| 2006 2007 2008 2009 2010 2011 2012 2013 2014 2015 2016 2017 2018 2019 2020 2021 2022 2023 2024 januar februar marec april maj junij julij avgust september oktober november december |
Murska Sobota - Diakonsko posvečenje
nedelja, 15.11.2009
V nedeljo, 15. novembra, je bila v stolni cerkvi sv. Nikolaja slovesnost diakonskega posvečenja. V diakona je bil posvečen bogoslovec Goran Merica iz Murske Sobote.
Uvod v posvetitev je bila tridnevnica.
V četrtek je bil naslov DIAKON – SLUŽABNIK OLTARJA. Najprej je bila molitev pred Najsvetejšim, nato je sledila sveta maša, ki jo je daroval rojak iz Kroga, sedaj župnik pri Gradu, Goran Kuhar.
V petek je bil naslov DIAKON – OZNANJEVALEC EVANGELIJA. Pol ure pred sveto daritvijo je bila molitev pred Najsvetejšim in nato je sledila sveta maša, ki jo je vodil rojak iz Murske Sobote Viktor Vratarič, sedaj župnik v Kostrivnici.
V soboto je bil naslov DIAKON – SLUŽABNIK LJUDEM. Najprej je bila molitev pred Najsvetejšim in nato sveta maša, ki jo je daroval upokojeni župnik Anton Šeruga, ki živi v Martjancih.
V nedeljo je bila pol ure pred začetkom, molitev pred Najsvetejšim in nato so v procesiji prišli v cerkev ministranti, asistenca, duhovniki, škof in bogoslovec Goran. Sveto daritev je vodil škof msgr. dr. Marjan Turnšek.
Navzoče je najprej pozdravil stolni župnik Ivan Krajnc. V pridigi je škof med drugim povedal, da bo Gorana diakonsko posvečenje, kot prva stopnja zakramenta svetega reda neizbrisno zaznamovalo, za trajno službo vrhuncu zemeljskega bogoslužja, ki je sveta maša, katere pogoj je službeno duhovništvo. Dalje je poudaril, da ta zakrament na poseben način spremeni posvečenca v evharističnega moža.
Po pridigi je sledil obred posvetitve s polaganjem rok in izročitev Evangeljske knjige.
V nadaljevanju je diakon Goran sodeloval pri sveti evharistiji in stregel škofu.
Navzoče je najprej pozdravil stolni župnik Ivan Krajnc. V pridigi je škof med drugim povedal, da bo Gorana diakonsko posvečenje, kot prva stopnja zakramenta svetega reda neizbrisno zaznamovalo, za trajno službo vrhuncu zemeljskega bogoslužja, ki je sveta maša, katere pogoj je službeno duhovništvo. Dalje je poudaril, da ta zakrament na poseben način spremeni posvečenca v evharističnega moža.
Po pridigi je sledil obred posvetitve s polaganjem rok in izročitev Evangeljske knjige.
V nadaljevanju je diakon Goran sodeloval pri sveti evharistiji in stregel škofu.
Po končani sveti daritvi so se zvrstile zahvale. Najprej je spregovorila tajnica Župnijskega pastoralnega sveta Cvetka Žižek. Skupaj s še dvema sodelavcema so mu podarili evangeljsko knjigo. Sledila je pesem z naslovom Peter skala, ki jo je izvajal »band mladih« iz domače župnije. Med pesmijo so prišli mladi, ki so se Goranu na poseben način zahvalili in mu simbolično prinesli pripomočke za nogomet s katerimi bo mladim kot diakon lahko služil. V njihovem imenu je spregovorila Tamara Car. Nato so prišli mladi iz župnije Bogojina kjer Goran trenutno deluje in bo sedaj tam tudi, kot diakon. Prinesli so mu cvetje in zapeli pesem Luč.
Na koncu se je zahvalil še sam diakon Goran. Sledila je zahvalna pesem in blagoslov.
Po sveti maši je bila zunaj na ploščadi pred cerkvijo pogostitev za vse.
