Škofova pridiga

nedelja, 26.09.2021

Pridiga soboškega škofa ordinarija msgr. dr. Petra Štumpfa ob 100-letnici prevzema salezijancev župnije Veržej, 26. september 2021

Veržej, kraj Božje pozornosti do mladih

Z današnjo Miholovo in Slomškovo nedeljo obeležujemo in se dobremu Bogu zahvaljujemo za visok jubilej prevzema salezijancev župnije sv. Mihaela v Veržeju. Doba 100 let je doba visoke človeške starosti. Večina od nas starejših smo še bili sodobniki ljudi, ki so se rodili leta 1921. Nekateri od teh so bili vaši očetje ali mame, drugim že dedki in babice, že redkim pa bratje in sestre. Človeško življenje je namreč zaznamovano z generacijami rodov, ki prihajajo in odhajajo. Ljudje smo kot rosa, ki se zjutraj pojavi na travi, dopoldne pa jo sonce že posuši. Zato zelo redki dočakajo starost 100 let.

Tako je ta doba tista vezna doba, ki pomeni še živi spomin na takratne ljudi in dogodke, obenem pa ta spomin že bledi in nas zato že nagiba k pregledovanju arhivov in drugih knjig, da vemo, kaj se je takrat dogajalo.

Župnija je čudovita cerkvena ustanova, v kateri se ohranja veliko žlahtnosti mnogih preteklih rodov. V župniji se je rodilo naše življenje, ki je bilo po krstu zaznamovano za Božje življenje. V župniji se rojeva vera ljudi, ki prehaja iz rod v rod. Vsi mi smo prejemniki vere v Boga od naših prednikov, ki so pripadali župniji. V župniji poslušamo Božjo besedo in prejemamo svete zakramente, da lahko hodimo po poti vere. V župniji je zapel zvon našim prednikom in bo nekoč zapel tudi nam, ko bomo odšli s tega sveta na Božjo čakalnico pokopališča, kjer bodo naša umrljiva telesa nekoč vstala od mrtvih.

Tudi župnija Veržej ima svojo  časovno kronologijo, ki se je pričela s 1. aprilom 1891, ko je tukajšnji takratni kurat Lovro Janženkovič z dekretom lavantinskega škofa postal njen prvi župnik, čeprav so tukaj že stoletja prej duhovniki delovali kot kurati. Prvi župnik Janžekovič je tukaj opravljal župniško službo 30 let.

Umrl je pred 100 leti, 17. septembra, in je pokopan na tukajšnjem verženskem pokopališču.

Salezijanci v Veržeju delujejo že od leta 1912 in zato je bilo pričakovati, da bodo prej ali slej prevzeli tudi župnijo. Življenje Marijanišča in verženske župnije se je pred 100 leti pričelo prepletati v skupno pastoralno dejavnost v duhovni in kulturni blagor same župnije, kakor vse bolj tudi celotne Prlekije in Prekmurja.

Od prvega salezijanskega župnika dr. Franca Volčiča do sedanjega mag. Jožeta Pozderca je v verženski župniji delovalo 19 župnikov. Starejši se spominjate večine teh župnikov. Različni značaji so to bili, različne sposobnosti so imeli ti župniki, vendar pa je pri vseh bil izrazito opažen isti salezijanski duh, ovenčan z močno ljubeznijo do Marije Pomočnice in sv. Janeza Boska. Tudi sam sem imel milost, da sem pred 21. leti vstopil v vrsto verženskih župnikov. Prišel sem za Francem Kavašem. Pred njim je bil tukaj župnik Franc Maršič, ki je skupaj z nekdanjim župnikom Martinom Marošem, pričel pisati novo, povojno, zgodbo verženskega Marijanišča.

Za vse salezijanske verženske župnike je značilno življenje v salezijanski skupnosti, ki se utrjuje pri skupnem duhovnem življenju ter poslanstvu v zveličavno dobro vseh, predvsem pa mladine. Salezijanska redovna skupnost daje torej tudi župniji Veržej poseben značaj, ki bi ga lahko prepoznali kot nekakšno 'mušketirsko' solidarnost: vsi salezijanci za enega salezijanca in eden salezijanec za vse salezijance.

