Škofijska rekolekcija

Veržej, 4. 3. 2009
POSTNA DUHOVNA OBNOVA ZA DUHOVNIKE MURSKOSOBOŠKE ŠKOFIJE

Dragi bratje v duhovništvu, povabim vas, da se v duhu zazremo v »diptih«, v nekakšen dvokrilni oltar kot simbol pastoralnega leta, ki ga živimo in je po eni strani posvečen apostolu sv. Pavlu (na sliki je podoba dogodka pred Damaskom), na drugi pa Kristusovi evharistični navzočnosti, v katero smo vsak dan kot duhovniki neizbrisno vključeni (zato si na drugi sliki »diptiha« ti pri vsakdanji sveti maši). Postavimo se pred ta »oltar« in si postavimo vprašanje:
Kaj povezuje »diptih«?:
+ Spreobrnjenje apostola Pavla (Apd 9,3-19)
+ Spremenjenje pri sveti maši in besede, ki jih v Kristusovem imenu vsak dan izgovarjaš: »Ko je šel prostovoljno v trpljenje, je vzel kruh, se zahvalil, ga razlomil, dal svojim učencem in rekel: Vzemite in jejte od tega vsi, to je moje telo, ki se daje za vas. …« (Rimski misal; prim. Lk 22,19-20; 24,30)

Spreobrnjenje apostola Pavla:
Pavla je pred Damaskom Gospod sam poklical in postavil za apostola. Kaj se je pred Damaskom zgodilo? Vstali Kristus se Savlu prikaže kot »luč z neba« (v. 3) in mu spregovori: »Zakaj me preganjaš?« »Jaz sem Jezus, ki ga ti preganjaš« (vv. 4-5). Ta dogodek povsem spremeni njegovo mišljenje in življenje. Od takrat naprej velja zanj, da »ta človek moli« (v. 11). Prej je imel »kakor luskine« (v.18) na očeh, po tem dogodku vidi drugače! Savla ni spremenila v Pavla kakšna lepa in bogata misel, ampak DOGODEK = neustavljiva navzočnost Vstalega, o kateri ne bo mogel nikoli več dvomiti. Ta Navzočnost je v temelju spremenila njegovo življenje: iz preganjalca kristjanov je postal neumoren oznanjevalec, goreč apostol Jezusa Kristusa – Gospoda (Kyriosa) – Živega! »On je posoda, ki sem jo izbral, da ponese moje ime pred pogane in kralje in Izraelove sinove« (v. 15).
Pavel je sam doživel Vstalega in se nato tudi večkrat sklicuje na to, da je tudi sam priča Vstalega (kriterij za apostola!!!).
Iz tega dogodka izhajajo njegove življenjske izjave.
- Gorje mi, če evangelija ne bi oznanjal!
- Ne živim več jaz, ampak v meni živi Kristus!
- Nič drugega ne vem več, kot Jezusa Kristusa in to križanega!
- Tistim, ki Boga ljubijo, vse pripomore k dobremu!

Gospod je Pavla posebej usmeril k poganom. Ob njem nam postane jasno, da duhovnik ne more biti nekdo, ki se je nečesa naučil, ampak tisti, ki je Kristusa – Vstalega sam doživel kot dogodek!!! Takšno spreobrnjenje ni sad kakšnega zgolj psihološkega ali psihoterapevtskega postopka, še manj zgolj razumskega premisleka … ampak je sad srečanja z Vstalim. Samo to resnično prenovi človeka! Pavel je postal »priča Vstalega«!

Evharistija:
In kje sem jaz, duhovnik, srečal Vstalega? Pri sveti maši ga srečam vsak dan!!!
Gre za istega Vstalega Gospoda, kot ga je srečal apostol Pavel. Enako živega in delujočega! Poživimo vero v trajno evharistično navzočnost Kristusa: vere, realiter et substantialiter (resnično, stvarno in substancialno).
Pri evharistični molitvi vsak dan izgovarjamo Gospodove besede: »To je moje telo, ki se daje za vas«. Pri tem pa ponovimo, kar je storil On: vzamemo, blagoslovimo, razlomimo in damo.
