Škofova adventna spodbuda

nedelja, 03.12.2023

Škofova adventna spodbuda duhovnikom in vsem vernikom

Advent nas ohrabruje, božič pa rešuje.

Dragi duhovniki, redovniki in redovnice; dragi bratje in sestre v Kristusu.

Tri prekrasne luči se prižigajo v decembru: adventni venček, Brezmadežna in Gospodovo rojstvo. V postajah štirih tednov Božja svetloba postaja vse močnejša, dokler v polnosti ne zasije v jaslicah. Zvesti simbolni spremljevalci te svetlobe so štiri goreče sveče na zelenju, ki ugasnejo ob prihodu večne in vsemogočne Besede, podobno kot Janez Krstnik, ki je dopolnil poslanstvo preroka, ko se je Beseda razodela ob Jordanu. Advent vabi, naj jo premišljujemo in molimo, da bi jo lahko sprejeli.

Brezmadežna Devica Marija je v veri sprejela moč Najvišjega, da postane mati Besede, ki je bila v začetku pri Bogu. Ta Beseda je živi in vsemogočni Bog. Vse je nastalo po njej in brez nje ni nastalo nič, kar je nastalo. V njej je življenje, ki je luč ljudi (prim. Lk 1, 35; Jn 1, 1-5). Marija jo vedno hrani v srcu za premišljevanje in izpolnjevanje vsega, kar ji Sveti Duh sporoča in naroča. Ona je prosta greha po izvolitvi Najvišjega in zaradi njegove milosti. Popolnoma je svobodna od vseh zlohotnosti in strahov. Pod srcem nosi učlovečenega Boga, zato ima vse. Nič ji ne manjka. Veseli se, da je njegova služabnica; hoče biti nizka in ponižna, zato vse prepušča njemu. Ne živi od načrtov in strategij za varnost svoje družine; to zaupa možu Jožefu, ki ga hkrati poučuje o Božji modrosti in moči. Ob Mariji postaja Jožef zvesti in zanesljivi varuh Božjega Sina.

V premišljevanju teh velikih skrivnosti se naša vera hrabri, če pri Mariji poišče upanje.

V adventu si je vredno vzeti več časa za branje in premišljevanje Božje besede, da bi slišali nagovarjanje Svetega Duha za ljubezen do nebeškega Očeta; za molitev rožnega venca pred sveto mašo ali ob adventnem venčku, da bi v sebi občutili Jezusovo in Marijino opogumljanje in moč; za iskanje poti drug do drugega, da bi okusili, kako čudovito in dobro je, če se bratje in sestre srečamo in smo skupaj.

Razumljivo je, da se bojimo groženj in nevarnosti, ki strašijo od vsepovsod. To je naravno in človeško. Če pa se le preveč obremenjujemo z mislijo, kaj bo z nami, vedno težje prenašamo sebe in druge. Bremena negotovosti nam lahko docela zagrenijo srce. Pomislimo na Božjega Sina, ki je dobro vedel, kaj bo z njim, vendar se ni obotavljal priti iz varne Očetove hiše v nemirnosti človeštva. Njegov prihod ni tveganje, ker je bilo že vse predvideno po načrtih odrešenja, ampak je svobodna podaritev Očetu, ki nas po Sinu rešuje iz teme obupa in propada.

Čudovita spremljevalka adventa je tudi tišina odhajajoče noči, v kateri tako čudovito sveti zvezda Danica. Prijazno nas spodbuja k prebujanju, vstajanju in odpravljanju na pot k jutranjicam ali zornicam. Tišina ranega jutra je najboljša prijateljica začetku dneva. Kako blagodejno je zgodaj vstati za Boga ter skrbem in dolžnostim dopustiti, da še počivajo.

Ni pa vsem dano, da bi lahko obhajali zornice ali jutranjice. Za mnoge se v začetek dneva že vsiljujejo - služba, šola, vrtec ali druga opravila. Dan se hitro prevesi v dolžnosti, napetosti, hitenje, skrbi in nadležne težavnosti. Zvezda Danica se medtem preoblači v zvezdo Večernico. Utrujena duša in telo ob koncu dneva še ne gledata proti kraju počitka, ampak bolj proti podobam in zvoku iz televizijskega ekrana in računalnika. Mi pa bi tako zelo potrebovali tišino, ki nas lahko ozdravi in ponovno sestavi našo razdrobljenost. V tišini lahko uzremo luč Svetega Duha, ki vztrajno gori v naši opešanosti in razbolelosti, in v tej luči se vedno prepoznamo kot ljubljeni od nebeškega Očeta. Zato so zornice ali pa večernice tako čudovite, ker z njimi po cerkvah ali kapelah lahko vstopimo v sveto zatišje adventnega premišljevanja in molitve, ki nas razpoloži in pripravi za veliko daritev Božjega Sina na oltarju v spravo Očetu za naše zgrešene poti in dejanja.

Adventna tišina je starejša sestra tišine božične noči, ko se Beseda Najvišjega sramežljivo in skrito preobleče v naše umrljivo in trohljivo telo. S seboj je prinesla Božjo naravo, v katero nas je odela zaradi svoje ljubeče pozornosti, skrbnosti in opravičenja za domačinstvo v Očetovi hiši.

Božič lahko dobimo nazaj iz njegovega sedanjega nepravega pomena in namena, če bomo že v tišini adventa premišljevali o njegovi veličini in moči, ki nas rešuje. Človeško rojstvo Boga, ki je postal majhen Otrok, ni rojstvo giganta, ki bi si z močjo podvrgel ta svet za obvladovanje, ampak je ozdravitev vsega, kar povzroča trpljenje, prebuja strahove in zaradi česar umiramo. V tem Otroku vse tragičnosti izgubijo moč grožnje in uničenja. Na božič se rojevata novo stvarstvo in človeštvo, ki potujeta do končne pomiritve in blažene izpolnjenosti v Očetovem objemu.

Od luči prve adventne sveče pojdimo zdaj do tišine božične noči in skupaj z Marijo, s svetim Jožefom in pastirji v miru pričakajmo prihod nebeškega Kralja in Rešitelja.

Naj bo vsem blagoslovljena ta sveta in radostna pot.

Peter Štumpf SDB škof