Takšna redovniška solidarnost zmeraj pomeni značaj Božje pozornosti, ki ničesar ne prepušča osamljenosti in zapuščenosti in ne dopušča nemoči enega salezijanca, ampak poprime vajeti tam, kjer mogoče moči popuščajo, da lahko tudi župnija duhovno in pastoralno živi naprej.

Četrta Mojzesova knjiga nam je danes spregovorila o 70. možeh, ki so v Izraelovem taboru prejeli Božjega duha, da so lahko prerokovali (prim. 4 Mz 11, 25-29). To so bili možje z globoko vero v Izraelovega Boga in s predanostjo poslanstvu, ki ga je opravljal Mojzes, voditelj izraelskega ljudstva iz egiptovskega suženjstva v svobodo.

Bog je tako vsem Izraelcem razodel, da ni zgolj Mojzes tisti, ki bi samo on imel darove Božjega razločevanja, temveč so to imeli tudi ostali zvesti Bogu v Izraelovem taboru. Mojzes si je želel, da bi lahko prerokovali vsi Izraelci. Ta njegova želja je imela svojo logiko: Če bi vsi imeli darove Božjega razločevanja, ne bi on imel toliko težav z ljudmi na poti iz egiptovskega suženjstva. Ne bi doživljal nenehnih prelomov zaveze Izraelcev z Bogom. Nezvestoba Izraelcev je bila namreč tako silna, da je na koncu celo Mojzes popustil. Pred vsemi Izraelci je podvomil, ali bo zmogel na Božje povelje v puščavi izvabiti vodo iz skale ali pa ne bo zmogel. Ta dvom pred vsem Izraelom je Mojzesa veliko stal. Ni smel pripeljati Izraelcev v obljubljeno, svobodno, deželo. Prej je umrl. Namesto Mojzesa je imel to nalogo njegov naslednik Jozue.

Gotovo si je tudi vsak župnik v Veržeju kdaj želel, da bi vsi Verženci in okoličani imeli Božjega duha, da bi spoznali, kaj je za njih zveličavno koristno in kako naj ohranjajo svojo vero ter jo prenašajo na mlajše rodove. Dobro vem, da je takšna želja tudi sedanjega župnika gospoda Jožeta.

Vendar pa vsaki župniji preti nenehna nevarnost, da bi farani prenašali odgovornost zgolj na župnika, sami pa bi se ogibali odgovornosti poglabljanja svoje vere in prenašanja vere na mlajše rodove.

Prelaganje odgovornosti na druge pomeni veliko težavnost tudi za našo državo. To lahko močno občutimo tudi sedaj, ko mnogi ljudje hočejo vso odgovornost za naše težko stanje v času epidemije zvaliti zgolj na državne voditelje. To se lahko zgodi, ko ni odgovornosti do ničesar: niti do svojega življenja in ne do življenja drugih. Odgovornosti se je potrebno učiti in v odgovornosti se moramo vaditi.

V družinah je vzgoja otrok za odgovornost danes zelo težavna. Zakaj? Ker enostavno starši nimajo skoraj nikjer več podpore za to nadvse pomembno opravilo.

Apostol Jakob nam je pravkar v svojem pismu zelo dramatično spregovori o tem, kaj se zgodi s tistimi, ki imajo bogastvo, pa nimajo odgovornosti. Bogastvo jim propade v smeti, ker so ga imeli samo za svojo korist; pri tem pa so izkoriščali druge.

Tako so ubili pravičnost (prim. Jak 5, 1-6). In ker so ubili pravičnost, so tudi sami propadli. Kdo bi lahko spametoval takšne bogataše, da se jim to ne bi zgodilo? Očitno jih nihče ni mogel spametovati in jih še tudi danes ni mogoče spametovati. Bogastvo brez pravičnosti prej ali slej uniči bogataše in pomeni vzrok za velike socialne stiske med nami.

Velikokrat se sprašujemo: Kdo bi lahko preprečil zlom ekologije, zaradi katerega nam grozijo vse hujše naravne katastrofe? Kdo bi lahko preprečil izbruh koronavirusa, da nas sedaj ne bi tako dolgo pestila epidemija? Kdo bi lahko preprečil razdeljenost, ki sedaj tako tragično razdvaja celotno Slovenijo?