Papež Janez Pavel II. nam je za veliki četrtek 2005 zapisal: »Besede postavitve evharistije morajo biti za nas ne samo obrazec posvetitve, marveč obrazec za življenje … Ni mogoče ponavljati posvetilnih besed, ne da bi se v to duhovno dogajanje čutili osebno vključeni. Na neki način se mora duhovnik naučiti tudi sam v resnici in velikodušno govoriti: Vzemite in jejte! … Iz našega odnosa do evharistije prejema tudi naš sveti stan najgloblji smisel. Ta svetost se mora izražati iz vsega načina našega bivanja, zlasti pa iz tega, kako obhajamo sveto evharistijo …« (Pismo duhovnikom za veliki četrtek 2005, CD-NS 7, Družina, Ljubljana 2005).

Evharističen stil duhovnikovega življenja sloni na teh štirih evharističnih pojmih: biti vzet (izbran), blagoslovljen, razlomljen in dan. Te besede povzemajo duhovnikovo življenje, kajti vsak dan vzame kruh, ga blagoslovi, ga razlomi in ga da. Kot duhovniki smo na svojski način poklicani, da postanemo kruh za svet: kruh, ki je vzet, blagoslovljen, razlomljen in dan. Te besede so najbolj osebne in najbolj univerzalne. Izražajo najbolj duhovno, a tudi najbolj posvetno resničnost. Govorijo o najbolj božjem in najbolj človeškem. Te besede so ključi za razumevanje, ne le prerokov in Jezusa Kristusa, ampak tudi vsakega izmed nas. In preko njih je mogoče vstopiti na pot postajanja Ljubljeni od Boga.
Končno so te besede tudi program za Jezusa; izreče jih pri čudežih s kruhom, pri zadnji večerji in nato pri srečanju v Emavsu (prim. Lk 22, 19-20; 24, 30).

VZET - IZVOLJEN – IZBRAN
Postati Ljubljeni (kot je Jezusovo ime, ki mu ga je Oče dal pri krstu v Jordanu), nujno predpostavlja zavest o »biti vzet«. Bistveno za Ljubljenega je, da je najprej izbran. Začetek naše duhovne poti je v tem, da z vsem svojim bitjem dopustimo, da smo že bili izbrani, vzeti, izvoljeni. Izbrani smo bili za življenje (ob tolikih milijonih možnih kombinacij prav »ti«). Pri krstu smo bili izbrani kot božji otroci; tudi z zakramentom svetega reda je bil vsak izmed nas posebej izbran; izbrani smo bili tudi za župnijo, kjer delujemo.
Naj vam spregovori pojem »izbran«. Kaj vse je pomenilo in pomeni Izraelcem, da so izbran narod. Kaj vse so zaradi tega v zgodovini prestali? Za prazen nič se ne pretrpi toliko! Nič ne bi bilo čudno, če bi se komu zaradi tega ideja o izbranosti zdela celo odvratna. Kot duhovnik večkrat doživljam, da me imajo za »drugačnega«, kot da bi »izbran« pomenilo »postavljen ob stran«.
Vendar še vedno verjamem, da je duhovno življenje mogoče pričeti le, če sprejmem, da sem »izvzet«, izbran, vzet.
- Če sem bil izbran, vem, da me je nekdo prepoznal v moji enkratnosti in posebnosti, da me je želel bolj spoznati, se mi približati, me ljubiti. Ko rečemo, da smo Ljubljeni, to pomeni, da nas Bog že vso večnost pozna in nas priznava kot dragocena bitja. Vso večnost je že vsak izmed nas, preden je sploh vstopil v to zgodovino, že bival na nek način v Božjem srcu in bil »izbran«. Oči Ljubezni so te videle kot nekaj izredno dragocenega, neskončno lepega, večno vrednega. Ko izbere Ljubezen, izbere s popolno občutljivostjo za enkratno lepoto izbranega in izbere, ne da bi se drugi zato čutili izključene.
