Romanje na Slomškov grob - pridiga

sobota, 03.03.2012

Romanja soboške škofije na Slomškov grob, ob 150-letnici njegove smrti, 3.3.2012 ? sobota

 Spoštovani gospod škof dr. Jožef Smej, naš rojak, gospod stolni župnik kanonik Marko Veršič, generalni vikar msgr. Franc Režonja, spoštovani sobratje dekani, duhovniki, sestre redovnice,  spoštovani bratje in sestre, romarji soboške škofije
 
Kar pomnimo Slovenci in pomnimo že več kot tisoč let, se ne spomnimo dneva, ki bi bil enak dnevu, ki se imenuje 19. september 1999.
Slovenci se spominjamo krstnih dni Gorazda, Hotimirja in krščanske vneme kneza Koclja, nemo in z bolečino smo spremljali krik izgube: ?Danes celjski grofje in nikdar več!?
 Doživeli smo svojo državo, samostojno Slovenijo! Toda pred skoraj trinajstimi leti je prišel rimski škof, papež Janez Pavel II. na Betnavo in izrekel besede: ? S svojo apostolsko oblastjo dovoljujemo, da se častiti Božji služabnik Anton Martin Slomšek odslej imenuje blaženi.?
 Lahko imamo Slovenci jezik in kulturo, vendar brez svetosti nimamo garancije za obstoj. S Slomškovo beatifikacijo smo dobili tudi to! ?Svetost je tista sila, ki spreminja svet?, je vztrajno opozarjal papež Janez Pavel II. Svetost je v žilah narodnega telesa, kot kri v človeškem telesu. Svetost poživlja duha med ljudmi, kri pa ohranja telesu življenje.
Kmalu bo 150 let, ko je škof Slomšek 24. septembra 1862, vršil  poslednje pastoralno dejanje; in sicer pripravo svoje duše na srečanje z Vsemogočnim Bogom v nebesih, ki ga je obhajal v smrtni uri, med molitvijo litanij Matere Božje,  malo po pol deveti uri zvečer. Dopoldne je še vstal iz bolniške postelje, si nadel talar in v globoki pobožnosti razprtih rok kleče prejel sveto obhajilo. Z Jezusom v srcu je še isti večer prestopil prag večnosti.
Škof Slomšek je še ob svoji smrtni uri izpričal, da je svetost popolna predanost Bogu.
Danes na 1. postno sobot smo zopet poromali k blaženemu škofu Slomšku.  K njemu smo prišli, da si prenovimo srce, ki bo še bolj goreče ljubilo Boga.
Naše romanje tudi postno. Kot 29- letni duhovnik je Slomšek v nagovoru z naslovom Samoobvladovanje dejal: ?Le kdo bi mislil, da se v našem srcu, tem majhnem mesenem delu človeškega telesa, nahaja tako velik svet, v katerem le redko vlada resnični mir, pogosto pa nemir in vojna. Blagor tistemu, ki zna to notranjo vojno dobro in modro voditi; kajti od zmage so odvisni zadovoljstvo, mir in večni blagor.
Naš zapriseženi sovražnik je naš čutni človek. Naše lastno srce je grozno zbujajoče bojno polje; naše samoobvladovanje je čudovita zmaga, nasprotno pa so naše nebrzdane strasti verige suženjstva? (Slomšek, Kreposti 143).

V berilu iz 5. Mojzesove knjige smo slišali, da je Bog sklenil zavezo z Izraelci. Postavil jih je za svoje ljudstvo in jim dal v izpolnjevanje zapovedi, vklesane na žive table človeškega srca. Bog pričakuje od njih, da bodo sveto ljudstvo.
Izraelci so mislili, da se bodo Bogu odkupili, če mu bodo darovali lepe živali, se zbirali ob veliki noči v templju in opravljali javno spokorna dela ter izpolnjevali predpis molitev. Vse to so delali natančno, zanemaril pa so svoje srce, ga zakrknili, zavrgli zapovedi in zapustili Boga. Zabredli so celo v malikovanje poganskih bogov. Niso bili več sveto ljudstvo, ampak grešno, odpadniško ljudstvo. Postali so sramota sebi in drugim narodom. Nalezli so se navad poganskih ljudstev, ki so živela brez zapovedi.

Rabini so nekoč učili: ?Bodi ubit, toda ne ubijaj.? Pri tem pa hitro dodali: ?Če pa ti nekdo grozi z življenjem, nikar ne pomišljaj, da boš imel slabo vest zaradi tega, če ga ubiješ. Ubij ga, še preden on tebe ubije!? To je človeška logika, ki pa je dobila svojo domovinsko pravico tudi v knjigah stare zaveze. Zato tam najdemo opise svetih vojn in krvnega maščevanja. Takrat je veljalo: ?Ljubi svojega bližnjega in sovraži svojega sovražnika!?
Jezus pa ima druge zahteve. Njegova zapoved je celo nelogična za današnji čas: ?Jaz pa vam pravim: ?Ljubite svoje sovražnike in molite za tiste, ki vas preganjajo, da boste otroci vašega Očeta, ki je v nebesih? (Mt 5, 44). Jezus nam nakaže pot svetosti. Biti otrok nebeškega Očeta, pomeni biti Božji, biti svet.
Rekli bi:  ?Ta pot pa je za nas nemogoča. Kdo pa nima danes kakega sovražnika, ki mu greni življenje??
Če že ni kakih večjih zamer, pa čutimo že od koga vsaj kakšne zbadljivke zaradi neljubega videza, nerodnosti, neprilagojenosti.
Škof Slomšek pravi o tem: ?Zbadljiv človek je kakor oster trn. Boljše bi bilo v trnju ležati, kakor med zbadljivimi ljudmi živeti, ki vsako žal besedo za zlo vzamejo, se za vsako makovo zrno skregajo. Pohlevnost pogasi najhujšo jezo ter nam mirno, veselo življenje da? (Slomškove drobtinice, 30 avgust).

