Sv. Vid - Škofova pridiga

nedelja, 19.06.2022

Pridiga škofa ordinarija msgr. dr. Petra Štumpfa pri sv. maši na 12. nav. nedeljo, pri Svetem Vidu, Bukovnica – 19. junija 2022

Vera sv. Vida ni vera za eno nedeljsko mašo po televiziji ali en Očenaš in Zdravamarijo…

Nekatera proščenja v naši škofiji so postala prava velika romanja na kraje čaščenja Boga, nebeške Matere Marije in tudi svetnikov. Tako je tudi s svetim Vidom tukaj v tej prijetni gošči pri bukovniškem jezeru. Kapelica s podobo Svetega Vida, pa Vidov izvir in osvežujoča narava nam govorijo o treh prvinah, ki določajo naše življenje: zdravje, trpljenje in upanje.

Zdravje je velik dar, ki je dan nekaterim, drugim pa ne. Zdravje se lahko ohranja po naravni ali umetni poti. Obstaja cela znanost za ohranjanje zdravja. Vidov izvir je zato vabljiv prostor za mnoge, ki sem prihajajo po zdravje. Ali odhajajo od tukaj zadovoljni ali ne, je že drugo vprašanje. Poti do zdravja je toliko, kolikor je ljudi. Kar enemu pomaga, ni nujno, da to pomaga drugemu. Vsak je zase najboljši poznavalec in tudi zdravnik. Vendar samo do neke točke, ko pa nam zdravje povsem uide iz kontrole. Zdravje namreč ni večno in zato tudi ni stabilno. Če prej ne, pa leta s seboj prinesejo prtljago bolezni in drugih nadlog, ki se jim ne moremo ogniti. V skrbi za zdravje lahko samo za kratek čas odložimo prihod tiste tete, ki pa je nimamo radi: to je smrti.

Tudi povsem zdravi ljudje ne morejo nikdar reči, da pa so povsem brez tegob. Če ne drugega nas kar pogosto obišče zelo neprijazen stric, ki se imenuje 'stres'. Pa tudi ta stric ne pride čisto sam. Za njim se priklatijo še visok pritisk, pa sladkorna, holesterol in še kakšen nadležnež. Vse to bi radi skurili s tekanjem, s sprehodi, s kolesarjenjem…In tako smo iz dneva v dan vpeti v skrb za lastno zdravje. S tem imam že toliko skrbi, da nam že to krade dobršen del dneva.

Od vseh mučeniških artiklov, ki jih imajo na oltarjih ob sebi svetniki mučenci, mi je najbolj vprašljiv kotliček ob sv. Vidu. Ta je namreč povsod zelo majhen. V resnici tega mučenca nikakor ne bi mogli spraviti vanj. Vid je namreč po telesni postavi dosti večji od kotlička, čeprav v resnici ni bilo tako. Tisti, ki so Vida mučili, so to delali tako, da so ga celega spravili v kotel vrelega olja. Vendar pa ima naša simbolika majhnega kotlička lahko en velik pomen: Vidova vera v Kristusa je bila večja ob vrelega kotla. Vid je z vero premagal grozovito trpljenje. Najbrž smo vsi že doživeli, kako je če si samo malo popariš roko ali drugi del telesa. To kar grdo peče in posledice ne minejo tako kmalu. Potrebno je kar nekaj časa, da se koža spet obnovi. V veliko primerih ne gre brez medicinske pomoči.

Sveti Vid pa je moral za Kristusa prestati kuhanje v vrelem olju. Trpljenje pri tem je nepredstavljivo. Smrt ne nastopi takoj. Pri tem se lahko samo sprašujemo, kakšno vero je moral imeti Vid, da je to prestal. To ni bila vera za kakšno občasno nedeljsko mašo po televiziji ali za en Očenaš in Zdravamarijo. To je bila vera, ki lomi skale in gore. Pa ne tiste pri Triglavu, temveč v srcu. To je vera, ki stavi vse na to, da Kristus živi, da Kristus nikoli več ne umrje, da Kristus je vedno z nami, tudi če z nas trgajo meso in nam lomijo kosti zaradi tega, ker vanj verujemo. In kaj imamo od takšne vere? Samo trpljenje? Da, samo trpljenje. Nič manj ne trpi tisti, ki veruje od tistega, ki ne veruje. Sveti Vid nam dokazuje, da človek ki veruje,  celo več trpi.