Jezus nam danes v evangeliju daje odgovor: Da se ne bi zgodila katastrofa, ki na nas na koncu lahko pahne celo v pogubljeno večnost, je treba sekati. Jezus nazorno pove, da je bolje ostati brez roke ali noge, tudi brez očesa, kot pa na koncu naše življenjske poti zapasti pogubi peklenske doline (prim. Mr 9, 38-43.45.47-48).

Vendar pa Jezus hoče povedati veliko več, kot si mislimo. Ne gre za mesarjenje udov s sekiro in njihovo odstranjevanje, da bi nam potem lahko bilo dobro. Gre za veliko težje opravilo. Gre za sekanje vsega, kar nas odvrača od pravičnosti. To pa je veliko težje, kot pa samega sebe napraviti za invalida. Saj poznamo primere, ko si nekateri sekajo ude, samo da bi prevarali zavarovalnice in prišli do milijonskih odškodnin. Ni hudo, če me vlačijo po časopisih zaradi pravičnost. Hudo je, če postanem vzrok za pohujšanje zaradi nepravičnosti.

Sveti Janez Bosko je dal salezijancem veliko dediščino: preventivni sistem. To pomeni predvideti že vnaprej, kakšne bodo posledice vzgoje mladih ljudi, in jih zato vzgajati k odgovornosti, da se bodo ogibali slabega. Don Boskov vzgojni sistem ni takšne sorte, da bi se pri mladih ukvarjal z odpravljanjem posledic slabega. To so v njegovem času delali nekateri drugi svetniki, recimo sv. Jožef Cafasso. Don Boskov vzgojni sistem je namreč v tem, da mlade pripravi, da delajo dobro in ne slabo.

Dobremu Bogu moramo danes dati veliko zahvalo, da je v obilju razlil svojega Duha na mnoge tukajšnje salezijance, kakor tudi na mnoge verženske župljane in okoličane. Že tržan Anton Pušenjak in njegove tri sestre so v davni preteklosti dobro izpričali pred Verženci, salezijanci in lavantinsko Cerkvijo, kako čudovito je lahko bogastvo, ki se namenja za vzgojo mladih. Takšno bogastvo ne propade in ne strohni, temveč ostane in oznanja Božja dela. Iz te Pušenjakove zapuščine se po več kot 100 letih nadaljuje vzgoja mladih za vero v župniji in v Marijanišču. Mnogi mladi so izgubili svojo družino. Nekateri so izgubili celo dom. Ko pa pridejo veržensko župnišče in Marijanišče, najdejo nekaj, za kar so mislili, da več ne obstaja: najdejo toplino doma, kjer sta doma sprejetost, gostoljubje in pomirjevalna beseda, ki mladim vrača upanje.

Hvala sobratu inšpektorju Marku in salezijanski inšpektoriji, da še pošilja sobrate salezijance v Veržej, navkljub velikemu pomanjkanju mlajših sobratov. Hvala verženskim salezijancem, da garate dan in noč za blagodejno učinkovitost Božjega kraljestva med nami.

Hvala gospodu župniku Jožetu, da s sobrati salezijanci in mnogimi župnijskimi sodelavci to salezijansko čudovitost negujete v verženski župniji in jo tako širite tudi po naši, soboški, škofiji.

Marija Pomočnica Kristjanov, Mati dobrega svetovanja; nadangel Mihael, Božji poslanec v boju proti zlohotnim silam zla; sveti Janez Bosko, modri vzgojitelj mladine; in blaženi škof Anton Martin Slomšek, kleni Štajerec, brez katerega danes ne bi bilo Slovenije; naj nas varujejo in z duhovno močjo spremljajo na našem skupnem popotovanju do blažene večnosti v nebeški, Očetovi hiši.

Dobri Bog, blagoslavljaj in ohranjaj v svoji milostni pozornosti vse prebivalce verženske župnije in njene okoličane.

- amen

Foto: Župnija Veržej

Ankete

Katera župnijska cerkev je na naslovnici Stopinj 2026?
Dolenci	0	0%
Mala Nedelja	1	7%
Kuzma	12	85%
Hotiza	0	0%
Cezanjevci	0	0%
Kobilje	0	0%
Pertoča	1	7%
Skupaj glasov:	14

Ostale ankete