Srečanje ŽPS v Turnišču

Škof msgr. dr. Marjan Turnšek
homilija na molitvenem srečanju članov ŽPS
(po zvočnem zapisu)

Dragi bratje v duhovniški službi, dragi člani in članice župnijskih pastoralnih svetov in drugi, ki ste se zbrali, da skupaj slavimo Gospoda. Prav je, da se člani ŽPS enkrat na leto zberemo na molitvenem srečanju. Prav je, da je to v času, ko se končuje eno pastoralno leto in začenja novo. Tako se tudi letos z veseljem Bogu zahvaljujemo za pastoralno leto, ki ga končujemo in je bilo posebej posvečeno  mladim, predvsem usposabljanju tistih, ki se z mladinsko pastoralo posebej ukvarjajo. Hkrati pa smo v prošnji za leto, ki je pred nami. V tem letu bomo še posebej poglabljali naš odnos do evharistije v pripravi na slovenski evharistični kongres. Božja beseda, ki smo jo slišali na današnjo nedeljo, nas vzpodbuja prav v tej smeri. Slišali smo, da se je Bog odločil, da bo na poseben način s svojim ljudstvom, z nami in na način hrane. Njegova prisotnost je že v stari zavezi vezana na hrano. Zato smo slišali v Knjigi kraljev, kako je prerok Elija, ki je bežal in imel vsega dovolj, ker se je čutil povsem izigranega, nemočnega in si je rekel: Dovolj je, Gospod, vzemi moje življenje. Takrat se mu je Gospod približal na način kruha in vina. V moči te hrane je potoval 40 dni do božje gore Horeb. In ker enkrat ni bilo dovolj, je Bog to svojo prisotnost še enkrat ponovil. In to je podoba, ki se je ohranila skozi staro zavezo vse do Jezusa, ki je o sebi rekel: Jaz sem kruh iz nebes, jaz sem kruh življenja.
Bratje in sestre, vedno znova in znova je potrebno, da v Cerkvi, v naših občestvih poživimo to vero. Prišel je čas, ko smo skupaj začutili, da je tudi v Cerkvi na Slovenskem potrebno vero v Jezusa Kristusa, v njegovo prisotnost poglobiti. Zato je pred nami leto evharistije in slovenski evharistični kongres. Evharistični kongres je najvišja zunanja skupna oblika slavljenja in češčenja Boga, Kristusa, tega živega Boga, ki je prišel iz nebes za nas. Ko se celotna skupnost vsaj po svojih predstavnikih želi pokloniti Kristusu, ki prebiva med nami pod podobo kuha in vina. Tako se želi vsa Slovenija v evharističnem kongresu po svojih predstavnikih skupaj potruditi, skupaj slaviti in častiti najsvetejši zakrament. Že skoraj sto let Slovenija tega ni storila.
To bomo storili v prihodnjem letu, ker čutimo, kako nam kljub vsemu življenje odhaja, kako nam življenje polzi skozi prste, kako so mnoge in mnoge razpoke, mnoge krize prihajajo nad nas. Prepričan sem, da tudi zato, ker slabi vera v Kristusovo navzočnost med nami.
In ker noben dogodek ne nastane samo naenkrat, se je potrebno na evharistični kongres pripravljati. Dogodek nastaja, vsak dogodek se pripravlja, tako se pripravlja tudi slovenski evharistični kongres. Zato smo pripravili skupni škofijski pastoralni načrt za prihodnje leto, o katerem se boste pogovarjali v ŽPS, boste ali ste že naredili svoj župnijski pastoralni načrt, da bi se pripravili na ta dogodek, saj vemo, da je več kot dogodek sam vredna priprava. V škofijskem pastoralnem načrtu smo postavili glavni cilj: Prebuditi, poživiti, poglobiti v posameznikih in skupinah, vero v Jezusovo resnično, stvarno in bistveno prisotnost v kruhu in vinu, in to kot osebni odnos do njega. Prebuditi, poživiti in poglobiti vero v resnično navzočnost. Kjer je potrebno prebuditi, bomo skušali to narediti. Kjer je potrebno poživiti, bomo skušali poživiti. Kjer je vera živa, bomo skušali poglobiti. In k temu dogodku vodijo štirje delni cilji in sicer: Več bomo oznanjali to vero v Jezusovo navzočnost. To se tiče predvsem nas duhovnikov, da bomo več oznanjali pri maši, pri katehezi, kjer koli bo mogoče. Več oznanila o veri v Jezusovo navzočnost nas lahko spreminja.
