č.k. Ivan Camplin

č.k. Ivan Camplin, duhovnik, pesnik in pisatelj, preroditelj Porabja

»Spraševal sem se: Kje so naši slovenski svetniki? In Bog mi je v mislih odgovoril: "Vsi so pri meni."?

Na Srebrnem bregu menda ni srebra, lahko pa najdemo zlato, zlato posebne, najboljše sorte. Na Srebrnem bregu lahko najdemo zlatega človeka. Pa ne samo enega. Človek iz najdragocenejšega zlata živi v stari hiši blizu kapele Srca Jezusovega in Srca Marijinega. Živi v hiši, kjer je komaj prostor za človeka, saj je vsepovsod veliko knjig: na policah, na postelji, na mizi, na sedežih, na tleh. V tej hiši živi mož, bolj majhne rasti, a živahen in čil, čeprav nosi že deveti križ. Največkrat ga lahko najdemo v stari obleki, pogosto v debelem zimskem plašču, s ponošeno kapo na glavi. V rokah pa drži knjigo ali rožni venec. Včasih pa tudi škarje ali kakšno drugo orodje, da ureja svoj mali vinograd in okolico hiše. Ni več nobenega dvoma: To je Ivan Camplin. ? Tako je v uvodu knjige Ivana Camplina Mojih devetdeset let (Stopinje, Murska Sobota 2003) zapisal Lojze Kozar ml., njegov sosed s Srebrnega brega. Tega izrednega duhovnika, ki je dočakal skoraj 96 let, predstavljamo kot pričevalca zvestobe svojemu poklicu ob obletnici smrti.

23. junija 2012, je bila ob njegovi hiši v Martinju, ki jo je zapustil škofiji in jo bo spremenila v spominski muzej Ivana Camplina in pisatelja Lojzeta Kozarja ter zdaj nosi ime Srebrna hiša, lepa škofijska slovesnost. Ob verzih odranskega župnika Lojzeta Kozarja so predstavili vse Camplinove življenjske postaje, o katerih pripoveduje v svoji knjigi. Bomo dali besedo kar njemu.

O začetkih svojega življenja vem povedati to, kar so mi drugi pripovedovali, predvsem mama. Rodila me je 23. junija 1912. Tistega dne je obračala seno na travniku blizu Ivanec. ?Veš, tako si že brcal, da sem morala kar zbežati domov in kmalu si prišel na svet. Ime si si prinesel s seboj. Naslednjega dne je bil god svetega Ivana Krstitela, zato sem ti izbrala ime Ivan.? V družini nisem bil edini otrok. Kmalu sem dobil brata. Leta 1914 se je rodil Tonček. Leta 1919 se je rodil tretji otrok, ki so mu dali ime Štefan. Tudi četrti otrok je bil fant. Dobil je ime Jožef. Na svet je privekal leta 1921. Leta 1922 sem dobil še četrtega brata, Ferija. Končno je bila leta 1923 rojena še moja sestra Cilika. Oče in mama sta nas otroke že od malega krščansko vzgajali. Otroška leta v domači Bogojini so bila lepa in srečna. Čeprav nismo živeli v izobilju, smo bili v družini srečni. Oče in mama sta obdelovala zemljo, kar pa ni bilo dovolj za preživljanje družine. Zato se je oče ukvarjal tudi z lončarstvom.

