Dragi bratje in sestre!

Danes praznujemo god Lurške Matere Božje. Naše misli nam naj pohitijo v Lurd, ki je mesto, kjer se je noga Matere Božje ponovno dotaknila kraja našega bivanja ? to je zemlje. Že stoletje in pol množice bolnikov v spremstvu ljudi, ki jim hočejo lajšati bolezen in trpljenje, prihajajo v Lurd, da bi si pri Lurški Materi Božji, ki se je deklici Bernardki predstavila kot Brezmadežno spočetje, izprosili zdravje ali pa moč za razumevanje osebne stiske ali pa stiske drugih.

Tudi soboška bolnišnica je močno podobna Lurdu. Tako kot v Lurd prihajajo ljudje z upanjem na Božjo pomoč, tudi sem, v to bolnišnico prihajajo ljudje z upanjem na ozdravitev. Še prej si močno želijo naklonjenosti in razumevanja zdravnikov in medicinskih sester. Preprosto prosijo za usmiljenje. Ko je enkrat bolnik v bolnišnici, je povsem odvisen od drugih. Svojo nemoč mnogi doživljajo kot ponižanje ali ranjenost. Zato v srcu občutijo strah in negotovost: Kaj bo z menoj? Bom lahko zopet prišel zdrav domov? Nekateri si želijo preprosto, da bi še živeli. Ni važno kako, ampak da bi še živeli.

Duševna stiska je odločilni dejavnik pri razvoju bolezni. Stiska nas spremlja vedno in povsod. Ne da se je kar tako preprosto odpraviti. Tudi zdravniki so včasih nemočni. Bolniki rabijo pomoč, kamor lahko naslonijo svoje zadnje upanje.

V vsaki bolnišnici je kapela poslednji kraj upanja. V kapeli sta oltar in tabernakelj. Oltar predstavlja Kristusa, ki se ni hotel nasloniti drugam, kakor na križ. Kristus je na križu v roke svojega Očeta izročil svoje življenje. Izročil mu je celo svojo dušo. V tej izročitvi nam Kristus pove, kje je rešitev, kje je upanje. Zadnji smisel vsakega človeškega življenja je Bog. Zadnji smisel vsakega človeškega upanja je Bog. Tudi zdravniki in medicinske sestre, ki se borite za ozdravitev in za ohranitev življenja bolnih, ste v bistvu zunanja podoba tega, kar pomeni ali pa kar počne Bog v življenju bolnikov. Boga zelo skrbi, kako je z nami.
Zato je Bog Oče poslal med nas svojega sina Jezusa Kristusa, da skrbi za bolnike. Kristus na križu celo trpi z bolniki, umira z bolniki in končno z vstajenjem od mrtvih dviga bolnike iz trpljenja. Kristus na križu bolnike celo iz smrti dviga v svoje večno življenje v nebesih. Vsaka bolezen, v katero vstopa Kristus, dobi povsem novo sporočilo: Nismo prepuščeni nemoči bolezni in trpljenja. Kristus nam daje svojo moč, da smo v bolezni in v trpljenju povsem lahko podobni Kristusu. Zato ni slučaj, da mnogi v bolezni in v trpljenju poglobijo svojo vero, ki lahko celo ozdravlja ali pa je sposobna darovati življenja Kristusu, da bi bolniku takšna vera pridobila večno življenje.

Danes obhajamo 24. svetovni dan bolnikov. Papež Frančišek je za ta dan že lanskega septembra spisal svojo poslanico, ki jo je naslovil: Zaupati usmiljenemu Jezusu kakor Marija: ?Karkoli vam reče, storite? (Jn 2, 5). Papež Frančišek je s to poslanico bolnikom vstopil v poročno dvorano v Kani Galilejski, kjer je mladoporočencema zmanjkalo vina. V stiski dveh mladih ljudi, ki sta drug drugemu postala mož in žena, Marija ni ostala brezbrižna. Opazila je stisko. Na gostiji je zmanjkalo vina. Marija se ni spraševala o vzrokih, zakaj se je to zgodilo. Se je pač zgodilo. Ukrepa hitro in neopazno. Odpravi se k Sinu in mu s svojo materinsko neposrednostjo pove: ?Vina nimajo? (Jn 2, 3). Služabnikom Marija naroči: ?Karkoli vam reče, storite? (Jn 2, 5). Služabniki na gostiji so ubogali Marijo do potankosti. Brez priziva so napolnili vrče z vodo. Jezus ni zavrnil prošnje svoje matere in je vodo spremenil v vino.

Ta dogodek se mi zdi precej podoben prvemu soočanju bolnika z zdravnikom. Iz tega soočanja se naredi prvi vtis. Če zdravnik ne očita bolniku, zakaj je dovolil, da je prišlo do bolezni, takšen zdravnik pri bolniku pridobi zaupanje. In zdravljenje se že prične. Bolnik bo storil vse, kar mu naroči zdravnik. Če pa zdravnik bolniku očita, da je kriv bolezni, je pot do zdravljenja še zelo dolga. Bolnik bo razmišljal o vsem mogočem, tudi o tem, kako bi zamenjal zdravnika ali pa celo bolnišnico. V takšnem primeru ni več v prvem planu zdravljenje bolezni, ampak postanejo druge okoliščine prvi problem, ki ga je treba reševati. In tako lahko pride najprej do proceduralnih zapletov in posledično s tem tudi do zapletov pri zdravljenju.
Papež Frančišek nam v svoji poslanici pravi, da nam Marijino posredovanje v Kani Galilejski daje izkušnjo tolažbe. Marija je bila usmiljenja in Jezus je bil usmiljen. Usmiljenje rešuje vse zagate in druge težke trenutke.