Poživljali bomo skupno obhajaje sv. maše, skupno sodelovanje v župniji, pri vsaki sveti maši bi naj skrivnost svete maše poglobili, se bolj vključili v sodelovanje, da nas Kristus po obredu svete maše posrka vase, da se on naseli v nas.
Kot drugo, da bomo poskušali tiste, ki so se oddaljili od svete maše pripeljati nazaj. Potem bomo poglabljali zavest, da je da Kristus navzoč med nami, da bi mi postali sredi tega sveta evharistija, da bi razširili evharistijo na naše življenje. Tako na koncu svete maše duhovnik reče: Pojdite v miru. Latinsko je nekoliko drugače: Ite misa est, pomeni Pojdite, poslani ste, da bi to znali uresničiti, poslani smo, da bi to, kar smo tukaj doživeli, prenesli v življenje. Tako bomo skušali skupaj razmišljati, kako doseči cilj. Vsaka župnija naj bi naredila svoj načrt, koliko je sposobna uresničiti.
V naših občestvih, družinah naj bi se poglobila, poživila vera in ljubezen do Jezusa v  evharistiji. Naj nam bo sveta maša čudovit zgled življenja. Sv. maša je podoba našega življenja. Kar pri sveti maši vidimo, delamo, to naj bi prenesli v življenje. Če kdo ne ve, kako se živi kot posameznik, mož in žena, kako v družini, na delovnem mestu, naj gleda evharistijo. Evharistija je najprej dialog, pogovor med duhovnikom in Bogom, pogovor ljudi med seboj. Od začetnega Gospod z vami do poslednjega Pojdite v miru je dialog. Mi govorimo Bogu in Bog nam: v božji besedi, v evharistični daritvi. Drugo je priznanje, da sem grešnik in prošnja za odpuščanje grehov. Tukaj se učimo, da priznamo, da smo grešniki, potrebno je, da priznamo, da drug drugemu odpustimo. Potem je sveta maša slavljenje in češčenje Boga, ko smo prosili odpuščanje, je prvo Slava Bogu na višavah in potem v evharističnem delu hvalospev. Sveta maša pomeni zahvala. Smisel in cilj življenja je slaviti in častiti Boga. Samo to, nič drugega. Slaviti v mislih, besedah in dejanjih. Četrti element svete maše je daritev. Kristus se daruje nebeškemu Očetu za nas. Zato nam sveta maša govori, da se tudi mi moramo darovati. In končno je sveta maša spremenjenje: kruh in vino se spremenita. Tudi mi se moramo spreminjati v kruh za druge, da bi po Kristusovem vzoru bili evharistija. Višek svete maše je obhajilo, združenje z Jezusom. Tudi to je slika našega življenja. Združiti se, ne biti sam.  Združitev, ne biti sam, živeti z drugim, je smisel in vsebina našega življenja. Mož in žena sta poklicana, da sta eno telo, straši in otroci, da so ena skupnost, vsaka župnija je poklicana, da so vsi člani eno telo, združeni med seboj. Poklicani smo, da postanemo enih mislih, enih besed, enih dejanj. In to Kristusovih misli, Kristusovih besed in Kristusovih dejanj. Vsi smo poklicani, da smo eno, v družini, župniji,  škofiji.
Dragi člani ŽPS, dragi duhovniki, čutimo kako lepa naloga je pred nami. Vse to najprej sami odkrivajmo in potem drugim ponavljajmo, da bi sveto mašo doživeli kot največji zastonjski božji dar. Amen.