Pripoved nadaljujemo v tretji osebi, da bo krajša. V šolo je vstopil leta 1918, prvo leto je bil pouk v madžarščini, potem pa v slovenščini. Po zaslugi župnika Ivana Baše, ki ga je duhovno vodil in gmotno podpiral, je šel v gimnazijo v Soboti in stanoval v Martinišču, salezijanskem dijaškem zavodu. Po maturi se je dokončno odločil za duhovniški poklic; k temu je veliko pripomogel zgled dobrega dušnega pastirja Ivana Baše. Jeseni leta 1930 je vstopil v mariborsko bogoslovje in bil 7. julija 1935 posvečen v duhovnika, novo mašo je imel 14. julija v Bogojini. Načrt za novomašno podobico in napis v obliki križa je naredil arhitekt Jože Plečnik. (Tisto leto je bilo v Prekmurju osem novih maš!) Njegovo prvo kaplansko mesto je bilo pri Sv. Juriju na Goričkem, zatem je bil stolni kaplan v Mariboru. Od februarja 1938 do jeseni 1939 je bil izseljenski duhovnik v Franciji, kamor je v letih 1929-1937 odšlo okoli 18.000 delavcev iz Prekmurja. Po vrnitvi v domovino je bil kaplan v Lendavi in urednik verskega tednika Novine. ?Jeseni leta 1941 me je obiskal gimnazijski sošolec Štefan Kovač, komunist. Ker ga nisem prijavil, so me madžarski orožniki aretirali in na vojaškem sodišču v Vacu obsodili na pet let najtežje ječe, češ da sem sodeloval s slovenskimi komunisti. Moje sodelovanje je bilo le v tem, da nisem hotel biti ovaduh. V zaporu v Budimpešti sem bil skupaj z dvema duhovnikoma, Mihaelom Jeričem in Danijelom Halasom, ki sta bila zaprta iz istega razloga.? Po dveh letih je bil izpuščen iz zapora. Nekaj časa je deloval na madžarski fari. Po končani vojni je bil do leta 1977 župnik v Dobrovniku. ?To so bila težka leta za Cerkev in vero. Pod hudim pritiskom so bili tudi otroci v šoli.? Leta 1981 je kupil staro hišo v Martinju na Srebrnem bregu in sprejel skrb za župnijo Gornji Petrovci, ki jo je odložil leta 2001. Vmes je bil od leta 1993 do 2001 neuradni kaplan za Slovence na Gorenjem Seniku v Porabju. Veliko je tudi pisal: pesmi, razne zgodbe, potopise in priložnostne zapise ? naslovov je čez 250.

Ko je pri 89 letih stopil v pokoj, so ga mnogi spraševali, kaj sedaj dela. ?Med drugim veliko molim. Ko sem zvedel, da je papež Janez XXIII. vsak dan zmolil vse tri dele rožnega venca, sem si dejal: "Dragi Ivan, če je papež našel čas za vse tri dele rožnega venca, potem sram te bodi, če ti tega časa ne najdeš!" Od takrat naprej vsak delavnik, če res ni kaj izrednega, še preden se dobro zdani, zmolim vse tri dele rožnega venca. Čez dan pa še brevir. V molitev vpletam vse ljudi, ob katerih živim, vse farane in druge. Molim za potrebe Cerkve in vem, da molitev ni zaman.? Na koncu svoje knjige sprašuje Boga, kje so naši slovenski svetniki. Bog mu je v mislih odgovoril: ?Vsi so pri meni.? Camplin zaključi, da bo med uradno priznanimi svetniki "gotovo tudi moj sotrpin iz budimpeštanske ječe, Božji služabnik Danijel Halas". Med "svetimi, ki so pri Bogu", pa je od 19. februarja 2008 tudi on.

Povezave:

10-letnica Camplinove smrti - Martinje, 17.2.2018

Bibliografija Ivana Camplina

Ivan Camplin - dokumentarni film

Ivan Camplin - železomašnik

Slovesnost ob 100-letnici rojstva č.k. Ivana Camplina

Odprtje Srebrne hiše v Martinju

Odprtje razstave Novin v Srebrni hiši

Ankete

Kako je naslov 1. knjige za vse generacije o B.s. Danijelu Halasu?
Mučenec ob Muri	35	74%
Dober in nezlomljiv	1	2%
Prekmurski heroj	2	4%
Mučenec živi	0	0%
Skrivnostni junak	5	10%
Polansko zrno	3	6%
Poteptani cvet	1	2%
Skupaj glasov:	47

Ostale ankete