Starokrščanski pisatelj Tertulijan je pred mnogimi stoletji dejal: ?Ljubiti prijatelje, to delajo vsi, toda samo kristjani ljubijo sovražnike?.
Kako je to sploh mogoče?
Samo če vidimo sami v sebi nekoga, ki ni dober, pa je zanj Jezus vseeno umrl na križu. Jezus me ljubi takšnega kot sem, nima pogojev. Samega sebe spoznati in priznati za grešnika, to ima veliko moralno vrednost. Pomeni, da je v meni še kanček resnice in pravičnosti. Pomeni, da hočem biti do sebe iskren in torej tudi drugim po resnici povedati kakšen sem. To je zelo pomembno na poti spreobrnjenja! Vemo, da to ni enostavno. Čutimo v osebnem življenju, kako težko je sebe imeti za grešnika in pa v življenju nekaterih v  Cerkvi, kako težko priznavajo svoje grehe. Težko je priznati zgrešene odločitve in dejanja. Vendar pa takoj, ko priznamo svojo grešnost, se srečamo z nedolžnim Jezusom. Ob takšnem srečanju z Jezusom tiste, ki jih smatram za sovražnike prepoznam, da so takšni kot sem jaz. Samo Jezus nam lahko omehča srce, pri njem se moramo raznežiti. Ljubezen do sovražnikov ni samo moralno dejanje, ampak je še prej dejanje vere.
 Ljubezen ne more biti nekaj spontanega, ampak zahteva disciplino, odpoved, zatiranje jeze in boj s skušnjavo sovraštva. Ljubezen do sovražnikov ne pomeni, da pa smo se sedaj spravili in spajdašili z grehom, ki sovraštvo povzroča. Proti grehu se borimo, grešnikom pa odpuščamo. Samo Bog sodi!
Sovražnik je naš največji učitelj, kajti v nas razkrije to, kar nosimo v srcu. Ko smo v dobrih odnosih s prijateljih, se resnica našega srca ne razkrije. V pravi luči se pokažemo šele ob naših sovražnikih. Takrat v resnici zakrvavijo rane našega srca.
 Če se dotaknemo žerjavice, se opečemo in to boli. Tudi ljubezen je ogenj, ki  žge in zadaja bolečino. Bolečina ljubezni nas najbolj boli, ko moramo pozabiti nase, svoj prav, pozabiti na svoje dobro ime in odpustiti.
Bolečina ljubezni bo še hujša, če sovražnik ne bo sprejel našega odpuščanja in sprave. S to bolečino vstopamo v Jezusovo bolečino na križu. Takrat prepuščamo njemu dušo našega sovražnika.
Ne smemo obupati nad našimi sovražnikom. Prej moramo okusiti bolečino ljubezni do njega. 
 
Molitev za sovražnike je edini balzam, ki rane sporov in sovraštva blaži, hladi in celi. Vsakič ko srečamo svojega sovražnika si v srcu recimo: ?Bog ga ljubi prav tako kot mene!? Tudi njemu Bog namenja košček kruha in deli isto pravico kot meni. Tudi njega Bog  blagoslavlja, je do njega usmiljen. Vse to moram svojemu sovražniku privoščiti. On je moj najbližji. On kliče po mojem usmiljenju, odpuščanju. On me roti, naj ga rešim peklenskega sovraštva in ga odžejam z odpuščanjem.
Molitev nas ponese v srce tistih, ki jih ljubimo, pa tudi v srce tistih, ki nas sovražijo. Molitev za sovražnike že pomeni spravo z njimi. Molitev spreminja sovražnika v prijatelja, zato pomeni začetek novega stvarjenja. Po molitvi Bog ustvarja novega človeka. Ni bolj mogočne in učinkovite molitve, kot je molitev za sovražnike. Je pa seveda to najtežja molitev, kajti nasprotuje našim čustvom in hotenjem.
Mnogi svetniki so prav molitev za sovražnike smatrali za kriterij svetosti. 

V duhovnih vajah, ki jih je blaženi škof Slomšek napisal v letih 1847 in 1851 udeležence prosi: ?Molite za našo Katoliško Cerkev, ki je v teh dneh zmerjana, na mnogih krajih preganjana in ji pretijo še z večjimi nevarnostmi. Molite, da bo Sveti Duh vodil in krepil našega papeža, najvišjega pastirja na zemlji. Naj v razburkanih valovih časa srečno vodi Petrovo ladjo. Molite, da bi naši bratje misijonarji pogumno oznanjali Božje kraljestvo in da se pomirijo sovražniki Cerkve. Molite zase in za vašega škofa. Bog, oče svetlobe, naj me razsvetli in okrepi, da bi modro vodil pastirje in čredo.
 Molite za vladarje sveta, da bi varovali sveto vero in Cerkev ter naredili vse, kar bi prispevalo k večji Božji časti in za naše zveličanje. Bratje moji! Časi so hudi! Samo pri Bogu je vse mogoče, zatorej molite! (Slomšek, Duhovne vaje, 57-58).

Dragi romarji, bratje in sestre!
To pretresljivo in preroško Slomškovo povabilo k molitvi naj gane tudi nas. Molimo in se spreobrnimo!

Blaženi škof Anton Martin Slomšek, prosi za nas!