Vendar pa je razlika v trpljenju velika, če trpim zato, ker sem Kristusov ali pa nisem njegov. Kristus večkrat nakaže, da kdor nosi svoj križ za njim, bo večno živel tudi, ko bo umrl. Gre za to, v kaj jaz verujem potem, ko bo trpljenje minilo? In enkrat bo minilo. Po smrti gre za gromozansko velike reči. Gre za gledanje Boga. Gre za takšno blaženo večnost, ki je naš razum ne more dojeti, naša govorica ne opisati in naša ušesa ne slišati. Sveti Pavel je za kratek čas okusil nebesa in sicer, ko je na poti v Damask padel s konja in je videl Jezusa v vsem njegovem veličastju.

Pri tem Pavel sam priznava, da so to tako velike reči, da mu ni dovoljeno o njih govoriti, ker preprosto nima besed za to. Ko pa vera v te velike reči postane tako močna, ji tudi ogenj in vrelo olje ne moreta do živega.

Jezus je svoje učence hotel preskusiti, kako je z njihovo vero. Dobro je vedel, da so še glede vere zelo 'gingavi'. Vendar pa jih je hotel ohranjati v budnosti. Zato jih je vprašal: »Kaj pa vi, pravite, kdo sem?« Hotel je, da se izpostavijo. Pa od tega ni bilo nič. Peter, ki je vedno imel prehiter jezik in je včasih povedal reči, ki jih sploh ni premislil, je tokrat edini izpovedal: 'Ti si Božji maziljnec'. To pomeni, da je Kristus tisti, ki ga je Oče poslal med ljudi, kot svojega ljubljenega Sina s povsem jasnim poslanstvom: vsem podeliti moč Svetega Duha, da bi po smrti lahko vstali v večno življenje pri Očetu. To moč lahko sprejemamo samo v veri v Kristusa.

Pred nekaj dnevi smo trije slovenski škofje obiskali Kristusovega namestnika na zemlji, papeža Frančiška. Sprejel nas je v svoji dnevni sobi v hiše svete Marte v Vatikanu. Mislili smo, da nas bo pričakal na invalidskem vozičku. On pa nas je pričakal v belem talarju in to kar stoje. Pri tem se je opiral na palico. Bil je dobre volje. Videlo se je, da ga koleno močno boli, vendar ni pustil, da bi mu pomagali pri hoji. Pomislil sem: močna vera pomeni tudi močno voljo. Papež se ne da. Neverjetno koliko moči je v njem. Ima izvrsten spomin. Vprašal me je, če sem jaz škof škofije, kjer je Bogojina, od koder je doma mama od moža njegove nečakinje. Potrdil sem mu, da je res tako.

Po enournem pogovoru smo škofje šli od papeža s čudovito izkušnjo upanja, ki ga papež Frančišek tako čudovit nosi v svojem srcu in ga podarja ljudem. Pri njem lahko vsak občuti tisto vero, ki vse stavi na Kristusa. In zato je v sebi svoboden in vesel. Hvaležen je Bogu, da je dočakal visoka leta in da še lahko vodi Kristusovo Cerkev. V njegovem življenju se zdravje, trpljenje in upanje spletajo v močno verigo vere v Kristusa, ki za seboj vleče milijardo dvesto milijonov katoličanov. Zase pravi, da potrebuje molitve, da bi zmogel. Prosil me je za molitev in tudi jaz danes prosim vas, da molite zanj.

Zdravje, trpljenje in upanje – to so tri naše spremljevalke, ki jih srečujemo vsakodnevno. Naj nam tudi Sveti Vid izprosi pri Bogu pomoč, da bi jih znali spletati v krepko verigo vere.

- amen

Ankete

Kako je naslov 2. knjige za vse generacije o B.s. Alojziju Kozarju?
Neuničljivo upanje	2	25%
Župnik neuničljivega upanja	5	62%
Srebrni deček	1	12%
Zlati pastir	0	0%
Srebrni junak	0	0%
V nebo	0	0%
Goreč dušni pastir	0	0%
Skupaj glasov:	8

Ostale ankete