Besedilo zvok in foto: Roman Markrab
Galerija fotografij >>>
Pozdrav: stolni župnik Ivan Krajnc >>>
Pridiga: škof msgr. dr. Marjan Turnšek >>>
Uvod v Oče naš: Martin Horvat >>>
Zahvala: predsednica ŽPS Cvetka Žižek >>>
Zahvala: Tamara Car >>>
Zahvala: mladi iz Bogojine >>>
Zahvala: diakon Goran Merica >>>
BESEDILO PRIDIGE ŠKOFA MSGR. DR. MARJANA TURNŠKA
Na koncu se je zahvalil še sam diakon Goran. Sledila je zahvalna pesem in blagoslov.
Po sveti maši je bila zunaj na ploščadi pred cerkvijo pogostitev za vse.
Besedilo zvok in foto: Roman Markrab
Galerija fotografij >>>
Pozdrav: stolni župnik Ivan Krajnc >>>
Pridiga: škof msgr. dr. Marjan Turnšek >>>
Uvod v Oče naš: Martin Horvat >>>
Zahvala: predsednica ŽPS Cvetka Žižek >>>
Zahvala: Tamara Car >>>
Zahvala: mladi iz Bogojine >>>
Zahvala: diakon Goran Merica >>>
BESEDILO PRIDIGE ŠKOFA MSGR. DR. MARJANA TURNŠKA
DIAKONSKO POSVEČENJE 2009 – 33. navadna nedelja – Murska Sobota, 15. 11. 2009
1 B: Dan 12,1-3 2 B: Heb 10,11-14.18 Ev: Mr 13,24-32
1 B: Dan 12,1-3 2 B: Heb 10,11-14.18 Ev: Mr 13,24-32
Dragi generalni vikar, dekani, duhovniki in diakoni, vodstvo mariborskega bogoslovja, bogoslovci in malosemeniščniki, drage sestre redovnice, dragi posvečenec Goran, spoštovana Goranova starša in ostali sorodniki, dragi bratje in sestre v Kristusu – skupaj z Goranom odprimo svoja srca Božji milosti!
Okvir današnji slovesnosti diakonskega posvečenja nedvomno daje leto evharistije in leto duhovništva. In ta okvir bo ostal stalnica Goranovega nadaljnjega življenja, tudi ko bosta obe leti minili. Prva stopnja zakramenta svetega reda, ga bo neizbrisno zaznamovala za trajno službo vrhuncu zemeljskega bogoslužja, ki je sveta maša, katere pogoj je službeno duhovništvo. Ta zakrament na poseben način spremeni posvečenca v evharističnega moža in v njem posedanji edino novozavezno duhovništvo, ki je Kristusovo. Mi pa smo povabljeni biti priče tega skrivnostnega preustvarjanja, ki se bo dogajalo v tej slovesni uri Kristusovega delovanja v Goranu, ki se svobodno predaja Bogu in Cerkvi v službo. Ta ura nosi v sebi zanj neizbrisnost, ki presega prostor in čas, saj je izraz Božje večnosti, zato se ta ura zgovorno dotika skrivnosti, ki jo oznanja današnja Božja beseda.
Evangeljski odlomek je zadnji del Jezusovega govora o koncu sveta, v katerem razodeva, kako se bo končala celotna zgodovina sveta. »Tedaj bodo videli Sina človekovega priti na oblakih z veliko močjo in slavo« (Mr 13,26). Ta drugi Jezusov prihod je njegova velika obljuba. To bo zadnje zgodovinsko srečanje z Njim in prav v to srečanje je naravnana vsa zgodovina, ki jo vodi modra in potrpežljiva Božja roka. Sporočilo današnjega evangelija torej ni napoved strašnega konca, čeprav se bodo dogajale na svetu strašne reči. Konec sveta ne bo padec v nič, ali splošno uničenje sveta, marveč izpolnitev vsega upanja na nedoumljiv način. Za pripravljene konec sveta ne bo nekaj strašnega, ampak nekaj čudovitega: uresničitev želenega cilja, polnost smisla. Na svetu se bodo še naprej dogajale podobne stvari kot do sedaj: naravne katastrofe in tiste, ki jih povzroča sovraštvo, greh in nespamet ljudi. Vse to dogajanje ogroža človeka, v času gospodarske krize in povečanih socialnih stisk nam tega ni treba posebej dokazovati, a s ponovnim Jezusovim prihodom bo prav tega konec. To nam zagotavlja Jezus sam. In prav to je vesela vest – evangelij. Podobe trdnosti tega sveta, na katere tudi sodobni ljudje precej stavijo, se bodo majale in morajo po notranji logiki propasti; in z njimi vsi, ki nanje stavijo svoje upanje in življenje. V tem je jasno sporočilo, da sedanja ureditev sveta ni večna in se zato nanjo nima smisla zanašati glede celote življenja. Zadnja beseda zgodovine bo vendarle Beseda Sina človekovega, ki bo prišel »z veliko močjo in slavo« (Mr 13,26). Zato konec po tej napovedi ne bo katastrofa, saj je njegova moč ljubezen.
