Turnišče: Marijino vnebovzetje

četrtek, 15.08.2019

Pridiga škofa dr. Petra Štumpfa na praznik Marijinega Vnebovzetja v Turnišču, 15.8.2019

Ob prazniku Marijinega Vnebovzetja je velikan med prekmurskimi duhovniki, narodni buditelj Prekmurcev za slovenstvo, Jožef Klekl st., pred 100 leti zapisal v svoj tednik Novine: »Naše oči se obračajo tja gor, kjer ni ne bojev in ne trpljenja, temveč urejenost, dobrota, zadovoljnost in blaženost. Na Zemlji živimo v samih težavah, kjer kraljujeta nemir in nered, obdaja nas samo nezadovoljstvo. In v teh splošnih težavah se naš pogled opira v nebeške višave. Nad to grozno zmešnjavo in na vsa strta človeška srca se razprostira najbolj mil in najboljši materin plašč. In če na to ne pomislimo, se ne moremo potolažiti. Dokler ima dete dobro mater, se ničesar ne sme bati. Mi pa ne, da imamo samo dobro mater, ampak imamo najboljšo Mater Marijo. Takšno, ki ne samo da hoče, temveč tudi lahko pomaga zato, ker je s svojimi priprošnjami vsemogočna. Kot nas učijo cerkveni očetje ter svetniki, za nas vse izprosi od Boga. Mir na svetu je zato tudi v njenih rokah. Ona je kraljica nebes in zemlje in zato nam ponuja preobilno pomoč, samo če zanjo potrudimo. Po to pomoč moramo iti. Ne moremo si želeti, da bi nam svojo pomoč prinesla k postelji, v kateri bi ostali po svoji nemarnosti. Vstanimo iz postelje. Sklenimo roke, srčno odprimo svojo dušo ter jo s čistim srcem prosimo za pomoč. Zagotovo jo bomo dobili.«
Praznik Marijinega Vnebovzetja obhajamo v zarji sobote 17. avgusta, ko so se bomo v Beltincih pri sveti maši Bogu zahvalili, da so se naši slovenski predniki pred 100 leti združili z matičnim narodom. Jožef Klekl st. namreč meni, da brez turniške Marije pod Logom nikakor ne bi prišlo do tega dogodka. Prekmurski Slovenci so namreč močno zaupali v Marijino pomoč v takratnih težkih in negotovih časih. Niso ostali v postelji svoje ležernosti ali malodušja. V svojem narodnem prebujenju so vstali, da stopijo k matični domovini Sloveniji.  In zato bo sveta podoba Marije pod Logom v soboto 17. avgusta poromala v Beltince. Njen prostor bo ob oltarju, kjer bomo obhajali sveto mašo. Zahvaljujem se bratom minoritom in turniškim župljanom za veliko razumevanje in pripravljenost, da bodo spremljali Marijino milostno podobo v Beltince.
Tam namreč nikakor ne bi mogli praznovati brez te milostne podobe. Potrebujemo Marijino mogočno varstvo in priprošnjo tudi na ta velik dan. Občutimo namreč, kako so tudi ob tej obletnici mnoge reči negotove -  še zlasti takrat, ko gredo mimo resnice o Božjem delovanju v naši narodni zgodovini. Nikdar se nobena stvar ne konča dobro za nas, če ni okrepljena z Božjim varstvom in blagoslovom. Lahko so dogodki še tako lepi in veličastni, se brez Boga hitro zagrenijo ter za seboj puščajo razočaranje in celo sprtost, za katerima pa vedno stoji in deluje hudobni duh.
