Spomin zadnje večerje - škofova pridiga

četrtek, 14.04.2022

Pridiga soboškega škofa ordinarija msgr. dr. Petra Štumpfa pri sv. maši ob spominu zadnje večerje, v soboški stolnici, na Veliki četrtek, 14. aprila 2022

Spoštovani bratje in sestre,

ne vem, če ste si kdaj prestavljali, kako se počutijo ljudje, ko jedo svojo hrano, okrog njih pa padajo bombe, in ne vedo, ali je to njihov zadnji obrok, ali bodo še kdaj jedli. Pri takšnih obrokih gotovo ne more biti dobrega apetita. Potem je še tu vprašanje, kakšno hrano sploh jedo, ali je to kar jedo, sploh vredno imena 'hrana'.

Način prehranjevanja namreč vedno pomeni tudi način našega življenja. Od tega je namreč v veliki meri odvisno naše zdravje in tudi dolgost življenja. Najlepše in najbolj zdravo je jesti v miru in z drugim ljudmi, predvsem s tistimi, s katerimi se dobro razumemo. Hrana je najboljša takrat, ko so deli z drugimi. Takrat se v naši duševnosti ustvarijo procesi zadovoljstva, pomirjenosti in želje, da bi vedno bilo tako. Tudi zato s hrano obeležimo naše najpomembnejše življenjske trenutke – na primer: rojstne in godovne dneve, krst, birmo, poroko, novo mašo in tudi razne pomenljive obletnice.

Jezus je pred svojim trpljenjem in smrtjo zbral prijatelje, ki jih poznamo kot apostole, k slovesnih večerji, ki pri Judih pomeni spomin na izhod njihovih prednikov iz egiptovske sužnosti.  Šlo je za zahvaljevanje Bogu za dar osvoboditve. To je starodavna družinska liturgija, ki jo Judje še danes obhajajo s pečenim jagnjetom in grenkimi zelišči. Za Jezusa je bila ta večerja poslovilna od prijateljev. Najbrž pri tem ni občutil veselja, temveč stisko pred grozovito smrtjo. Dobro je namreč vedel, kakšen način umirjanja ga čaka. Njegove besede med to večerjo so bile umirjene, slovesne, a vendar žalostne. Izdajstvo Juda Iškarijota je to žalost močno poglobilo. Jezusovim prijatelji takrat niso zaznali, kaj se pravzaprav dogaja. Vedeli so samo, da je Jezus zvest judovski tradiciji in zato skupaj z njimi obhaja velikonočno večerjo.

Vendar pa Jezus s to poslovilno večerjo ni mogel dopustiti svojega konca. Na svet ni prišel zato, da bi se v nekaj urah njegovo delo končalo in propadlo. Prišel je zato, da bi nas napravil za novo ljudstvo, ki v sebi nosi Božje življenje. Čeprav mu je grozila smrt, jo je Jezus zaobšel tako, da je še prej sebe daroval v jed prijateljem v kruhu in vinu življenja. Postavil je sveto evharistijo in jim pri tem dal  zapoved, naj jo obhajajo vedno in povsod.

V mirnih okoljih sveto mašo lahko obhajamo po cerkvah ali drugih primernih prostorih. Ta večer pa mnogi sveto mašo obhajajo med ruševinami, v bunkerjih in kleteh, na podzemnih železnicah. Tu in tam mogoče pojejo kakšno primerno mašno pesem, ki pa jo preglasujejo bombe in granate. Takšno maševanje po Ukrajini in drugih delih nemirnega sveta za Jezusa pomeni veliko žalost in pretresenost. Njegovo božansko srce ponovno prebada neskončna stiska in bolečina, ker njegovo darovano telo in prelita kri na križu ne ganeta k sočutju in usmiljenju ubijalcev in rušiteljev domov. Zapoved ljubezni, ki jo je zaznamoval s predpasnikom in umivanjem nog prijateljem, je postala v posmeh tistim, ki se bahajo z močjo in orožjem. Vendar bo tudi morilsko orožje enkrat utihnilo. Ostala pa bo ljubezen. Jezus je večen in več ne umrje; in kdor se ga oklene, bo živel, tudi ko bo umrl. To vemo in to verujemo.

Sveta evharistija je še vedno tukaj med nami. Jezusa prosimo, da bi tako tudi ostalo. Sveto mašo bomo lahko še zmeraj obhajali, dokler bo med nami ljubezen. V ljubezni namreč imamo voljo do življenja, do vsega, kar nam pomaga prenašati vsakodnevna bremena. Kdor sovraži, mu evharistija ne pomeni nič, oziroma mu ne more pomagati v ničemer, kar bi lahko bilo dobro. Ljubezen izvira iz evharistije in evharistija se lahko obhaja samo iz ljubezni.

Vidni izraz ljubezni pa je naše služenje drug drugemu. K temu nas Jezus še vedno zavezuje. Tudi če bi se ves svet pogreznil v sovraštvo, bo še zmeraj služenje tisto, kar bo dajalo smisel temu svetu. In tako bo do njegovega konca. Blagor tistim, ki jih bo Jezus ob smrti in potem še ob koncu sveta spoznal, da so se zaradi njega zavezali neomajnemu služenju.

Za služenje vsi potrebujemo Jezusovo pomoč. On nam jo lahko daje, če to hočemo. Večkrat nas opozarja, naj bomo budni, kaj se dogaja v našem srcu. Iz srca namreč prihaja to, kar nas pred Bogom opravičuje, ali pa omadežuje. Ni prav, če nočemo poslušati drugih, ko opazijo, da z nami nekaj ni v redu in nam to povedo. Jezus celo zavezuje Cerkev, da opominja, če vidi, da nekdo vztraja v grehu. Opominjanje je težko opravilo. Nihče se ne bi rad nikomur zameril. In vemo, kako hitro zamerimo. Zamera vedno rodi novo zamero. To pa je nadvse ugodno polje za razraščanje hudih dejanj proti miru. Ukrajina je sedaj žrtev prav tega. Ves svet se boji Putina in njegove vojske, ker se boji njegovih groženj z jedrskim orožjem. In zato nihče ne zmore Ukrajini učinkovito pomagati k miru.

Danes je večer Jezusovega poguma, saj je šel do konca. Njegova ljubezen je premagala grožnje smrti. Bolj je imel rad nas in naše rešenje, kot pa svojo varnost.

Naj evharistija Velikega četrtka daje zahvalo nebeškemu Očetu za Jezusov pogum, v nas odpravi zamere in nas okrepi v ljubezni.

- amen

+ msgr. dr. Peter Štumpf, soboški škof

Ankete

Katera župnijska cerkev je na naslovnici Stopinj 2026?
Dolenci	0	0%
Mala Nedelja	1	6%
Kuzma	13	86%
Hotiza	0	0%
Cezanjevci	0	0%
Kobilje	0	0%
Pertoča	1	6%
Skupaj glasov:	15

Ostale ankete