Škofova pridiga - zahvalna sv. maša ob sklepu leta 2013

Staro leto 2013 ? klarise Turnišče

To zadnjo večerno evharistično daritev v letu 2013 bomo zaključili z zahvalno pesmijo (Te Deum) Hvala večnemu Bogu. Dobremu Bogu se bomo zahvalili za leto, ki se izteka. Zahvalili se mu bomo tudi za to, da smo še sploh živi.
Stara tradicija pravi, da sta besedilo pesmi Hvala večnemu Bogu spisala sveti Ambrož in sveti Avguštin v letu 386. Menda naj bi se sveti Ambrož s to pesmijo zahvalil Bogu za spreobrnjenje in krst svetega Avguština.
Mimogrede, najbrž se sprašujemo, ali se mi imamo ta večer za kaj Bogu zahvaljevati?
Če že nimamo kakšnih posebnih razlogov za zahvalo, jih poskusimo sedaj nekaj najti. Bogu se moramo zahvaliti za dar življenja. Da še živimo, je dar, ni v naši moči podaljševati niti minute.
Bogu se zahvalimo za dar vere. V letu vere, ki smo ga obhajali, smo lahko poglobili svojo ljubezen do njega.
Bogu se zahvalimo za novega papeža Frančiška, ki nas nenehno uči preprostega, iskrenega, odgovornega krščanskega življenja.
Bogu se zahvalimo za prejšnjega papeža Benedikta XVI. Zvezda njegove svetniške osebnosti se že prižiga na nebu vesoljne Cerkve.
Bogu se zahvalimo za jubilej prihoda svetih bratov Cirila in Metoda med naše prednike. Brez njune vere in oznanjevanja najbrž mi ne bi imeli prave vere.
Bogu se zahvalimo za Božjega služabnika Danijela Halasa. Proces na priznanje mučeništva se na škofijski ravni zaključuje, kar bomo slovesno obeležili tudi s sveto mašo, v sredo, 19. februarja v soboški stolnici.
Bogu se zahvalimo za jubilej Kleklovega glasila Novine. Pred sto leti je izšla prva številka. Izhajale so 38 let. Med nami so pustile pečat katoliške vere, slovenstva, poštenosti in volje do življenja.
Bogu se zahvalimo za novomašnika Borisa, ki je pogumno vstopil v Gospodov vinograd.
Seveda se Bogu moramo zahvaliti za sestre klarise. Njihov samostan v Turnišču vse bolj postaja ognjišče Svetega Duha. Njihova molitev nas greje, da v teh hladnih in neprijaznih časih za vero in Cerkev ne otrpnemo kot kuščarji na mrzli zemlji.
Bogu hvala tudi za krščence in birmance, ki so v tem letu sprejeli zakramenta uvajanja.
Bogu se zahvalimo za rajne duhovnike, ki so dober boj bojevali, tek dokončali, vero ohranili: nekdanjega cankovskega župnika Antona Fakina, nekdanjega kuzmiškega župnika Rudija Ficka in nekdanjega završkega župnika, bogojanskega rojaka, častnega kanonika Ivana Pucka. Vsi trije so bili naši dušni pastirji. Prizadevali so si za naš prihod v nebesa.
Vsak od vas, bratje in sestre, je tudi v osebnem in družinskem življenju doživel lepe trenutke, ki pomenijo Božjo naklonjenost in pomoč, ki ne izostaneta niti v času bolezni, trpljenja ali smrti bližnjih.

So pa gotovo tudi težke in žalostne stvari, ki nas vznemirjajo in spomin na njih je trdovraten in noče izginiti iz naše zavesti.
Odstop obeh slovenskih nadškofov, gospoda Antona in gospoda Marjana je v mnogih povzročil bolečino brez primere. Tolažilna je njuna junaška drža, zgled globoke vere in predanosti papežu. Njune kreposti nas morajo nagovarjati za zvestobo Cerkvi.

Cerkev na Slovenskem zelo trpi zaradi pomanjkanja bratske ljubezni. Kljub njeni karitativni in vzgojni naravnanosti je v njej precej posameznikov, ki jim ni mar za občestvo in edinost. Povsod vidijo sovražnike ali tekmece in nočejo biti bratje ali sestre. Papež Frančišek v svoji prvi novoletni poslanici ugotavlja, da etična volja ali naravnanost ne zmore ustvariti pristnih vezi bratstva, ker bratstvo, ki ni povezano s skupnim Očetom kot svojim zadnjim temeljem, ne more obstati. Tragična svetopisemska pripoved o Kajnu in Abelu razkriva grozovite posledice ljubosumja, ki ne zmore v drugem gledati brata ali sestre. Interesi znotraj Cerkve, ki se poslužujejo zlorab, laži, obrekovanj, opravljanj, anonimnih groženj ali celo medijskega populizma, mrakobnih sporočil, analiz in vsiljenih mnenj, kažejo na to, da je med nami vse manj življenja, ki ohranjajo bratske in sestrske vezi. Zato se trga edinost Cerkve in slabi občestvo z drugimi. Zelo naivno je pričakovanje, da bosta vse rešila nova nadškofa, ki bi za moralno in duhovno prenovo Cerkve na Slovenskem morala imeti kar angelske kreposti. Tole zgleda takole: onadva naj umreta za ljudstvo, mi pa po starem naprej. Brez spreobrnjenja in sprave vseh smo potopili ladjo naše Cerkve.
Kako bi lahko prišlo do sprave v slovenskem narodu, če je prej ne bo v Cerkvi?
Papež v novoletni poslanici razkriva, da je spravljen človek tisti, ki vidi v Bogu Očeta vseh, kar pa spravljenega človeka spodbuja, da živi življenje bratstva, odprtega do vseh. V Kristusu je drugi sprejet in ljubljen kot sin ali hči Boga, kot brat in sestra, ne kot tujec, še manj kot tekmec ali celo sovražnik.
V soboški škofiji bomo leta 2016 obhajali misijon. To bo klic vsem k spreobrnjenju, spravi, saj smo vsi sinovi in hčere istega Očeta, in zato bratje in sestre Jezusa Kristusa. Zato med nami ne sme biti zdrah, razdeljenosti in odstranjenih oseb.
O potrebnosti misijona, naši molitvi in sodelovanju vam bom spregovoril v posebnem pastirskem pismu za postni čas v novem letu. 

