2006  2007  2008  2009  2010  2011  2012  2013  2014  2015  2016  2017  2018  2019  2020  2021  
januar  februar  marec  april  maj  junij  
julij  avgust  september  oktober  november  december  

Stolnica - Velika noč

nedelja, 08.04.2012


Nagovor škofa dr. Petra Štumpfa pri velikonočni maši v soboški stolnici


Dragi bratje in sestre!

Kristus je vstal! Premagal je smrt. Smrt in življenje sta se to noč bojevali v strašnem boju. Življenje je zmagalo!

Od velike noči naprej je gotovo, da se življenje ljudi ne konča s smrtjo. Mnogi tega ne dojamejo in si na vse načine prizadevajo ohranjati življenje, mladost, zdravje. V nedogled to ne gre. Potrebno se je soočiti z boleznijo in končno s smrtjo.

Ni povsem enostavno verovati v vstajenje. S tem imamo težave tudi kristjani. Celo učenci apostola Pavla so dvomili v to. V Jezusovo vstajenje so verovali, niso pa veroval v vstajenje svojih dragih. Apostol Pavel jih je zato opomnil: ?Če namreč verujemo, da je Jezus umrl in vstal, bo Bog tiste, ki so umrli prek Jezusa, privedel skupaj z njim (1 Tes 4,14).

V mesecu marcu so v stolni cerkvi vsak dan peli zvonovi. Na pokopališču se je nenehno odpirala zemlja in vase sprejemala naše rajne. Marsikdo zaradi smrti doživlja obup: ?A tako se mora končati življenje? V hladu groba, kjer se telo spremeni v zemljo??

Francoski filozof Gabrijel Marcel je izrekel pomenljivo trditev: ?Ko nekomu zatrdim: ljubim te, je isto, kot bi dejal: želim ti, da ne bi nikdar umrl!? Več ali manj smo vsi ljudje sposobni reči: ?Ljubim te!? Nismo pa sposobni ljubljene osebe rešiti pred smrtjo. Tudi če mati še tako močno ljubi svojega otroka, od njega smrti ne more pregnati. Smrt je naša spremljevalka.

Smrt in življenje nas vse presegata, zato nam ne pripadata. Samo Bog daje življenje, komur hoče in ga jemlje, kadar hoče. Vsak dojenček in nato odrasli človek je zato dar. Nihče ni nikogaršnja lastnina. Dojenček se med nami pojavi po materi in očetu nenadoma, dostikrat nenačrtovano. Nad to skrivnostjo se čudimo in ob rojstvu tudi veselimo. Vendar se otrok rojeva, da bi končno enkrat tudi umrl. Življenje in smrt se nenehno srečujeta, eden od drugega sta odvisna. Roditi se, pomeni, pričeti umirati. Umirati pomeni, rojevati se. Živeti, pomeni umreti. Umreti, pomeni živeti.

Tudi Jezus se je rodil za smrt na križu. Na veliki petek je izbojeval veliko vojno. S križem je zadal uničujoče rane hudobnim duhovom. Moči zla so se strle pred močmi njegove ljubezni. Jezus kot odrešenik vsega človeštva ljubi vsako žensko, vsakega moškega, vsakega otroka. Ljubi vse do konca. Umrl je iz ljubezni do nas in vsem odprl vrata nebes. Od vstajenja naprej on več ne umrje. Živi na veke. Nihče ga ne more uničiti. V grob so ga odnesli mrtvega, iz groba pa je šel sam kot večno živi.

Povsem logično je, da Marija Magdalena, apostol Peter in drugi učenci tega najprej niso mogli razumeti. Bilo jih je strah, skrili so se v varno zavetje. Bali so se, da bi jim Jezusovi nasprotniki škodovali, jih morda celo ubili. Hoteli so zavarovati svoje življenje. V tem strahu so se v nedeljo zjutraj napotili do Jezusovega groba. Čustva so jih gnala do Učenika. Čeprav je bil zanje mrtev, so se še vendar spominjali, da jim je nekoč govoril besede življenja. Pomagal jim je v težavah. Odpuščal je njihove grehe. Nekoč jim je pomenil zagotovilo za prihodnost.

Jezusa v trenutku njegovega vstajenja ni nihče videl. Marija Magdalena in drugi učenci so ga srečali potem, ko je že vstal. Pa še takrat ga niso takoj spoznali, saj je bil spremenjen. Vstali Gospod se jim je prikazal, ne več v zemeljskem, ampak v poveličanem telesu, ki je večno in neumrljivo. Na svojem poveličanem telesu je ohranil samo rane od križanja, da so ga učenci lahko prepoznali. Ob Gospodovih ranah so se pomirili, saj so spoznali, da jim je odpustil strahopetnost, izdajstvo, nezvestobo. Dovolil jim je, da so se dotaknili njegovih ran. Zaupal se je neukim, grešnim, ranjenim ljudem. Ni izbral pravičnih, mogočnih, sposobnih. Žene in učenci, ki so ozdraveli po njegovih ranah, so postali pričevalci njegovega vstajenja in ta vesela novica je prišla vse do nas. Novici o vstajenju verjamemo.

Jezusovo vstajenje je največja sprememba v zgodovini, meni papež Benedikt XVI. Temu svetu moramo sedaj mi oznaniti, da je Jezus vstal od mrtvih. Veseli obrazi bodo prepričljivi. Žalostni, zamorjeni in obupani se ne morejo smatrati za kristjane. Velika noč je prerokba o novem svetu, ki je poln veselja, vedrine in upanja.

Evangeliji sporočajo, da je bil kamen odvaljen od groba. Jezus tako ni bilo več tam. Iz groba je šel, da bi stopil do naših grobov. V sebe smo mogoče zakopali stvari, ki se jih neradi spominjamo, morda celo sramujemo. Tam so in občasno nas zaskelijo in zabolijo.

Valiti kamne od teh grobov je mukotrpno delo. Nujno moramo zapustiti sebe in iti ven iz teme ter poiskati vstalega Gospoda, če se nočemo ugonobiti in ukloniti smrti. Ne sramujmo se svojih duševnih in duhovnih grobov, kjer so naše rane, nebogljenosti, nerodnosti, zasvojenosti ali celo grehi. Prav tam nas čaka vstali Gospod, da nas prebudi, ozdravi in vse odpusti. Vstali Gospod je z nami, da nas popelje s seboj v svojo slavo. V tem upanju vam želim blagoslovljeno veliko noč!



msgr. dr. Peter Štumpf
murskosoboški škof

 

 

 

Fotografije: Tomaž Berke

 

Škofija Murska SobotaŠkofija Murska SobotaŠkofija Murska SobotaŠkofija Murska SobotaŠkofija Murska Sobota

Napovednik


 torek, 08.12.2020 - sreda, 08.12.2021

Leto svetega Jožefa

Papež z apostolskim pismom Patris corde napovedal Leto svetega Jožefa več ...


 petek, 19.03.2021 - sobota, 26.06.2021

Začetek Leta družine

Papež Frančišek napovedal začetek Leta družine Amoris Laetite več ...


 petek, 07.05.2021 - sobota, 15.05.2021

Priprava na zakon

preko Zooma več ...

Celotni seznam napovedi