Ob srečanju z bogoslužnimi sodelavci

sreda, 15.02.2012

Srečanje z bogoslužnimi sodelavci, 12.2.2012 ? soboška stolnica

 Biti ali ne biti z Jezusom. To odločitev izpostavi apostol Janez v evangeliju. Enim Jezus pomeni upanje, drugim pa nespamet. Pomembna je vera. Vera je kakor ljubezen. Prevzame te in zgrabiš, ne da bi imel natančen matematični dokaz, da si zadel.
Jezus je drugačen od nas. Če bi hotel, da bi vsi vanj verovali, bi hodil po Soboti. Srečavali bi ga, ga videli, slišali bi njegov glas in občudovali njegova dela. Toda zapustil nam je samo štiri evangelije. Pa še teh ni napisal sam, ampak apostola, Matej in Janez ter apostolska učenca Marko in Luka. Evangeliji so nastajali zelo počasi, desetletja po njegovi smrti. In za te pravi, da so duh in življenje. Zakaj?
Evangeliji ne opisujejo Jezusa. Nimajo namena dajati informacije o njegovem življenju. Evangeliji so povsem enostavno Jezus Kristus sam.
Evangelist Janez pravi že na začetku svojega evangelija, da je v ?začetku bila Beseda in Beseda je bila pri Bogu in Beseda je bila Bog?V njej je bilo življenje in življenje je bilo luč ljudi. In luč sveti v temi, a tema je ni sprejela (prim Jn. 1, 1-5).
Z Jezusovim rojstvom je za evangelista Janeza prišel čas odločitve: sem za luč ali za temo. Konec je iluzij o samoodrešenju. Kdor vse stavi na moč tega sveta, zablodi v temo. Kdor pa stavi svoje življenje na Kristusa, bo ostal v luči.
Kot bogoslužni sodelavci ste prišli v soboško stolnico k Jezusu. V molitvi smo pred njim ponovno izpovedali  pripadnost njemu.
Že to, da ste sprejeli njegovo pobudo: biti bralec Božje besede ali delivec svetega obhajila, služiti njegovi Cerkvi kot ključar, mežnar, organist, pevovodja, čistilka in krasilka cerkve, pomeni vašo izbiro in odločitev. Niso se drugi odločali namesto vas, ampak ste sami sprejeli Jezusovo povabilo, da ostanete z njim.
Vaša odločitev ni bila lahka. Še posebej zato, ker živimo v času, ko je prav Cerkev, ki je vidno znamenje Jezusa med nami, storila hude grehe. Zlorabe otrok znotraj nekaterih njenih ustanov ter finančno nepravilno gospodarjenje; predvsem to dvoje je prizadelo, užalostilo in tudi oddaljilo od Jezusa mnoge njegove učence.
Potrebna bo še dolgotrajna duhovna prenova, saj Cerkev mora tudi vsaj poskušati poravnati krivice in škodo vsem prizadetim. Upravičeno imate tudi vi takšna pričakovanja, kajti Cerkev mora biti sveta, ker je Jezusova. Mora iz sebe odstranjevati madeže greha, ker je mati. Kakšna naj bo pa mati svojim otrokom, če živi v pohujšanju? Mati se mora truditi k popolnosti. Cerkev niso le papež, škofje in duhovniki, tako kot naša država niso le njeni voditelji.  Cerkev je Božje ljudstvo, se pravi vsi krščeni. Cerkev smo mi vsi!
Če to razumemo, se spremeni način gledanja na Cerkev. Ko človek gleda barvno okno stare katedrale od zunaj, z ulice, ne bo videl drugega kakor koščke temnega stekla, ki jih povezujejo prav tako temni svinčeni trakovi. Ko pa vstopi v katedralo in pogleda isto barvno okno od znotraj, v smeri svetlobe, ki prodira skozenj, bo videl čudovito igro barv in oblik.
Kdor  gleda na Cerkev samo kot zunanji opazovalec, z očmi nevernikov in nasprotnikov, ne bo videl drugega kot njeno neskončno bedo; kdor pa jo opazuje od znotraj, z očmi vere, bo videl veliko in čudovito skrivnost. Biti v Cerkvi pomeni ostati s Kristusom.
Apostol Pavel nam v pismu Rimljanom daje navodila, kako ohraniti telo Cerkve pri življenju, da ne bo propadlo njeno duhovno poslanstvo. Mi vsi, ki sestavljamo telo Cerkve, se moramo ljubiti brez hinavščine, odklanjati zlo in se oklepati dobrega. Tekmovati moramo v medsebojnem spoštovanju, veseliti se s tistimi, ki se veselijo in jokati s tistimi, ki jočejo. Nikomur vračati hudega s hudim. Če je le mogoče, živimo v miru z vsemi ljudmi (Rim 12, 9-15).
Radi sanjamo o idealih, ki jih je vredno posnemati. Predvsem so to svetniki, ki so živeli uboštvo, se žrtvovali za ljudi, jim prinašali Božjo tolažbo. Na te ljudi nas najraje spomnijo neverni. Vendar kako so jih lahko spoznali, če ne v Cerkvi? Brez Cerkve ne bi imeli svetega Frančiška Asiškega, svete Klare, blažene Matere Terezije in mnogih drugih.
Če bi Bog danes ustanovil Cerkev, se ne bi odločil za drugačno Cerkev. Ker to potem ne bi bila več Cerkev za ljudi. Bog hoče razodevati svojo slavo in svojo vsemogočnost prav preko te vnebovpijoče človeške slabosti in nepopolnosti cerkvenih ljudi. Jezus je Cerkev stesal iz najslabših, najbolj okornih dvanajstih desk. In ta ladja še zmeraj pljuje na valovih zgodovine. Te deske je moral že zdavnaj tisočkrat zamenjati, da Cerkev ne potone. Sedaj teše in vstavlja v to ladjo vsakega od nas. Jezus nas je izbral, tudi če se sami ali pa drugi čudijo in pohujšujejo nad nami. Hoče nas takšne kot smo. On že ve.
Dragi prijatelji! Ostanimo v Cerkvi! Ne zapuščajmo je. Samo v njej je Jezus. Drugje ga ni! Ko vas bodo drugi nagovarjali, da bi zapustili svoje poslanstvo ali celo Cerkev, se spomnite pretresljivih besed apostola Petra: ?Gospod, h komu naj gremo? Besede večnega življenja imaš in mi trdo verujemo in vemo, da si ti Sveti do Boga  (Jn 6, 68-69).
Ta sveti molitveni shod naj nas še bolj poveže v veri in ljubezni do Jezusa in njegove Cerkve.  

+ Peter Štumpf, vaš škof