Kakšen se bolniku zdi usmiljeni zdravnik? Kot Kristus. Zdravnik iz usmiljenja naredi to, kar mu narekuje stroka. Kristus napravi čudež v Kani Galilejski iz usmiljenja, čeprav še ni prišla ura, da bi se razodel kot Božji Sin. Kakšna se bolniku zdita usmiljena medicinska sestra ali medicinski brat? Kot Mati Marija. Medicinska sestra ali medicinski brat iz usmiljenja do bolnika posredujeta zdravniku podatke o bolniku. Iz usmiljenja do bolnika se ravnata po zdravnikovih navodilih. Tudi Marija je iz usmiljenja posredovala pri svojem Sinu, da s čudežem pomaga mladoporočencema. Jezus se je ravnal po usmiljenih željah njegove matere.

Usmiljeni zdravniki in usmiljene sestre ter usmiljeni medicinski bratje, to so nepozabni ljudje. Usmiljenje prednjači pred medicinsko stroko. Usmiljenje daje medicinski stroki okus po Božji nežnosti. Ljudje se še dolgo potem, ko niso več v bolnišnici,  spominjajo usmiljenih zdravnikov in usmiljenih medicinskih sester ter usmiljenih medicinskih bratov.

Papež Frančiške v svoji poslanici spominja: ?Kolikokrat svojo prošnjo položi v roke Device Marije na primer mati, ki stoji ob postelji bolnega otroka, ali pa sin oziroma hči, ki skrbi za ostarelega očeta ali ostarelo mater, ali vnuk, ki je ob dedku ali babici. Za naša ljubljena bitja, ki trpijo zaradi bolezni, prosimo v prvi vrsti zdravja. In Jezus sam je prisotnost Božjega kraljestva nakazal prav po ozdravljenjih: 'Pojdite in sporočite Janezu, kar slišite in vidite: slepi spregledujejo, hromi hodijo, gobavi se očiščujejo, gluhi slišijo, mrtvi so obujeni?' (Mt 11, 4-5)?. Papež Frančišek pravi, da nam ?ljubezen, ki jo poživlja vera, omogoča za bolne in ostarele prositi še za nekaj več kot samo za telesno zdravje: zanje prosimo tudi miru, spravljenosti z življenjem, ki prihaja iz srca in ki je Božji dar, sad Svetega Duha, ki ga Oče nikoli ne odreče tistim, ki ga zanj z zaupanjem prosijo.?

V trpljenju bolnikov pa niso navzoči samo bolnikovi domači ter zdravniki ali pa medicinske sestre in medicinski bratje. Navzoči so tudi mnogi, ki jih bolniki v bolnišnici ne bodo nikdar poznali po imenu: člani bolnišnične uprave, pisarniško osebje, vratarji, laborantke, rentgenski tehniki, fizioterapevti, vzdrževalci, snažilke, strežnice, kuharji in kuharice, osebje iz pralnice in še nekateri drugi. Ti nas spominjajo na ?služabnike? iz Kane Galilejske, ki jih Marija sicer ni poklicala po imenu, vendar pa jim je veliko zaupala. Dejala jim je: ?Karkoli vam reče, storite? (Jn 2, 5). In služabniki so napolnili vrče do roba (prim. Jn 2, 7). Anonimni služabniki so povsem poslušali Marijo in storili tako, kot jim je velela. Anonimni služabniki se niso pritoževali in niso preračunavali ali se to splača ali pa se ne splača. Anonimni služabniki so imeli veliko vlogo v Kani Galilejski.
Brez vratarjev ni reda v bolnišnici. Brez vzdrževalcev ne delajo operacijske dvorane. Brez snažilk postane bolnišnica kraj nemogočih razmer. Brez kuharjev ni prehranjevanja. Brez pisarn ni tekočega dela. Ta ?brez??.gre lahko v nedogled. In bolnišnica si teh ?brez? enostavno ne more privoščiti. Če eden odpove, se to zelo pozna. Pripelje lahko celo do usodnih posledic.

Plača ne more biti dovolj dober razlog za to, da v bolnišnici vse dobro deluje. Papež Frančišek priznava, da je služenje bolnikom lahko pogosto utrujajoče in težko. Vendar je papež prepričan, da Jezus nikoli ne preneha spreminjati človeškega truda v nekaj Božjega. Vsi mi smo lahko roke, objem srca, ki pomagajo Bogu izvrševati njegove čudeže, ki pa so največkrat povsem skriti. Tudi mi ? zdravi ali bolni ? lahko ponudimo svoje težave in trpljenje kot vodo, ki je napolnila vrče na svatbi v Kani Galilejski in je bila spremenjena v najboljše vino. Čeprav bo srečavanje s trpljenjem vedno ostalo skrivnost, nam bo Jezus pomagal odkrivati njegov smisel.

Bolnim in zdravim želim, naj vas vse spremlja milina pogleda Device Marije, da bomo lahko vsi tudi tukaj, v tej bolnišnici, vedno odkrivali veselje Božje nežnosti. K Devici Mariji zaupajmo svoje hrepenenje in težave, pa tudi veselje in tolažbo. Njena materinska priprošnja ima pri Jezusu vedno moč uslišanja. Marija, vate zaupamo!

-    Amen