In v to resničnost z božjo garancijo stopaš kot glasnik in pričevalec tudi ti, dragi bogoslovec Goran, ko se boš danes po diakonskem posvečenju v dnu svoje biti zavezal Gospodu kot njegov služabnik - diakon. Tvoje življenje naj postane pričevanje za oznanjen konec sveta, ki je ljudem tolažba in upanje. Tvoje pričevanje, ki se v grščini imenuje mučeništvo, bo od danes naprej tudi življenje v čisti neporočenosti in molitvi brevirja v imenu vse Cerkve. Blaženi škof Anton Martin Slomšek si je ob svojem subdiakonskem in diakonskem posvečenju, kar je danes združeno v diakonatu, zapisal kot duhovno vodilo: »S prisego sem zavezan na trajno čistost. 'Blagor čistim v srcu, zakaj ti bodo Boga gledali' (Mt). 'Naj imaš kakršnokoli krepost in se odlikuješ s kakršnimikoli deli, če si brez pasu čistosti, boš vse vlačil po zemlji' (Hieronim). Veže te dolžnost opravljati brevir. Čujte in molite, da ne pridete v skušnjavo (Mt). Velika je moč čiste molitve (Avguštin). Okrašen sem s svetim redom, služabnik evangelija in krsta.« Naj bo pot, na katero danes stopaš, tudi tebi, kakor je bila Slomšku, pot osebne svetosti v odnosu do Boga, do ljudi pa pot razdajanja brez pridržka.
»Od smokvinega drevesa pa se naučite« (Mr 13,28). Kaj nas po smokvi uči Učenik? V njej ni težko prepoznati podobe Jezusovega križa. Muževnost in brstenje, kot nekaj na zunaj opaznega, pa predstavlja njegovo trpljenje in smrt na križu. In v treh dneh je bil viden prvi sad prej nerodovitnega drevesa - vstajenje. Z Jezusovim trpljenjem se je že končal stari svet in se z vstajenjem pričel povsem novi. Prilika o smokvi je prilika o razločevanju, v katerem prepoznamo, da se v grozotah in trpljenju lahko skriva znamenje obdobja sadežev. To je zadnja Jezusova prilika, zato je v njej skrito nadvse dragoceno sporočilo, kdaj pride Gospod: prišel je v zakritosti križa na Kalvariji, prihaja v vsakdanjem križu vsakega njegovega učenca in bo prišel ob koncu. Zatorej lahko v vsem trpljenju sveta prepoznavamo rojevanje novega stvarstva; Glava je že rojena, udje pa se v bolečini še rojevamo. »Nebo in zemlja bosta prešla« (Mr 13,31), a ne bosta uničena, marveč spremenjena, deležna slave Božjih otrok.
Takšne in drugačne krize in iz njih rojene stiske, ki jih tudi danes mnogi med nami okušate, so stalnica te zgodovine. Zato boš tudi ti, Goran, skupaj z vsemi kristjani, kot diakon še posebej glasnik tega realno optimističnega evangelija. Naj se ti v srce zapišejo čudovite besede iz obreda posvečenja: »Sprejmi Kristusov evangelij (a ne le kot knjigo). Njegov glasnik si postal; glej, da boš veroval, kar boš bral; učil, kar boš veroval: živel, kar boš učil.«
Ob diakonskem posvečenju se vsi pustimo nagovoriti Gospodu, ki nas tudi po tem dejanju spet kliče k prvotni zvestobi našemu poslanstvu: duhovnike in vernike laike. Oznanjevanje Cerkve ni usmerjeno v povečevanje števila vernikov, ampak v pričevanje za oznanjeno Resnico, za katero se lahko nato ljudje svobodno in samostojno odločijo. Cerkev je enako kot Kristus poslana vsem. Zato je proticerkveno, če delimo ljudi na takšne in drugačne, na »naše« in »vaše«, na prijatelje in sovražnike … Za vsako ceno moramo vedno in povsod ohraniti Jezusovo držo, ki je tudi iz današnjega evangelija jasna in brezkompromisna: zanj ni prijateljev in sovražnikov. Ruski škof Antonij Bloom jo je presenetljivo izrazil v odgovoru na vprašanje, ali je bila Cerkev pod komunizmom svobodna, ko je poudaril, da je svoboda Cerkve v tem, da ljubi do smrti. Vsakokratno obhajanje evharistije nam to pod zakramentalnim znamenjem kaže in kliče v zavest. Tudi leto duhovništva poudarja, da je znamenje sodobnega duhovnika lahko učinkovito in pričevanjsko le, če je odsev te ljubezni do smrti v odnosu do vsakega človeka, ne da bi si ga sami izbirali. Samo takšna Cerkev je verodostojno in učinkovito znamenje odrešenja sredi sveta.