Da bi si še bolj omehčali srce, se bomo v soboški škofiji odzvali povabilu papeža Frančiška in se v duhu krščanske solidarnosti napotili k tistim, ki jih pesti vse večja revščina. Soboška škofija in Karitas bosta vsaj malo poskušali blažiti to žalostno stanje tako, da pripravljata menzo z enodnevnim obrokom za najbolj ogrožene v Soboti in širši okolici in zdravniško ordinacijo za ljudi brez socialnega zavarovanja. Pri tem projektu je pripravljena sodelovati tudi soboška mestna občina.
Premagovanje revščine je nujno, če še hočemo biti kristjani, oziroma Jezusovi učenci. Vendar pa takšno lajšanje revščine ni zgolj skrb posvečenih oseb, kot pravi papež Frančišek, ali Karitas in njenih sodelavcev, temveč tudi mnogih družin in odgovornih državljanov, ki trdno verjamejo, da je njihov bratski odnos z bližnjimi njihova najdragocenejša vrlina.
Tudi zato bomo Bogu zapeli hvalo in zahvalo. Upanje mora biti močnejše kot malodušje in brezup.
Naša zahvala Bogu naj ne bo samo pesem, ampak krik po pomoči. Bog je blizu vsem nam. Samo njegova bližina nas lahko osvobodi greha in vsakršnega nasilja.
Zahvala Bogu naj bo krik, ki preglasi zlo v nas in okrog nas. Zahvala Bogu naj daje prostor dobroti, ki jo tako vztrajno in nesebično živijo mnogi ljudje. Mediji ne pišejo o njih. Jim ne delajo reklam in ne izrekajo pohval. V tišini so dobri ljudje angeli solidarnosti vsem, ki jih potrebujejo.

S prihodom Božjega sina se naš zemeljski svet srečuje z nebesi. Kdo je potem močnejši? To, kar je minljivo zaradi podrejenosti zlu in smrti ali to, kar je Božje in zato večno?
Ko je bila Devica Marija noseča, je bilo noseče vse človeštvo. Kaj s tem mislim? Devica Marija je spočela Jezusa od Svetega Duha najprej v srcu in šele nato v telesu, da ga je lahko rodila v Betlehemu.
Mi smo pri krstu tudi spočeli Jezusa od Svetega Duha. Ko pa smo začeli verovati, se je rodil v našem srcu.
Marijina vera je omogočila Jezusu, da se je rodil. Tudi naša vera je omogočila Jezusu, da se je rodil v našem srcu. Ko romamo v Marijina svetišča, živo občutimo našo povezanost z Marijo. Vera nas povezuje z Marijo. Vera je klic Jezusu, naj pride k nam iz nebes. Po Mariji Jezus prihaja k nam. In po Mariji mi prihajamo k Jezusu.

Samo matere ste lahko občutile skrivnostne trenutke, ko ste pestovale vaše dojenčke. Mnogo vprašanj se takrat poraja. Tudi Marija je pestovala svojega Dojenčka, čisto majcenega Boga in ob tem je gotovo imela podobna razmišljanja: ?Ta ubogi, majhen otročiček, moj sinček, je Bog. Stvarnik vseh ljudi, vse zemlje in vsega vesolja. Je celo stvarnik nebes.  Njegovo meso je moje meso. Ko še ni bil rojen, ga je pojila moja kri, sedaj moje mleko. Ima po meni podobne oči, nos, usta, nasmeh. Povsem mi je podoben. Bog mi je podoben ...?
Nobena žena do sedaj in tudi nikdar ne bo imela Boga tako za svojega kot Devica Marija. Tako majcenega Boga, z majhnimi rokicami, ki ga je lahko poljubljala, ki si ga je lahko privila k sebi in slišala njegovo dihanje. Z majhnimi rokicami jo je božal po obrazu, ji skuštral lase.
Dragi bratje in sestre! Voščim in privoščim vam, da bi imeli do Jezusa nekaj tega občutja. Da bi vas Jezus pobožal; da bi slišali njegov tihi korak, ko prihaja pri svetem obhajilu v srce; da bi zaznali njegov nasmeh; da bi bili potolaženi in opogumljeni. Jezušek naj raste z vami. Negujte ga, ohranjajte ga. V nebesih se nam bo razodel. Ne bo nas razočaral. Videli ga bomo. Objeli ga bomo. Pobožali ga bomo. Vedno bomo z njim. To nam bo v veselje in radost. Naše srce ne bo po nikomer več hrepenelo, samo še po Jezusu. Jezus nam bo vse!

+ dr. Peter Štumpf
soboški škof

FOTOGRAFIJE