Klariški samostan: Hvalodavanje

ponedeljek, 31.12.2012

Zahvalo za staro leto so v klariškem samostanu Marije, Matere Cerkve v Turnišču z večerno sveto mašo izrekli škof z duhovniki in sestrami ter verniki, ki so napolnili kapelo in sosednji prostor. Po molitvi pred Najsvetejšim je škof dr. Peter Štumpf začel sveto daritev. Škofa in vse zbrane je pozdravil domači župnik Robert Brest. Prvo berilo je prebral Stanko Skledar, drugo pa bogoslovec Andrej Lažeta. S petjem so bogoslužje bogatile sestre klarise, pripevali so tudi navzoči verniki. Evangelij je prebral diakon Boris Kučko. V pridigi je škof spregovoril o času, v katerem živimo in izrazil upanje, saj je Kristus naš Odrešenik, njegovi so časi, njegovo je vse, njegovi smo tudi mi. V molitev Očenaša je uvedel generalni vikar msgr. Franc Režonja, v pozdrav miru pa odranski župnik Lojze Kozar. Somaševali so še voditelj pastoralne službe dr. Franc Zorec, dekan soboške dekanije Ivan Kranjec in ravnatelj Škofijske karitas Simon Slana. Po zahvalni pesmi in blagoslovu se je škofu in vsem dobrotnikom zahvalila mati opatinja s. Katarina. Sestre so hvaležne vsem, ki so pomagali, da lahko bivajo v tem samostanu, da se lahko ves dan srečujejo s Kristusom v Najsvetejšem zakramentu. Vrata samostana, vrata kapele so vsem nenehno odprta. Kristus nas pričakuje.

V samostanu nas nagovarjajo tudi jaslice, ki so jih sestre klarise izdelale z veliko skrbjo in ljubeznijo. Jezus se ni rodil le v Betlehemu, temveč tudi v Nazarjah, kjer so ga pred leti sprejele klarise. V jaslicah je prikazan hrib v Nazarjah s cerkvijo in klariškim samostanom. Od tam so sestre Jezusovo luč letos prinesle tudi v Turnišče.

FOTOGRAFIJE

Nagovor škofa dr. Petra Štumpfa pri zahvalni sv. maši - HVALODAVANJE v klariškem samostanu Marije Matere Cerkve v Turnišču, 31.12.2012