- Nekoga izbrati, ne sme pomeniti druge zavreči. V družbi je ponavadi prav obratno: ko je nekdo izbran za šolo, je nekdo drugi izpadel, podobno je v reprezentanci, pevskem zboru … pogosto so prav zaradi tega prisotne solze, jeza, celo sovraštvo. Občutek zavrženosti pa ostaja. V sodobni družbi se »izbrani« vedno obravnavajo na poseben način. Biti izbrani kot Ljubljeni od Boga, je nekaj povsem drugega. Namesto izključitve drugih, pomeni njihovo vključitev. Torej ne gre za izbiro po sposobnosti, ampak v ljubezni, v sočutju. To naš razum težko sprejema, morda nikoli ne bo mogel tega razumeti, le naša srca to zmorejo. Zato ne smemo izgubiti ali poplitviti pomena pojma »izbrano bitje«. Če izgubimo stik s seboj kot »izbranim bitjem«, se izpostavimo skušnjavi, da zavržemo sami sebe, da se ne sprejemamo. In nasprotni glasovi, ki so zelo močni, nas kaj hitro prepričajo, saj mnogokrat prihajajo od najbližjih. Mnogi se pogosto sprašujejo, ali ne bi bilo bolje, če se sploh ne bi rodili.
Izredno močni moramo biti, da verjamemo v resnico o naši »izbranosti«, kljub temu, da nas svet ne izbere. Na tem področju traja večni duhovni boj. Vedno je treba ohraniti zavest, da se naša vrednost, dragocenost in enkratnost niso pričele šele v času naših odnosov z drugimi ljudmi, da jih nismo prejeli od njih, ampak smo jih deležni od Njega, ki nas je izbral z neskončno ljubeznijo, torej z ljubeznijo, ki je vedno bila in bo ostala vso večnost.
Išči osebe in kraje, kjer je »izgovarjana« prava resnica o tebi, kjer se lahko spominjaš svoje najgloblje identitete. Kje in kdo je to zate!? Omejena ljubezen tistih, ki nas obkrožajo, nam lahko nakaže to, kar smo: dragoceni v Božjih očeh. Ta resnica ni samo skrita najgloblje v nas samih, ampak nam je bila tudi razodeta od njega, ki nas je izbral. Premislimo, po kom smo v življenju prišli in prihajamo trenutno do te resnice. Dragi bratje duhovniki, pomagajmo drug drugemu doživeti izbranost; tudi zato smo dani drug drugemu!
Svojo »izbranost« moramo stalno obhajati, kar pomeni zahvaljevati se Bogu, da nas je izbral. Hvaležnost je najbolj rodoviten način za poglobitev zavedanja, da nisi »nesreča«, ampak Božja izbira. Nikoli izpustiti priložnosti za zahvaljevanje. Ko je kdo z nami prijazen, ko se nekaj dobro konča, ko je problem rešen, ko je kakšen odnos spet obnovljen, ko je neka rana zaceljena – to so vse povsem konkretne priložnosti za izraženo hvaležnost. Vsak dan pri sveti maši bodimo hvaležni za svojo duhovniško izbranost.

BLAGOSLOVLJEN
Vedno bolj mi je jasno, kako ubogi ljudje, polni strahu, stisk, nesigurni vase, potrebujemo blagoslova. Izraelci poznajo naslednji blagoslov staršev: »Sin/hči, naj se v tvojem življenju zgodi kar koli, bodisi da boš imel uspeh ali neuspeh, da boš postal pomemben ali ne, boš zdrav ali ne, vedno in povsod se spominjaj, kako te imava tvoja mati in jaz rada!«
Takšnih in podobnih blagoslovov smo še kako potrebni v življenju, da nam še in še odmevajo v ušesih in srcih. Otroci so potrebni blagoslova svojih staršev in starši svojih otrok. Drug drugega moramo blagoslavljati: starši in otroci, učitelji in učenci, duhovniki in verniki, zdravniki in bolniki … in nenazadnje tudi škofje duhovnike in duhovniki škofe.

