. Neredi, ropi, požigi, nasilje in umori so pretresali tamkajšnja mesta. Mladinske tolpe so povsem podivjale in zasejale strah med ljudi. Intelektualci, kulturniki in tudi verski voditelji spoznavajo, da je vse to posledica propada družine. Starši niso sposobni vzgajati otrok. Iz neurejenih ali razbitih zakonov otroci bežijo na ceste in v kriminal.
Družina je prva šola človečnosti in zato tudi vere. V naši škofiji nam ne kaže prav dobro. Od vseh krščenih otrok v letu 2010, kar 50 odstotkov staršev živi v izvenzakonski skupnosti, 7 odstotkov je samohranilcev, 4 odstotki staršev so sklenili samo civilni zakon in samo 39 odstotkov vernikov živi v krščanskem zakonu. To pomeni, da vera nima vpliva na odločitve pri sklepanju zakona in ustvarjanju družine.
Mnogi zvezo med moškim žensko razumejo kot zasebno stvar, ki nikogar nič ne briga. Svoje interese postavljajo tudi nad interese države. Pri tem so jo pripravljeni goljufati, saj se pred njo registrirajo kot samohranilci, samo da prihranijo nekaj denarja. To ravnanje je proti družbeni pravičnosti in je povsem neetično.
Nenehno slišimo: »Življenje je samo eno in ga je treba užiti. Po smrti itak ni nič, zato 'profitiraj', kjer se da – brez zavor. Delaj, kar se ti zdi, prepusti se senzacijam …« V takem vzdušju zato klone vse več parov in tudi družin. To je znamenje izgube osebnega odnosa z Jezusom.
Skrb slovenskih škofov niso samo neugodne družbene razmere, tudi ne težave z osebjem in strukturami ter vse hujše pomanjkanje duhovnih poklicev. Prva in največja skrb škofov je živa in osebna vera v Boga in v njegovega Sina Jezusa Kristusa ter v Svetega Duha, ki navdihuje in opogumlja Cerkev na Slovenskem. Spremljati ljudi k osebni veri, k osebnemu srečanju s Kristusom kot osvobajajoči resnici in polnemu življenju v osrečujoči ljubezni, to je naša prva dolžnost!
Skupaj z duhovniki sem intenzivno razmišljal, kako to storiti. Na pomoč smo poklicali sestre klarise. Obljubile so mi, da bodo prihodnjo pomlad prišle sem, v Turnišče. Med nami bodo živele v klavzuri, to pomeni stalno navzočnost v samostanu pri kapeli sv. Antona ter veselo uboštvo in nenehno molitev. Sestre klarise že osemsto let po vzgledu sv. Klare molijo za potrebe Cerkve in vsega sveta.
Dan in noč boste dragi bratje in sestre lahko prihajali v njihovo kapelo, kjer vas bo vedno sprejemal Jezus pod podobo kruha. Vseh 24 ur bodo sestre za nas in skupaj z nami molile. Naj one izkopljejo vodnjak žive vode, ki teče iz Jezusovega osrčja, da nas napoji in odžeja. Pri Jezusu in sestrah klarisah bomo lahko ponovno odkrili sebe.
Teta Elizabeta se je razveselila Jezusa, ki ga je Marija nosila pod srcem. Marija pod Logom v Turnišču pa nas bo razveselila v samostanu sester klaris, kjer nam bo podarila Jezusa. Samo on lahko ozdravi naše zakonce in družine.
Samo pri njem lahko mladi odkrijejo pomen zakramenta svetega zakona ali pa stopijo na pot duhovnega poklica.
V skupnosti in kapeli sester klaris bo nastajala zdrava družba, ki bo lepša in bolj prijazna. Tukaj naj se naša škofija spreobrača in raste v svetosti.
Turnišče s svetiščem Marije pod Logom in s samostanom sester klaris naj postane kraj, kjer so bo skrušilo naše srce, da postane novo prebivališče za Jezusa.
Poslušanje Božje besede, prejemanje zakramentov, osebna in skupna molitev nam bodo vcepili antivirus proti ognjeno rdečemu zmaju – hudemu duhu.
Tako se bo »uresničilo odrešenje, moč in kraljevanje našega Boga in oblast njegovega Kristusa« (Raz 12, 10). Amen.
msgr. dr. Peter Štumpf
murskosoboški škof