Dragi posvečenec, njegova starša, dragi bratje in sestre naj današnja molitvena zaveza ostane med nami trajna vez tudi v bodoče. Molitveni hvaležnosti za poklicanega dodajmo še gorečo prošnjo za njegovo zvestobo in zvestobo vseh že poklicanih, vključimo pa tudi prošnjo, da bi po Božjem klicu še mnogi stopili na pot duhovništva ali redovništva! Amen!
Evangeljski odlomek je zadnji del Jezusovega govora o koncu sveta, v katerem razodeva, kako se bo končala celotna zgodovina sveta. »Tedaj bodo videli Sina človekovega priti na oblakih z veliko močjo in slavo« (Mr 13,26). Ta drugi Jezusov prihod je njegova velika obljuba. To bo zadnje zgodovinsko srečanje z Njim in prav v to srečanje je naravnana vsa zgodovina, ki jo vodi modra in potrpežljiva Božja roka. Sporočilo današnjega evangelija torej ni napoved strašnega konca, čeprav se bodo dogajale na svetu strašne reči. Konec sveta ne bo padec v nič, ali splošno uničenje sveta, marveč izpolnitev vsega upanja na nedoumljiv način. Za pripravljene konec sveta ne bo nekaj strašnega, ampak nekaj čudovitega: uresničitev želenega cilja, polnost smisla. Na svetu se bodo še naprej dogajale podobne stvari kot do sedaj: naravne katastrofe in tiste, ki jih povzroča sovraštvo, greh in nespamet ljudi. Vse to dogajanje ogroža človeka, v času gospodarske krize in povečanih socialnih stisk nam tega ni treba posebej dokazovati, a s ponovnim Jezusovim prihodom bo prav tega konec. To nam zagotavlja Jezus sam. In prav to je vesela vest – evangelij. Podobe trdnosti tega sveta, na katere tudi sodobni ljudje precej stavijo, se bodo majale in morajo po notranji logiki propasti; in z njimi vsi, ki nanje stavijo svoje upanje in življenje. V tem je jasno sporočilo, da sedanja ureditev sveta ni večna in se zato nanjo nima smisla zanašati glede celote življenja. Zadnja beseda zgodovine bo vendarle Beseda Sina človekovega, ki bo prišel »z veliko močjo in slavo« (Mr 13,26). Zato konec po tej napovedi ne bo katastrofa, saj je njegova moč ljubezen.
In v to resničnost z božjo garancijo stopaš kot glasnik in pričevalec tudi ti, dragi bogoslovec Goran, ko se boš danes po diakonskem posvečenju v dnu svoje biti zavezal Gospodu kot njegov služabnik - diakon. Tvoje življenje naj postane pričevanje za oznanjen konec sveta, ki je ljudem tolažba in upanje. Tvoje pričevanje, ki se v grščini imenuje mučeništvo, bo od danes naprej tudi življenje v čisti neporočenosti in molitvi brevirja v imenu vse Cerkve. Blaženi škof Anton Martin Slomšek si je ob svojem subdiakonskem in diakonskem posvečenju, kar je danes združeno v diakonatu, zapisal kot duhovno vodilo: »S prisego sem zavezan na trajno čistost. 'Blagor čistim v srcu, zakaj ti bodo Boga gledali' (Mt). 'Naj imaš kakršnokoli krepost in se odlikuješ s kakršnimikoli deli, če si brez pasu čistosti, boš vse vlačil po zemlji' (Hieronim). Veže te dolžnost opravljati brevir. Čujte in molite, da ne pridete v skušnjavo (Mt). Velika je moč čiste molitve (Avguštin). Okrašen sem s svetim redom, služabnik evangelija in krsta.« Naj bo pot, na katero danes stopaš, tudi tebi, kakor je bila Slomšku, pot osebne svetosti v odnosu do Boga, do ljudi pa pot razdajanja brez pridržka.