Kaj sploh mislimo pod besedo »blagosloviti«? V latinščini se glasi benedicere. Kar dobesedno pomeni: dobro (bene) govoriti (dicere), lepo-govoriti, ali govoriti dobro o drugem. Tudi slovenski »blagoslov« pomeni »blago« »slovo«, torej lepo, blago besedo. Predobro vem, kako potrebujem, da kdo govori dobro o meni, in vem, da isto potrebuješ tudi ti. Blagosloviti je več, kot zgolj pohvaliti drugega, njegova dobra dejanja, ali pokazati na njegove talente; pomeni namreč, reči »da« dejstvu, da je drugi Ljubljeni. In še več: blagoslov ustvarja resničnost, o kateri govori, saj v drugem prebuja zavest o njem kot Ljubljenem. Nasprotje temu je preklinjanje in posledično prekletstvo.
Jezus je slišal ta blagoslov po krstu v Jordanu: »Ti si moj Ljubljeni, nad teboj imam veselje!« Ta blagoslov je zdržal vse zaničevanje, zavračanje, obsojanje in trpljenje vse do smrti na križu. Jezus ni nikoli izgubil intimne zavesti o tem, da je Blagoslovljeni, Ljubljeni.
Kadar se čutimo povsem na tleh, ko nam je vse pretežko, takrat je to znamenje, da smo postali gluhi za blagoslov.
Kako torej ponovno slišati blagoslov, kako ga ponovno odkriti?
Če je blagoslov neka resničnost in ne le goli občutek, potem je treba ponovno odkriti v sebi resničnost, »da sem blagoslovljeno bitje«. Prva pot za dosego tega zavedanja in okušanja blagoslova je molitev. Molitev je pravzaprav poslušanje blagoslova. V molitvi sicer Bogu tudi govorimo, a bistveni del je poslušanje njegovih besed, ki so »dobre besede o meni«. Čeprav se to lepo sliši, je vendar takšna molitev trda vaja in disciplina. Kajti tako smo navajeni na razna prekletstva (slabe besede o sebi in drugih), da tudi v molitvi hitro začnemo govoriti, da bi kontrolirali svoje strahove. Resničen napor je potreben, da najprej utišam mnoge glasove, ki dvomijo v mojo dobroto in mi preprečujejo slišati blagoslov. Si že kdaj preživel eno uro v molitvi, ne da bi sam kaj počel, in samo poslušal glas, ki počiva globoko v tebi in te blagoslavlja? Ni lahko stopiti v notranjo tihoto preko vseh glasnih besed sveta in zaslišati glas blagoslova: »Ti si moj Ljubljeni!« in če bi vsak dan prebil pol ure v poslušanju tega glasu ljubezni, verjemi, da se bi začelo dogajati v tvojem življenju marsikaj, česar še nisi bil svesten in še nisi okusil.
Drugi nasvet za ohranjanje zavesti o tvoji »blagoslovljenosti« pa se tiče gojenja prisotnosti, pozornosti. Mislim predvsem na posvečanje pozornosti blagoslovom, ki prihajajo do mene. Problem našega življenja je, da smo prezasedeni z iskanjem potrditve na napačnih mestih in zato ne zaznamo, da smo bili blagoslovljeni. Ljudje izgovarjajo dobre besede o nas ali nam, a pogosto odgovarjamo: Oh, saj ni nič …. To še omembe ni vredno, pusti to … Izgleda kot ponižnost, a je velikokrat izraz preprosto tega, da nismo zares prisotni za sprejem blagoslova. Tako »polno zaposlenim« ljudem ni lahko sprejemati blagoslova. Morda je pomanjkanje oseb, ki bi blagoslavljale, tudi zaradi pomanjkanja oseb, ki bi bile sposobne sprejeti blagoslov. Biti enostavno povsem prisoten tam, kjer si, in ne že hiteti naprej, je pogoj za doživetje blagoslova. Koliko blagoslovov še imamo za prejeti: blagoslov reveža, ki nas zaustavi na cesti, blagoslov popkov na drevesu, svežih rož, ki nam govorijo o novem življenju, blagoslov glasbe, slik, kipov in arhitekture, a predvsem blagoslovov hvaležnosti, opogumljanja, čustev in ljubezni sobratov in vernikov. Vseh teh blagoslov nam ni treba šele odkriti, so tukaj, okoli nas, moramo biti le prisotni in jih sprejemati. So preprosto tu kot sladki spomin lepega, močnega, a skritega glasu Njega, ki nas kliče po imenu in govori dobre stvari o nas in nam.
