Škofova pridiga pri sv. maši v bolnišnici

sreda, 14.09.2016

Pridiga murskosoboškega škofa ordinarija msgr. dr. Petra Štumpfa pri sv. maši v bolnišnični kapeli Povišanja sv. Križa v Murski Soboti, 14. septembra 2016

Spoštovani sobratje duhovniki, spoštovano vodstvo naše bolnišnice, spoštovani bratje in sestre!

Praznik povišanja Svetega križa bi lahko imenovali tudi praznik povišanja naše vere. Nobena druga vera ni enaka krščanski veri. Nobena druga vera ni zgrajena na križu. Vse druge vere obljubljajo odrešitev brez križa. Samo krščanska vera sloni na križu. Najbolj se križ v našem življenju izriše v bolezni. Prej ali slej mora vsak človek biti svoj osebni boj z boleznijo, ki ga prizadene. Mnogokrat ne moremo odkriti izvorov bolezni. Obstaja namreč velika težava. Veliko telesnih in duševnih bolezni ima svoj izvor v duhovni bolezni. Duhovno zdravje je pogoj za duševno in za telesno zdravje, kajti človek ni samo telo in duša ampak je tudi duh v telesu.

Kaj je duhovna bolezen? To je stanje greha, v katerem se nekdo nahaja dolgo časa, ki pa počasi razvije simptome bolezni na telesu in na duši. Stanje greha nas lahko bremeni v mislih, v besedah  in končno v dejanjih. Če se duhovno bolan človek podvrže samo medicinski terapiji, odsotna pa je duhovna terapija, ne bo mogel nikakor ozdraveti, ker mu manjka tisti, ki je pri zdravljenju najpomembnejši in to je Bog.

Sveto pismo nam jasno sporoča, da je Bog stvarnik vsakega človeka in je tudi zato začetnik življenja in je tudi vir vsakega zdravja. Pri zdravljenju vsekakor ne moremo in ne smemo izsiljevati Boga, ki ima s vsakim človekom svoje načrte. Vdanost v Božjo voljo pomeni osvoboditev od strahu za lastno življenje. Vdanost v Božjo voljo pomeni gledati na svoje življenje kot dar in možnost, da v trpljenju sebe in druge izročam Kristusu, ki je trpel, da bi našo smrt spremenil v prag našega vstopa v večno življenje.

Zgodaj spomladi je moj oče bil kar devet tednov v tej bolnišnici. Vsakič, ko sem ga obiskal, je molil rožni venec ali pa je molil iz molitvenika Kristjan moli. Sedel je na postelji ali na stolu in tiho molil. Drugim bolnikom v sobi je s tem dajal vedrino in upanje. Očetova bolniška soba je bila soba sproščenega vzdušja, tudi pogovorov o veri, o lepoti življenja, o družinah bolnikov. Še kakšen vic so si znali povedati. Nekateri bolniki iz očetove bolniške sobe in iz sosednjih sob so me po nekaj obiskih očeta prosili, naj jih blagoslovim ali pa podelim sveto obhajilo.

Seveda je oče moral prestati sedem urno težko operacijo. Ob tej priliki se zahvaljujem vodstvu bolnišnice za veliko skrb, ki so je skupaj z zdravniki izkazali tudi mojemu očetu. Teden dni po tem, ko se je oče vrnil domov, pa je morala za en teden v bolnišnico še moja mama. Tudi njo sem obiskal in ji s svetim bolniškim maziljenjem in svetim obhajilom dajal duhovno tolažbo. Tudi druge bolnice v isti sobi in v sosednjih sobah so prosile za blagoslov ali sveto obhajilo. Ob mojih starših v bolnišnici sem vedel, da trpljenje darujeta tudi zame in za vso škofijo. Kaj je lahko bolj velikega od podarjenega in blagoslovljenega trpljenja staršev?

Tudi ta moja osebna izkušnja z mojim očetom in mamo ter z drugimi bolniki v bolnišnici je na priporočilo mnogih naših duhovnikov pripomogla, da sem v soglasju z vodstvom bolnišnice zaprosil gospoda Andreja Lažeto, da prevzame duhovno oskrbo bolnikov v tej bolnišnici in v domovih počitka v Rakičanu in v Murski Soboti. Stalna navzočnost duhovnika ob bolnikih in onemoglih vidno pomeni, da Kristus stalno stoji ob naši bolniški postelji. Ob nas so sicer vidno drugi bolniki, zdravniki in medicinske sestre. Nevidno pa je z nenehno z nami, noč in dan, tudi Kristus.

Bolezen je vedno klic, kako je z menoj in z Bogom. Bolezen mi spremeni načrte. Bolezen mi odvzame mnogo reči, ki sem jih imel v življenju za najpomembnejše. Bolezen me osami. Čeprav me drugi zdravijo, me tolažijo, v bolezni ostanem sam. Osamljenost v bolezni je lahko hujša in bolj grozna kot pa sama bolezen. Nihče ne more moje bolezni prevzeti nase in jo namesto mene nositi.
Bremena bolezni moram nositi samo jaz. In to lahko v meni povzroča ogromno praznino in še večjo bolečino. Od tukaj do obupa je samo še majhen korak. Niti jaz niti zdravniki ne morejo videti vsega, kar je v meni. To lahko vidi samo Bog. Kako Boga povabiti v svojo bolezen? Enim je to lahko, drugim to ni lahko. Nihče nima enake vere in enakega značaja. Eni so celo brez vere. Vsak človek je zgodba zase.

V Cerkvi poznamo molitev za ozdravljenje notranjih ran, ki pa nujno vključuje tudi spoved, bolniško maziljenje in sveto obhajilo. Vsaka molitev je srečanje s Kristusom, ki je dejal, da ni prišel zdravit zdravih, ampak bolne. Ozdravljenje vedno pogojuje tudi spreobrnjenje mišljenja in delovanja. Ko molimo, se učimo gledati na svojo bolezen tako, kot jo vidi Bog. Življenje je dar zame in za druge. Življenje nikdar ni brez namena. Končni namen življenja je večno življenje v nebesih.

V bolezni je težko moliti, včasih celo nemogoče moliti. Molitev v času zdravja je naložba za čas bolezni. Kdor moli pred boleznijo, bo v bolezni lažje občutil Kristusovo bližino. Kdor moli pred boleznijo, bo tudi lažje upal v Kristusovo zdravilno pomoč. Mnogi ne morejo, ne znajo ali celo nočejo moliti ne v času zdravja ne v času bolezni. Toliko bolj pomembno je, da zato molimo tudi za te ljudi. Kristus tudi takšnih ljudi ne zavrne. Čeprav se nam bolezen predstavlja kot edina resničnost našega življenja, je v resnici bolezen samo ena od pojavnosti v našem življenju. Edina in stalna resničnost našega življenja je Kristus.

Pri tej sveti maši bomo Kristusu priporočili vse, ki ste tukaj in tudi za tiste, ki so po sobah bolniške postelje, domov počitka in po naših družinah. Kristusa prosimo za njegov zdravilni dotik naših telesa, duše in našega duha. Naše bolezni izročimo v Kristusove roke in v srcu izrekajmo: Ne moja, ampak tvoja volja naj se zgodi. 

+ msgr. dr. Peter Štumpf
murskosoboški škof

Ankete

Katera župnijska cerkev je na naslovnici Stopinj 2026?
Dolenci	0	0%
Mala Nedelja	0	0%
Kuzma	10	100%
Hotiza	0	0%
Cezanjevci	0	0%
Kobilje	0	0%
Pertoča	0	0%
Skupaj glasov:	10

Ostale ankete