»Od smokvinega drevesa pa se naučite« (Mr 13,28). Kaj nas po smokvi uči Učenik? V njej ni težko prepoznati podobe Jezusovega križa. Muževnost in brstenje, kot nekaj na zunaj opaznega, pa predstavlja njegovo trpljenje in smrt na križu. In v treh dneh je bil viden prvi sad prej nerodovitnega drevesa - vstajenje. Z Jezusovim trpljenjem se je že končal stari svet in se z vstajenjem pričel povsem novi. Prilika o smokvi je prilika o razločevanju, v katerem prepoznamo, da se v grozotah in trpljenju lahko skriva znamenje obdobja sadežev. To je zadnja Jezusova prilika, zato je v njej skrito nadvse dragoceno sporočilo, kdaj pride Gospod: prišel je v zakritosti križa na Kalvariji, prihaja v vsakdanjem križu vsakega njegovega učenca in bo prišel ob koncu. Zatorej lahko v vsem trpljenju sveta prepoznavamo rojevanje novega stvarstva; Glava je že rojena, udje pa se v bolečini še rojevamo. »Nebo in zemlja bosta prešla« (Mr 13,31), a ne bosta uničena, marveč spremenjena, deležna slave Božjih otrok.
Takšne in drugačne krize in iz njih rojene stiske, ki jih tudi danes mnogi med nami okušate, so stalnica te zgodovine. Zato boš tudi ti, Goran, skupaj z vsemi kristjani, kot diakon še posebej glasnik tega realno optimističnega evangelija. Naj se ti v srce zapišejo čudovite besede iz obreda posvečenja: »Sprejmi Kristusov evangelij (a ne le kot knjigo). Njegov glasnik si postal; glej, da boš veroval, kar boš bral; učil, kar boš veroval: živel, kar boš učil.«
Ob diakonskem posvečenju se vsi pustimo nagovoriti Gospodu, ki nas tudi po tem dejanju spet kliče k prvotni zvestobi našemu poslanstvu: duhovnike in vernike laike. Oznanjevanje Cerkve ni usmerjeno v povečevanje števila vernikov, ampak v pričevanje za oznanjeno Resnico, za katero se lahko nato ljudje svobodno in samostojno odločijo. Cerkev je enako kot Kristus poslana vsem. Zato je proticerkveno, če delimo ljudi na takšne in drugačne, na »naše« in »vaše«, na prijatelje in sovražnike … Za vsako ceno moramo vedno in povsod ohraniti Jezusovo držo, ki je tudi iz današnjega evangelija jasna in brezkompromisna: zanj ni prijateljev in sovražnikov. Ruski škof Antonij Bloom jo je presenetljivo izrazil v odgovoru na vprašanje, ali je bila Cerkev pod komunizmom svobodna, ko je poudaril, da je svoboda Cerkve v tem, da ljubi do smrti. Vsakokratno obhajanje evharistije nam to pod zakramentalnim znamenjem kaže in kliče v zavest. Tudi leto duhovništva poudarja, da je znamenje sodobnega duhovnika lahko učinkovito in pričevanjsko le, če je odsev te ljubezni do smrti v odnosu do vsakega človeka, ne da bi si ga sami izbirali. Samo takšna Cerkev je verodostojno in učinkovito znamenje odrešenja sredi sveta.
Dragi posvečenec, njegova starša, dragi bratje in sestre naj današnja molitvena zaveza ostane med nami trajna vez tudi v bodoče. Molitveni hvaležnosti za poklicanega dodajmo še gorečo prošnjo za njegovo zvestobo in zvestobo vseh že poklicanih, vključimo pa tudi prošnjo, da bi po Božjem klicu še mnogi stopili na pot duhovništva ali redovništva! Amen!