Dragi duhovniki, bodimo najprej in predvsem drug drugemu v blagoslov! Govorimo drug o drugem in drug drugemu najprej »blago - slovo«. To »dobro« je najprej na dnu vsega, šele nato pridejo napake, slabosti in grehi. Dovolj, preveč, je bilo slabih besed drug o drugem in drug drugemu. Dovolj je bilo »preklinjanja« drug drugega! Vse preveč je to prineslo in prinaša prekletstva v našo »deželo«!!! »Ljudstvo« se nam mora smiliti zaradi tega. Gospod nam po sv. Pavlu posebej naroča: »Blagoslavljajte tiste, ki vas preganjajo, blagoslavljajte in ne preklinjajte jih« (Rim 12,14). To je najgloblja prošnja, ki jo v tem trenutku čutim do vas! Šele nato je možna »correctio fraterna« (bratsko opominjanje).

RAZLOMLJEN
Jaz in ti sva tudi »razlomljeni bitji«, razkosani, zdrobljeni ... To naše stanje je morda celo najbolj vidno in občutno in vanj prav gotovo ni treba dvomiti. Ko se srečujemo, se pogosto pogovarjamo prav o tej naši resničnosti. K meni kot duhovniku prihajajo v veliki meri »razbiti, ra-zlomljeni ljudje«. Vsako doživljanje trpljenja, depresije, naveličanosti, obupa, svojih slabosti in nemoči, »trna satanovega« … je že del te naše resničnosti.
V svetem pismu so vsi očaki in preroki, čeprav nedvomno izbrane in blagoslovljene osebe, živeli »razbita življenja«. Tudi mi ne bomo temu ubežali. To dejstvo zagotovo najprej pove nekaj o tem, kdo smo. Naše bolečine in trpljenja niso preprosto dolgočasne motnje našega življenja, ampak nas prizadevajo v najgloblji enovitosti in individualnosti. Način, kako sem jaz »razlomljen«, ti pove nekaj edinstvenega o meni; in tvoj način razlomljenosti mi spregovori nekaj edinstvenega o tebi. Zato je tudi in predvsem pred razlomljenostjo drugega treba biti spoštljiv.
»Biti razlomljen« pomeni imeti »zlomljeno srce«. In bolečina zlomljenega srca je večja od telesne samote, lakote, stanja brez strehe … Torej gre za zlomljene odnose med zakonci, med starši in otroki, med fanti in dekleti, med prijatelji in kolegi, med duhovniki, med župniki in pastoralnimi sodelavci in verniki ... Morda je med nami največja bolečina zavest zavrženosti, nesprejetosti, preziranosti in osamljenosti. Zavest nekoristnosti, nevrednosti, nesprejetosti in ne biti ljubljen – povzroča globlje bolečine kot telesne ali mentalne prizadetosti.
Resnica je tudi, da je doživljanje naše »raztreščenosti« pogosto najbolj občutno na področju spolnosti (velja za celibaterje in za poročene). Vsekakor je spolnost v središču našega doživljanja samih sebe in nam razodeva naše veliko hrepenenje po skupnosti. Hrepenenje našega telesa, da bi se ga kdo dotaknil, ga objel … spada med izraze najglobljega teženja srca. Po drugi strani prav pri teh hrepenenjih pogosto doživljamo toliko stisk, zagrenjenosti, ranjenosti … Naša okolja so tako razbita, družine živijo tolike telesne in čustvene ločenosti, naše intimnosti so tolikokrat samo »stvari med drugimi«, preveč utilitaristične. Posledice so razne zasvojenosti … končno je izraz te razlomljenosti tudi telesna smrt.