Knjiga Razodetja nam govori o Ženi, ki jo je napadel zmaj. Ta skrivnostna Žena je Marija, zmaj pa hudobni duh. Zmaj je hotel Marijo izzvati v dvoboj, podobno kot v vojni. Tam se bojujejo nasprotne strani, dokler ena ne potolče druge. To je logika moči. Marija je žena in mati, ki varuje življenje Božjega Sina Jezusa. Zmaj pa je hudoben, ki svojo moč uporablja za uničenje ljudi. Nobena nosečnica, kateri je prva skrb njen še nerojeni otrok,  ne bo šla na bojišče, da bi se tam borila. Tudi če bi bila po poklicu vojakinja, bi se umaknila, samo da ohrani pri življenju svojega otroka. Tako je tudi Marija v pričakovanju otroka svoj boj z zmajem prepustila Bogu. Pred Herodom se je umaknila se je v puščavo Egipta in se nato vrnila v Nazaret, kjer ga je vzgajala za poslanstvo Odrešenika. Čeprav ga je njegov nebeški Oče vodil do križa, ga je obudil od mrtvih. Tako je Bog dokončno premagal zmaja – hudobnega duha.
Povsod se množijo napadi na Cerkev. Marija močno občuti to stisko Cerkve; tako kot je občutila stisko svojega Sina Jezusa, ko je umiral na križu. Marija občuti bolečine mnogih, ki so preganjani samo zato, ker so kristjani. Da bi zmogli prenašati zasmehovanje ali prezir tistih okoli nas, ki menijo, da izgubljamo čas in da je vendar na tem svetu dosti pametnejšega dela kot pa verovati v Boga, moliti, iti k sveti maši ali  pa celo romati, je vendarle tudi ta naša stiska priložnost, da se še bolj srčno zatekamo k Materi Mariji.
Vsako naše trpljenje, vsaka rana, vsaka naša slabost, vsaka stiska, vse kar je v nas zlomljeno ali polomljeno, vse to je kot humus, ki izboljša našo vero v Boga in zaupanje v Mater Marijo. Po Mariji Jezus vzame naše stiske, jih sprejme vase in jih spremeni v novo in neuničljivo življenjsko silo.
Sedaj bomo blagoslovili oljne slike turniške Marije pod Logom, ki jih bomo v soboto v Beltincih med sveto mašo v zahvalo podarili tistim škofom ali njihovim predstavnikom, katerih predniki so na škofovskih sedežih v Zagrebu, Györu, Sombotelu in Mariboru tisoč let ohranjali Prekmurcem katoliško vero. Pri tem ohranjanju katoliške vere našim prednikom je imela odločilno vlogo nebeška Mati Marija. Marijino čaščenje med Prekmurci ima vsaj 1176-letno zgodovino. Prvo Marijino cerkev je v utrdbi Blatenskega gradu 24. januarja 850 posvetil salzburški nadškof Liupram. Takrat je Marijina cerkev bila povzdignjena v glavno cerkev Spodnje Panonije, katere del je bilo tudi naše Prekmurje. Tako je zanesljivo vplivala na Marijino čaščenje med našimi predniki. Zelo verjetno je v tej cerkvi knez Kocelj leta 867 sprejel sv. brata Cirila in Metoda. Poleg te cerkve so naši predniki zgradili še štiri starodavne cerkve, posvečene nebeški Materi Mariji: v Turnišču, v Lendavi,  pri Gradu na Goričkem in na Tišini.
Duhovnik, zgodovinar in narodni buditelj, dr. Franc Kovačič, predpostavlja, da je Marijina cerkev v Turnišču stala že konec 9. stoletja, torej 300 let pred prvo pisno omembo. Sredi 19. stoletja je duhovnik Jožef Košič v Starinah Železnih ino Salaskih Slovenov zapisal, da so že v 13. stoletju v Turnišče romali iz Štajerske, Hrvaške in Madžarske, ker so se v Turnišču na Marijino priprošnjo pogosto dogajala čudežna ozdravljenja. V Turnišče je vsako leto za praznik Marijinega Vnebovzetja romal tudi slavonski ban Nikolaj Banič. Vsako leto pred praznikom se je postil ob kruhu in vodi. V njegovem gradu so vso noč pred praznikom Marijinega Vnebovzetja gorele sveče pred Marijino podobo. Za romarje iz Lendave v Turnišče so po njegovem naročilu skozi gozd napravili novo pot, ki jo danes poznamo kot »Banuta«. Slikarju Janezu Aquili se je dal upodobiti v turniški cerkvi, kako kleče moli pred Marijo.
