JOŽEF COTTOLENGO

30.04.

Rodil se je 3.maja 1786 v mestu Bra južno od Torina kot prvi od dvanajstih otrok družine, v kateri je vladalo zmerno blagostanje in bogato versko življenje.
Polovica otrok je umrla že v ranem otroštvu, trije sinovi so pa postali duhovniki ali redovniki.  V šoli sprva ni bil najbolj blesteč, potem pa se je priporočil sv. Tomažu Akvinskemu; nato je uspešno  doštudiral in bil leta 1811 posvečen v duhovnika. Njegova želja je bila, da bi deloval v kakšni podeželski župniji. Vendar je nadaljeval bogoslovne študije na univerzi v Torinu in dosegel naslov doktor teologije, ki ga je daroval Mariji. Torinski nadškof ga je imenoval za kanonika. Bil je odprtega srca in ljudje so mu pravili 'dobri kanonik'. Božji klic k delu, s katerim si je zaslužil svetništvo, je bil na videz nepomemben dogodek - v septembru 1827 se je skozi Torino domov vračala v Francijo družina Gonnet. Ob mladem paru se je stiskalo troje otrok. Cottolengo je prišel k umirajoči ženi in jo previdel. Tedaj ga je kot blisk prešinila misel: takim ubogim ljudem moram pripraviti zavetje. Najprej je najel dve sobi v hiši naproti cerkve in vanju sprejel prve ljudi. Pri tem mu je pomagala mlada vdova, ki je še pridobila nekaj plemenitih deklet, da so stregle bolnikom.

To je bilo prvo jedro družbe vincentink, ki nosijo ime po sv. Vincenciju Pavelskem. Ob njej je zrasla tudi moška veja. Oboji delujejo v Cottolengovi ustanovi, ki je kmalu zrasla v pravo naselje. V njegovem središču je cerkev, kjer je Jožef Cottolengo tudi pokopan. Papež Benedikt XIV. ga je leta 1933 prištel med svetnike. Imenoval ga je 'genija dobrote' in zavetnika vseh, ki si prizadevajo uresničiti ideal ljubezni do bližnjega.