Kako odgovoriti na to ranljivost? Ponujajo se dve poti: najprej jo sprejeti in nato jo podvreči blagoslovu.
Naša prva reakcija na »zlomljenost« je ponavadi zavrnitev, izogibanje, ignoriranje in zanikanje. V trpljenju je težko videti nekaj pozitivnega. Vendar je vedno prvi korak k ozdravitvi korak k bolečini. Imeti moramo pogum objeti svoj »biti razlomljen« in s tem sovražnika v sebi spremeniti v prijatelja, v intimnega sopotnika. Pogosto je ozdravljenje nemogoče, ker bežimo pred bolečino, lastno ali drugih. Zato nam v takšnih situacijah resnično pomaga samo tisti, ki nas pripelje še bliže k naši bolečini in nam jo pomaga sprejeti, ne pa zavrniti. In prav to je pot k ozdravitvi. Pogosto tega ne zmoremo sami, potrebujemo nekoga, ki nam zagotavlja, da je onkraj notranjega nemira mir, onkraj smrti življenje, onkraj strahu ljubezen.
Vsa skrivnost je v tem, da verjamemo, da bolečina ni ovira na poti do sreče, ampak prav pot k njej. Prav to je skrivnost Ljubljenih, da jih prav vsaka stvar, ki jo živijo, lahko pelje proti polnosti bivanja. Tistim, ki so ljubljeni od Boga, vse, tudi hudo, pripomore k dobremu.
Naslednji korak pa je podvreči svoj »biti razlomljen« blagoslovu. Trpljenje in bolečino tako težko preživljamo tudi zato, ker jo doživljamo pod prekletstvom. To pomeni, da je bolečina za nas potrditev nekih negativnih občutij. Pogosto potem, ko doživimo kaj težkega ali bolečega, postavimo vprašanja: Zakaj? Zakaj ravno jaz? Zakaj prav tu? … Včasih se zdi, da je težko živeti brez odgovorov na te »zakaje«. Ko ne živimo pod blagoslovom, z lahkoto vidimo vse te pojave kot izraz in potrditev naše prekletosti: zdaj se kaže, da res nisi dober, da si nič vreden …
Zato je velika naloga Ljubljenih sinov in hčera (duhovnikov in redovnikov), da oddaljijo svojo »razlomljenost« od prekletstva in jo postavijo pod blagoslov. To ni tako lahko, kot na prvi pogled zgleda. Okrog nas je polno temačnih sil in svet lažje manipulira z osebami, ki zavračajo samega sebe, kot s tistimi, ki se zdravo sprejemajo, čeprav tudi v svoji krhkosti. V tej smeri se nam lahko spoznanje naše »razlomljenosti« pokaže kot priložnost za prečiščenje in poglobitev blagoslova nad nami. Telesno, duševno in duhovno trpljenje, ki ga živim pod blagoslovom, doživljam povsem drugače kot pod prekletstvom. Majhno breme, ki ga doživljamo kot svojo ničvrednost, lahko vodi v globoko depresijo, celo v samomor (otroci zaradi ocene). Pod blagoslovom pa najtežja bremena postanejo lažja in znosna. Kar je sicer neznosno, postane izziv, vzpodbuda. Kar je bil vzrok za depresijo, postane vzrok za očiščenje. Kazen postane ljubeča korekcija. Kar je zgledalo kot zavrnitev, postane priložnost za še globljo skupnost. Samo tako je mogoče razumeti, da je resnično veselje mogoče doživljati tudi v največjem trpljenju.
Skratka, razlomljenosti ne moremo uiti. Razlika je le, ali nas razlomljenost uničuje (ker je pod prekletstvom), ali pa jo izberemo sami iz ljubezni in nas gradi.
Duhovniki, dajmo se razlomiti iz ljubezni, kot vsak dan zremo pri mašni daritvi, ko »lomimo kruh«, ki je Kristusovo telo.

