Danes gledamo na vrednost molitve kot dobrote, ki jo izkazujemo bližnjemu. Po dobri molitvi smo našim bratom in sestram najboljši Miklavži. Naj nam pri spoznanju vrednosti molitve pomagata današnji slavljenec sv. Andrej in pa sv. Nikolaj, ki ga v tej cerkvi ves teden slavite.
Letos je minilo 40 let, odkar sta prva dva človeka stopila na luno. Ameriški astronavt Aldrin (óldrin) se je na luni obhajal in je po obhajilu molil. V svoj dnevnik je zapisal: »Zatopil sem se v molitev, a nisem molil ne zase ne za svojo družino. Molil sem za vse ljudi in za srečno prihodnost naše zemlje. Človek na zemlji mora doseči mir, a ne samo mir na bojnem polju, najprej ga mora doseči v lastnem srcu. Zavedati se mora, da tvorimo na zemlji eno samo človeško skupnost, nad katero ne bi smel gospodovati nihče drug kakor le Bog.«
Molitev za druge je zanje najdragocenejši dar. Jezus je molil za vse človeštvo. Molitev očenaš, ki nas jo je naučil, je molitev za vse ljudi. Apostol Pavel je pisal Timoteju: »Predvsem te torej prosim: prosite, molite, posredujte in se zahvaljujte za vse ljudi, za kralje in za vse oblastnike, da bomo lahko živeli v vsej pobožnosti in vsem dostojanstvu, mirno in tiho. To je namreč dobro in po volji Bogu, našemu odrešeniku, ki hoče, da bi se vsi ljudje rešili in prišli do spoznanja resnice« (1 Tim 2,1-4).
Ko molimo za druge, tudi sami postajamo boljši. Neki redovnik je povedal: »Takrat, ko sem sam s svojim Bogom, ko sem prazen sebe, sem sposoben sprejeti drugačnost drugega, njegovo nepopolnost, njegove slabosti. Sposoben sem se tudi resnično veseliti z njim njegovih uspehov. Še več. Takrat sem sposoben zanj moliti in moje bičanje njegovih napak in slabosti ter puhlo besedičenje more zamenjati dobrohotna beseda, ki je podprta z molitvijo.«
Molitvena povezanost z Bogom odpira naše srce in roke za bližnjega. Po molitvi zanj odkrijemo, da smo v globini povezani z njim. Bog ljubi njega prav tako kot nas. Vse temno, kar vidimo v bližnjem, odkrijemo tudi v sebi. Nič več ne valimo krivde nanj in ga ne obsojamo.
Molitev za bližnjega nam samim pomaga, da mu z večjo zavzetostjo služimo. Ne rastemo le v ljubezni do Boga, ampak tudi v ljubezni do bližnjega. Molitev ni v prvi vrsti iskanje lastne sreče in trenutnega ugodja. Čim bolj bo naša molitev nesebična, tem bolj bo tudi nas same osrečevala.
Če je molitev dobra, spreminja naše življenje. Sv. Janez Krizostom ugotavlja: »Nobena stvar tako ne pospešuje naše rasti v kreposti kakor pogosto pogovarjanje z Bogom v molitvi.« Sv. Janez od Križa pa pravi: »Kakor hitro prenehamo moliti, se bodo razbohotila naša slaba nagnjenja in terjala svoje. Hudobni duh se boji tistega, ki je v molitvi povezan z Bogom, prav tako kakor Boga samega.«
Po molitvi postajamo boljši ljudje. Neki inženir je takole razmišljal: »Ali sem ob molitvi in po njej boljši človek, boljši do sebe in drugih? Čeprav sam sebe težko sodim, bi si upal reči, da je tako. Velikokrat se zgodi, da molim za tega ali onega. Razume se, da mu ob tem želim vse dobro. In ko to želim, sem tudi notranje pripravljen kaj storiti. Ne samo zaradi dolžnosti, preprosto zato, ker sem za dejanje notranje pripravljen, ker me je k temu priklicala žlahtna misel molitve. Ko sem bil fantič v puberteti, sredi druge svetovne vojne, sem že videl in spoznaval, da so ljudje, ki molijo in se trudijo za resno molitev, boljši, žlahtnejši, manj podvrženi surovosti.«
Neka žena in mati je zapisala: »Brez molitve ne bi bila to, kar sem, moj mož to, kar je, moji otroci to, kar so! Pa ne mislim s tem le na svojo in našo molitev, temveč tudi na molitev vseh, ki molijo zame in za našo družino. Nikoli jim ne bom zadosti hvaležna.«
Sv. Dorotej pravi: »Kdor je v molitvi ali kontemplaciji, z lahkoto prenaša brata, ki ga zmerja, in ostane miren.« Redovnica piše: »Počasi sem odkrila vrednost molitve za tiste, ki mi nasprotujejo ali mi delajo krivico, ki so mi zoprni. Laže jim odpuščam, laže sem iskrena do njih. Molim pa tudi za tiste, ki trpijo zaradi mene, zaradi moje nepozornosti, premajhne ljubezni.«
Z molitvijo rešujemo ljudi za večnost, da se ne bodo pogubili. Devica Marija je fatimskim pastirčkom leta 1917 naročila: »Molite, veliko molite in delajte žrtve za grešnike. Veliko duš gre v pekel, ker ni nikogar, ki bi se zanje žrtvoval in zanje prosil.« V večnosti bomo spoznali, koliko ljudi je Bog rešil za večno življenje v nebesih po naši molitvi. Veliko vrednost ima molitev bolnikov, ki svojo molitev povezujejo s svojo žrtvijo.
Naj končam z mislijo sv. Maksimilijana Kolbeja, mučenca ljubezni do bližnjega: »Molitev je najmočnejše sredstvo, ki dušam prinaša mir, jih osrečuje in približuje božji ljubezni. Molitev prenavlja svet. Molitev je pogoj za prenovo življenja v sleherni duši.«