Bog nam ni podaril samo koščka slovenske zemlje, na katerem prebivamo, podaril nam je tudi čas v katerem živimo.
Težko je vedeti, kdaj so bili bolj odločilni časi za slovenski narod. Vsekakor današnji je med najodločilnejšimi in biti vredni tega izziva, je velikega pomena. Bog, ki je "Gospodar časov", nam je zaupal prav ta čas, da bi mu odtisnili svoj pečat. Nismo sužnji časa, ni čas tisti, ki bi nas določal, marveč smo mi gospodarji časa in mi ga oblikujemo. Prepustiti se "teku časa" je zelo nevarno (ta te lahko "odnese"). Vsebino času določa človek, on ga napolni ali pa ga pusti, da prazen spolzi skozi prste.
Ali je naključje, da živimo prav na prelomu stoletij in tisočletij? Naključja ni, je pa Božja previdnost, ki nam nalaga dolžnost, da na novo premislimo dragocenost časa, njegovo prelomnost, predvsem pa vrednost, ki zaznamuje našo večnost.
Jezus Kristus, ki je vstopil v čas, kot Beseda, ki je meso postala, da bi ga posvetil in v njem osvobodil od služnosti greha, je beseda, ki ne bo nikoli prešla. Čeprav tudi danes doživljamo skoraj povsod poplavo praznih in puhlih besed, ki so lažnive in zavajajoče.
Jezus nam je rekel: 'Bodite pogumni: jaz sem svet premagal' (Jn 16,33). On ni premagal le sveta svojega časa, premagal je svet vseh časov v vsem tistem, kar se v njem upira in postavlja po robu evangeliju. Nimamo torej nobenega razloga za strah. Na smeh nam gre ob ponavljajočih se prerokbah, ki napovedujejo neizbežen konec sveta ali uničenje Cerkve in krščanstva. Mi imamo veliko bolj verodostojno prerokbo, na katero se lahko zanesemo: 'Nebo in zemlja bosta prešla, moje besede pa nikakor ne bodo prešle' (Mt 24,35).
To dokazujejo tudi v naši škofiji in po župnijah mnoga gibanja, ki si prizadevajo za življenje po evangeljskih resnicah.
Mladi in starejši se zatekajo v molitev, iščejo zadovoljstva v dobrodelnosti, rastejo v samoodpovedi, bogatijo se v velikodušnosti in se na širokosrčno razdajajo. Lahko vidimo zakonce, ki sprejemajo otroke res kot Božji dar. Ni lahko poskrbeti za njihovo dobro vzgojo (pa saj to ni lahko niti pri enem otroku), vendar evangelijska moč odpira tisoč novih obzorij in jim ponuja oporo v družbi s toliko drugimi vernimi, ki živijo v resnični ljubezenski skupnosti.
Čeprav sta ekonomija in blaginja osvojili preveč ljudi, pa je odločitev za Kristusa močnejša od pritiskov družbe. Močnejša je, kadar se hrani z evharistijo ? z živim Kristusom po posredovanju Svetega Duha in v družbi nebeške Matere.
Bog nam je v tem letu prav zato naklonil milostni dar prihoda sester klaris v ta samostan v Turnišču, ki je posvečen Mariji Matere Cerkve. Naklonil nam je tudi dva nova bogoslovca Aljaža in Denisa ter diakona Borisa.
Iztekajoče se ure tega leta naj odmevajo kot molite in zahvala Njemu, da se je tako ponovno ozrl na nas in nas blagoslavlja, ohranja in poživlja.
Toliko solidarnosti za Cerkev, za ta samostan, za župnije, skratka za rast Božjega kraljestva med nami, smo doživeli prav po vas dragi dobri ljudje. Z molitvijo, delom in darovi ste zidali same sebe, kot žive kamne v živi tempelj za Gospoda Boga. Tudi zaradi vernih, klenih, zvestih ljudi, je Cerkev na Slovenskem to leto prestala najhujše medijske napade doslej. Slabosti Cerkev so mediji cele mesece izpostavljali kot edino njeno značilnost. Mnogi zato menijo, da jo je treba povsem uničiti. Cerkev ste ubranili, vi, dragi bratje in sestre, ki zanjo molite, trpite, se žalostite in tudi veselite. Cerkvi ste ostali zvesti in to je znamenje moči Svetega Duha, ki Cerkev vodi.  Po svetu so v tem letu zaradi vere ubili 105.000 kristjanov. To so novi mučenci, priprošnjiki pred Bogom, ki obetajo Cerkvi duhovno in moralno prenovo ter duhovno svežino.
Trdno sem prepričan, da bo leto vere tudi v naši, soboški škofiji prineslo še več zelo bogatih, duhovnih sadov, ki bodo vidni v novih duhovnih poklicih, dobrih krščanskih družinah in v večjem veselju in sprejemanju otrok v življenje.
Pred davnimi stoletji je sveti Avguštin povedal takratnim ljudem v srčni stiski besedo upanja: ?Svet se za nas ne končuje, ampak se začenja.? To okušam tudi jaz, saj sem se letos srečal z Abrahamom in mi pomeni nov začetek in priložnost od Boga za bolj vdano služenje vsem vam.
Ta noč nam pomeni časovni prelom leta iz 2012-2013. Ob polnoči bo noč zasijala v lučeh ognjemetov.
Luč je simbol življenja, simbol dobrega, popolnega, simbol sreče in nesmrtnosti. Tema pa nas spominja na hlad, na tisto, kar je slabo, na zlo, strah in smrt.
Vendar pa bo to luč spremljalo tudi grozovito pokanje, ki pomeni lahkotnost bivanja in strah pred nenehno ogroženostjo.
Veseliti se ta večer samo zaradi trenutka slavja, hrane, pijače in televizijskega programa pomeni odganjati strahove pred prihodnostjo.
Naj polnoči poči zamašek iz šampanjca raje kot znamenje veselja nad prisotnostjo Boga med nami, ki našemu življenju daje vrednost. Brez Njega bi našo prihodnost lahko zapisali samo v sipki pesek ali pa v zvezdnato nebo. Toda zaradi Njega pa našo prihodnost lahko zapišemo v Njegovo srce.
On je začetek in konec, prvi in poslednji. S svojo besedo je vse ustvaril, s to besedo bo tudi to stvarstvo poveličal. Tisti, ki to besedo sprejemamo in verujemo, smo zaradi nje postali Božji otroci in zato dediči prihodnjih, večnih dobrin.

Temu pa se splača nazdraviti opolnoči!

msgr. dr. Peter Štumpf
murskosoboški škof