DAN – RAZDELJEN
Četrti vidik življenja Ljubljenega je »biti razdeljen«, »biti dan«, »biti za druge«. Zdi se mi, da šele kot »Razdeljeni« lahko v polnosti dojamemo, kaj pomeni biti Izbran, Blagoslovljen in Razlomljen. V »razdeljen« postane razvidno, da nismo izbrani, blagoslovljeni in razlomljeni preprosto zase, ampak da vse, kar živimo, najde svoj končni smisel v življenju za druge. Če »Razlomljeni« ostane samo razlomljen – je to katastrofa.
Dan vašega mašniškega posvečenja: ali ni v njem najlepše to, da ste se za vse življenje podarili vernikom - občestvu, v zavesti, da se boste uresničevali predvsem tako, da se jim boste dan za dnem dajali. V tistem dnevu ste v naprej okušali življenje za druge na župniji. Besede: »obljubim … obljubim … obljubim … obljubim … obljubim z Božjo pomočjo«, so začele postajati resničnost.
Pogosto živimo, kot da je naša sreča v tem, da nekaj imamo. Vendar zares ne poznam nikogar, ki bi bil srečen zato, ker nekaj ima. Resnična sreča in veselje ter notranji mir izhajajo iz dajanja samega sebe drugim. Srečno življenje je življenje za druge.
Prav dejstvo naše »razlomljenosti« nas odpre še globljemu načinu razdelitve naših življenj drug drugemu in s tem podelitve novega upanja. Kot je kruh treba najprej razlomiti, da ga lahko razdelimo, tako je tudi z našimi življenji. Čeprav umrljivi, zlomljivi, lahko odkrijemo, da imamo veliko več za dati, kot smo kdaj koli mislili ali verjeli.
Zelo lep je izraz »lomiti skupaj kruh« (prvo ime za evharistijo), kjer se jasno vidi, da sta »lomiti« in »dati« ista stvar. Hkrati pa je želja po »jesti skupaj« tudi izraz vedno globljega hrepenenja po »biti hrana drug drugemu«. Ali se ni zgodilo že vsakemu, da po kakšnem pogovoru sploh ni več čutil telesne lakote. Prepričan sem, da je eno najglobljih hrepenenj v človeku prav želja, dati se drugemu, pa naj bo kot izvor telesnega, čustvenega in duhovnega življenja.
Najprej je življenje samo največji dar za darovati – to prepogosto pozabljamo. Pogosto mislimo na svoje darove, talente, ko razmišljamo o »dati življenje«. A resnično vprašanje ni: Kaj lahko podarim drugemu?, marveč vprašanje: Kdo sem lahko za drugega? Seveda je lepo, če lahko komu kaj popravimo, mu damo nasvet, dragoceno mnenje, vrnemo zdravje, sporočimo veselo novico … A lahko damo še več: podarimo lahko svoje veselje do življenja, notranji mir, tišino … skratka to, kar v svoji notranjosti smo.
Morda je dobro ločiti med talenti in darovi. Talentov nimamo ravno veliko, medtem ko darov vse polno. Darovi so načini kako izrazimo svojo človečnost.
Zato naj bi bila prva stvar vsakega duhovniškega življenja prav razvijati možnosti in priložnosti za dajanje svojega življenja drug drugemu. Vse drugo je bedno in vodi v prekletstvo narcisoidnega življenja. Delimo se drug drugemu: obiski, pastoralna in druga pomoč, tolažba, bodrenje, skupno iskanje … Ko vsak dan obhajamo s Kristusovim telesom sebe in druge, ko ga vsakič na križu razlomljenega, a tudi vstalega, »delimo« vernikom, se spet odločimo, da želimo deliti tudi sebe, da se želimo dati drugim tudi tisti dan: to je smisel našega duhovništva!
Nadalje pa smo poklicani dati sami sebe tudi v smrti. Kot Ljubljeni našega Boga smo poklicani iz svoje smrti narediti največji dar. V luči našega »razdeljenega bitja« lahko postane naša smrt orodje našega zadnjega darovanja. Za Ljubljene od Boga je smrt prehod k popolni izkušnji »biti Ljubljeni«. Šele v smrti lahko postanemo čisti «dar« za druge. Kot Ljubljeni poklican k veri, da je to življenje le priprava na smrt kot zaključno dejanje darovanja. Nismo poklicani samo živeti za druge, ampak tudi umreti za druge. Kako?
