Škofova pridiga pri polnočni sv. maši

Pridiga škofa ordinarija msgr. dr. Petra Štumpfa pri polnočni sveti maši, 24. 12. 2016 v soboški stolnici


Skoraj vsak dogodek v človekovem življenju ima za seboj čakalno vrsto. Nič se ne zgodi brez čakanja. Celo dnevi v tednu imajo svojo čakalno vrsto. Meseci imajo svojo čakalno vrsto. Leta, desetletja, stoletja in tisočletja imajo čakalno vrsto. Da pridemo do nedelje, moramo začeti s ponedeljkom, ki je prvi v čakalni vrsti ostalih dni. Da pridemo do decembra, moramo začeti z januarjem, ki je prvi v vrsti ostalih mesecev. Da lahko pridemo do leta 2017, so nekoč morali pričeti z letom 0, ki je prvo od rojstva Jezusa Kristusa. Čakalna vrsta časa, pomeni našo zgodovino. V tej čakalni vrsti časa lahko delamo velike reči in lahko delamo slabe stvari. V čakalni vrsti časa ni povratka nazaj. Karkoli se enkrat zgodi, se več ne ponovi. Kar smo napravili dobrega, lahko s tem nadaljujemo. Kar smo storili slabega, lahko to popravimo ali pa nadaljujemo delati slabo.

Sveto pismo pravi, da je Bog bil zadovoljen s tem, kar je ustvaril, dokler ni Adam z grehom izstopil iz čakalne vrste dobrega in vstopil v čakalno vrsto zla. Od raja naprej ljudje stojimo v dveh čakalnih vrstah. V eni vrsti stojijo tisti, ki hočejo biti dobri. V drugi vrsti stojijo tisti, ki hočejo biti slabi. Sveto pismo obširno spregovori o obojih. Drama prerokov je drama napora, da bi Izraelce, ki so večkrat izstopili iz čakalne vrste Božjega ljudstva,  vedno znova postavljali v čakalno vrsto, ki pričakuje Odrešenika. Čeprav je bil prihod Odrešenika pričakovan, se je zgodil nepričakovano. Zelo redki so se pripravljali na ta prihod. Jožef in Marija sta se morala v Betlehemu postaviti v čakalno vrsto, da bi dobila primerno sobico, kjer bi lahko Marija dočakala rojstvo Odrešenika. Nista prišla na vrsto. Jožef in Marija sta težavo rešila po svoje. Odšla sta v hlevček, kjer se je rodilo Božje dete, ki se je postavilo na začetek vrste novega štetja let in nove zgodovine vseh narodov.

Tudi v hlevčku se je izoblikovala nenavadna vrsta ljudi ? pastirji, ki so drug za drugim prihajali, da bi počastili Božje dete. Pastirji so tista kategorija ljudi, ki ne morejo priti povsod na vrsto. Zlasti tam ne, kjer je treba imeti veze in poznanstva, moč in denar, da lahko prideš na vrsto. Evangelist Luka nič ne poroča o tem, da bi se pastirji drenjali ali prerivali pred Božjim Detetom.

Pastirje je v vrsto za hlevček, postavil kar angel, ki jih je potolažil, naj se ne bojijo, naj bodo veseli, ker se jim je danes v Davidovem mestu Betlehem rodil Odrešenik, ki je Kristus, Gospod (prim. Lk 2, 10-11). Od betlehemskega hlevčka naprej se vije vrsta tistih, ki verujemo, da je Kristus Gospod naš Odrešenik, v vrsto novega Božjega ljudstva, ki je Cerkev. Novo Božje ljudstvo je v Cerkvi ljudstvo, ki potuje v upanju, da bo prispelo do Cerkve svetih v nebesih.

Na svoji življenjski poti verni in neverni moramo nenehno biti v čakalni vrsti. Včasih smo v vrsti vsak zase, včasih pa smo v vrsti skupaj. Odvisno pač, kaj čakamo. Nekateri so v vrsti potrpežljivi, drugi manj. Če se ob božiču veselimo, da smo v vrsti pred jaslicami, da počastimo novorojenega Odrešenika, se pa mnogi ne morejo veseliti svojih vrst, kjer čakajo in čakajo in ne dočakajo tistega, zaradi česar so se postavili v vrsto. Bolni čakajo na zdravniški pregled in operacijo, in samo nekateri še pravočasno dočakajo. Mnogi čakajo na službo in socialno stanovanje, in samo nekateri dočakajo. Tudi zdravniki, medicinske sestre, policisti in mnogi drugi se morajo nenehno postavljati v čakalne vrste dežurstev in gledati na koledarje, katero leto bodo za božič doma in katero leto ne bodo doma. Mladi čakajo na svoje priložnosti, in samo nekateri jih dočakajo.

Zelo žalostno je, ko morajo v čakalne vrste stopati tudi otroci, ki iščejo zdravje. Nekateri ne morejo priti na vrsto za operacijo, zato njihovi starši v veliki zaskrbljenosti potrkajo na tuja vrata, da bi otroci prišli prej na vrsto ali pa da bi bolj uspešno prestali poseg zdravljenja.

Ali so čakalne vrste to, za kar smo rojeni? Ali so čakalne vrste to, čemur pravimo napredek? Ali so čakalne vrste to, kar nas dela ljudi? Ker se očitno niti novorojeni Odrešenik ni mogel ogniti čakalni vrsti, da bi se lahko rodil v neki dostojni sobici, pa te sobice ni dočakal, ampak je prišel med nas v hlevčku, pomeni, da je prišel na svet tudi za to, da bi nas opogumil v naših čakalnih vrstah.  Bog ni odpravil čakalnih vrst, ampak je vanje prinesel svojo solidarnost z vsemi, ki so ukleščeni v teh vrstah.

Božja solidarnost ni osamljena solidarnost. Božja solidarnost zmore nagovarjati. Ko v ambulanti dajem prednost drugemu, ki je bolj bolan od mene, se razodeva Božja solidarnost. Ko nekomu pomagam z urejevanjem papirjev, da lažje pride do službe ali stanovanja, se razodeva Božja solidarnost. Ko nekoga presenetim z darom, da lahko stopi iz čakalne vrste in gre iskat svoje zdravje tam, kjer ga lahko prej ali pa bolj učinkovito najde, se razodeva Božja solidarnost. Dati prednost drugemu, pomeni preseči samega sebe. To zmorem samo, če dopustim, da me nagovori Božja solidarnost.

Če se Odrešenik ne bi rodil iz solidarnosti do nas, bi na koncu neskončno dolge čakalne vrste do nebes tam naleteli na zaprta vrata. Brez Odrešenikove solidarnosti z nami, nihče ne bi mogel vstopiti v nebesa. Bog pa si ne želi praznih nebes. Bog si želi, da bi vsi bili tam. Odrešenik je prišel, da bi odpravil čakalno vrsto za nebesa.

Naše božično dejanje naj bo tokrat v dajanju prednosti tistim, ki čakajo v vrsti, da bi njihovo življenje bile lepše, bolj zdravo in tudi bolj smiselno. V letu 2017 vsem želim čim manj čakalnih vrst. Če pa že morajo biti, naj bodo zelo kratke!

V letu 2017 pa vseeno želim vsem samo dve zelo dolgi čakalni vrsti: pred spovednico in pri svetem obhajilu med sveto mašo.