V Turnišče so takrat romali zaročenci pred sklenitvijo svetega zakona, ker je med ljudmi prevladovalo globoko prepričanje, da če ne bodo zaročenci romali k Mariji v Turnišče, bodo pozneje v zakonu trpeli zaradi prepirov. Tudi grajska služinčad si je pri grofih izgovorila pravico vsaj enkrat na leto poromati v Turnišče. Celo turški vpadi v naše kraje niso mogli zatreti romanj.
Nov razcvet romanj k turniški Mariji se je ponovno pričel v 18. stoletju, ko so cerkev barokizirali. O tem priča bakrorez iz dobe pred letom 1777. Po dograditvi nove cerkve med dvema svetovnima vojnama, sta na novo obudila romanja župnika Jožef Sakovič in Ivan Jerič. Marijino svetišče v Turnišču je leta 2007 postalo škofijsko marijansko romarsko središče za soboško škofijo in je še vedno steber Marijinega čaščenja. Na praznik Marijinega Vnebovzetja sem pred petimi leti v tej cerkvi posvetil soboško škofijo Marijinemu brezmadežnemu Srcu. Veliko starodavno »proščenje« za praznik Marijinega Vnebovetja se še vedno praznuje od 12. do 15. avgusta. V teh dneh k turniški Mariji vedno priroma okoli 20.000 ljudi, kar je več kot v katerikoli drugi Marijini cerkvi po Sloveniji. 
Naša pot po Zlatem mostu vere je torej zelo dolga pot. Z nami hodi Mati Marija. Po tem mostu hodimo kot Slovenci, Madžari, Hrvati, Nemci in Romi. Ta Zlati most nas vodi do nebes. Marija je vse svoje življenje povsem prepustila Bogu, da je lahko postala Božja Mati. Zmeraj je bila ob svojem Sinu Jezusu in tako je z njim tudi sedaj v nebesih. Kot Mati nas nenehno pri njem zagovarja, za nas prosi ter povezuje v veliko Božjo družino, ki tudi danes, pri sveti maši, skupaj obhaja praznik njenega Vnebovzetja. Tako vsi častilci Matere Marije oznanjamo vsemu svetu upanje, ki ne mine.
Slovenske zastavice, ki jih bomo danes dobili, da jih v soboto prinesemo v Beltince k sveti maši, nas spominjajo na besede Jožefa Klekla st., ki jih je pred 100 leti v Beltincih izrekel 20.000 glavi množici: » Nismo izpolnili svoje dolžnosti, da bi svetu pokazali, da nas je Bog kot Slovence ustvaril. To moramo popraviti. Za kulturo svojega jezika si moramo prizadevati z vsemi močmi; stalno, trdno moramo povsod celemu svetu pokazati, da smo Slovenci… V naši domovini lahko vsak narod govori svoj jezik. Mi Slovenci zahtevamo, naj se Madžarom in Nemcem, ki živijo med nami, da svobodo materinega jezika. Vsi smo izkusili, kako bridko je, če se materni jezik, za vero najdražja krasota, vklepa v verige. Naša prva dolžnost je, da sedaj popravimo, kar smo zamudili, da povsod pokažemo, da smo Slovenci, da povsod pokažemo, da nismo boljševiki, ampak verni Slovenci. Ta verni slovenski narod naj Bog živi!«
S temi Kleklovimi besedami izpred 100 let se s turniško Marijo pod Logom tako odpravljamo na pot do Beltinec. Dobri Bog naj nas na poti vere vse blagoslavlja.
- amen

Ankete

Katera župnijska cerkev je na naslovnici Stopinj 2026?
Dolenci	0	0%
Mala Nedelja	0	0%
Kuzma	9	100%
Hotiza	0	0%
Cezanjevci	0	0%
Kobilje	0	0%
Pertoča	0	0%
Skupaj glasov:	9

Ostale ankete