Ko razmišljam o bližnjih ljudeh, ki sem jih izgubil, ker so umrli, vedno bolj ugotavljam, da so sicer pustili neko praznino, tudi bolečino in izgubo … a vse bolj mi postaja jasno, da je njihova smrt bila, bolj kot izguba, velik dar. Smrt omogoča z njimi neko novo, še globlje občestvo, novo intimnost, neko novo pripadnost drug drugemu. Če je ljubezen res močnejša od smrti, potem mora biti v smrti možnost, da se naše vezi ljubezni še poglobijo in intenzivirajo. Zanimivo je, da so učenci lahko Jezusa bolj dojeli, ko ga ni bilo več med njimi, kot prej, ko je še živel med njimi. A nam to kaj pove o naših odnosih?! Ali ne velja podobno za vse, ki umrjejo v ljubezni!? Šele ko umrjemo, lahko naš duh izrazi samega sebe v vsej polnosti. Vsi naši dragi pokojni so bili čudovite osebe, ampak njihove sposobnosti ljubiti so bile omejene z njihovimi potrebami in slabostmi. Zdaj ko so mrtvi, jih nič več ne omejuje, da se nam ne bi popolnoma darovali. V življenju pa odločamo, ali bo naša smrt zadnji polom, tudi za druge, ali pa se jim bomo tudi v smrti dali kot izvor upanja. Samo to je temeljna izbira ob smrti. Smrt ne sme biti zadnji poraz v bitki našega življenja. Lahko postane končni dar za druge. Zato naj duhovnik poskrbi, da po njegovi smrti ne bo prostora za »zapuščinsko prepiranje«. Naj bo njegova smrt njegova zadnja »pridiga«, da ves pripada Bogu in Cerkvi, in da za njim ne ostajajo predvsem hiše in avtomobili ali delnice, ampak Ljubljeni, ki se bil »vzet«, »blagoslovljen«, »razlomljen« in »razdeljen«!
Smrt Ljubljenega prinaša mnogo sadov v življenju drugih. Sveti Frančišek je umrl leta 1226, a je že vedno zelo živ! Enako Slomšek, Bernard … Lahko se obnašamo, kot da bomo večno živeli, in bomo presenečeni in zgroženi, ker ne bo tako; lahko pa živimo z veselo zavestjo in hrepenenjem, da bo naše največje darilo drugim lahko uresničeno šele po smrti, ko bomo zanje prosili pri Očetu iz obličja v obličje, z njimi pa bomo na nov način še tesneje povezani.
Naše življenje se pomnožuje z darovanjem. Naše življenje bo povsem drugačno, če to verujemo; vsako majhno dejanje zvestobe, vsaka gesta ljubezni, vsaka beseda odpuščanja, vsaka majhna izmenjava veselja in miru – vse to se bo pomnožilo za toliko, kolikor osebam jih bomo darovali in na koncu bodo vsi imeli v izobilju – kot pri Jezusovem pomnoženju kruha.

Dragi duhovniki, bratje v Kristusu, hvala vam za letošnjo skupno postno duhovno obnovo! Naj nam pomaga vsak dan ob evharističnem Kruhu obnoviti in poživiti evharistični stil življenja:
- izbran, da bi izbral druge pred seboj
- blagoslovljen, da bi blagoslavljal druge
- razlomljen, ki svojo razlomljenost ponižno sprejema in pusti lomiti iz ljubezni
- dan, da bi se dal ljudem »po koščkih«: verouk, spovedovanje, obiski družin, priprave na zakramente, tolažba ob nesrečah in smrtih …
V tem je naše vsakdanje priličenje Kristusu, ki je lahko podobno Pavlovemu po srečanju z Vstalim, v tem je naša sreča!
Amen!