1.    Kakšen je bil namen srečanja salezijanskih škofov, ki ste se od 21. do 25. maja zbrali v Torinu?

Velika salezijanska družina, ki skupaj s salezijanci, hčerami Marije Pomočnice, redovnimi družinami, ki so jih ustanovili salezijanci, z mnogimi združenji in ustanovami, ki delujejo v duhu salezijanske karizme in z mladimi, ki obiskujejo salezijanske šole in oratorije, - torej ta, velika, salezijanska družina po vsem svetu šteje kar 200 milijonov ljudi. In v to družino spadamo tudi vsi škofje po svetu, kar 125 nas je, ki smo po zaobljubah še vedno salezijanci. In ta salezijanska družina letos obhaja 200 ? letnico rojstva ustanovitelja, sv. Janeza Boska.
V tem letu jubilejnem letu se pri nas v Sloveniji in po svetu dogajajo čudovite reči: bogoslužja, simpoziji, romarski shodi v Torinu, kjer je bil doma in je deloval sv. Janez Bosko. Zato je vrhovni predstojnik salezijancev in vse salezijanske družine, Angel Fernandez Artime povabil v Torino vse salezijanske škofe iz vsega sveta, da bi bili tudi mi deležni milosti, ki nam je Bog daje na priprošnjo sv. Janeza Boska.
Prišlo nas je kar 90, iz 45. držav vseh kontinentov. Med temi kar 5 kardinalov. In med njimi, kardinal Tarcisio Bertone, nekdanja desna roka papeža Benedikta XVI. Z njim sem se tudi osebno pogovarjal o dogajanjih v Cerkvi po svetu. Dva pomembna kardinala, sta opravičila svojo odsotnost, in sicer Prefekt kongregacije za zadeve svetnikov Angelo Amato in ter honduraški kardinal Rodriguez Oskar Maradiaga, sicer član sveta osmih kardinalov, ki papežu svetujejo pri vodstvu Cerkve. Omenjena kardinala sta bila v San Salvadorju v Južni Ameriki na razglasitvi škofa in mučenca Oskarja Romera za blaženega.
Salezijanski škofje smo lahko v štirih dneh ponovno doživeli bogastvo salezijanskega družinskega duha, ki temelji na lepoti skupnostnega življenja, na molitvi in bratski povezanosti.
Nekatere od teh škofov sem poznal že od prej. Kakšen je bil moj sošolec v bogoslovju v Torinu, kakšen pa tudi moj redovni predstojnik. Zelo sem bil presenečen, da pa so mnogi poznali mene. Vprašal sem jih, kako to, da me poznajo. Sledijo internetne strani naše soboške škofije. Nekateri so že bili v Sloveniji in Slovenijo poznajo kot deželo prečudovitih ljudi in prečudovite pokrajine, ki je posejana z mnogimi cerkvami, cerkvicami in kapelami. Poznajo tudi mnoge naše misijonarje in nekatere imajo celo za svetniške osebnosti. Kakšen škof me je celo povabil naj obiščem njegovo škofijo, seveda skupaj s svojimi duhovniki ali pa z mladimi. To priložnost bom prav gotovo tudi kdaj izkoristil. 

2.    O čem je v svojem nagovoru spregovoril predstojnik salezijancev?

V svojem pozdravnem nagovoru nas je vrhovni predstojnik pozdravil takole: ?Dobrodošli, moji dragi bratje salezijanci ? škofje! Srčno se veselim, da vas smem pozdraviti v tem našem domu, kjer je deloval in sedaj počiva naš oče sv. Janez Bosko. Ta dom, je vaš dom.?
Naj povem, da smo skupne molitve in kar trikrat tudi sveto mašo obhajali v cerkvi Marije Pomočnice v Valdoccu, ki je ena od četrti mesta Torino. V tej cerkvi počivajo poleg sv. Janeza Boska še sv. Dominik Savio, soustanoviteljica sester Hčera Marije Pomočnice, sv. Marija Dominika Mazzarello, in bl. Mihael Rua, prvi don Boskov naslednik.
Vrhovni predstojnik je škofe spomnil, da je se je prav tukaj, v Valdoccu, rodil naš redovni in tudi duhovniški poklic. Od don Boska smo sprejeli karizmo, kako biti salezijanec, kako biti duhovnik in celo, kako biti škof. Zato smo prišli skupaj, da se  tudi tokrat razživi naše salezijansko srce, ki utripa z vso močjo za Cerkev. Salezijanci smo namreč navzoči v 132 državah. Navzoči pa smo zato, da bi mlade vzgajali v veri. Salezijanska vzgoja je vedno za mlade, med mladimi in skupaj z mladimi. Pri tem ima prednost uboga mladina. Uboga v smislu revščine, uboga v smislu pomanjkanja duhovnih in moralnih dobrin.
Vrhovni predstojnik je priznal, da je povsod, kjer je bil do sedaj, lahko začutil, kako smo salezijanski škofje močno povezani s salezijansko družino. Ni salezijanskega škofa, ki v svoji škofiji ne bi imel salezijancev. 

3.    Govorili ste tudi o duhovnosti salezijanskega škofa. V čem je ta duhovnost drugačna?

Duhovnost salezijanskega škofa se v ničemer ne razlikuje od duhovnosti škofov, ki niso salezijanci. Duhovnost vsakega škofa je duhovnost Cerkve, ki pomeni univerzalnost, odprtost, dialoškost, sposobnost povezovanja kultur, predvsem pa močno povezanost s Kristusom, Dobrim Pastirjem in veliko zaupanje v priprošnjo Device Marije, ki je Mati Cerkve.
Eno pa don Bosko še posebej zahteva od salezijanskega škofa: Nikdar ne sme podvomiti v papeža. Papeževa želja, je za salezijanskega škofa ukaz. Salezijanski škof mora misliti, kakor misli papež. Salezijanski škof mora voditi svojo škofijo, kakor vodi papež vesoljno Cerkev. Salezijanski škof vso svojo svobodo mora najti in iskati v Cerkvi. In v Cerkvi je itak dovolj svobode za vse.
Po mnenju vrhovnega predstojnika smo salezijanski škofje v Torino prišli zato, da bi se v salezijanski karizmi še bolj okrepili v svojem škovskem služenju. Vrhovni predstojnik nas je spomnil, da za nas ni bilo enostavno zapustiti prve linije dela z mladimi. Za nas tudi ni bilo enostavno zapustiti sobrate salezijance in skupnosti v katerih smo živeli. To lahko privede tudi do žalosti, še posebej v trenutkih osamljenosti. Zato nam je vrhovni predstojnik dejal, da je don Boskova želja, da se vedno počutimo doma v salezijanski družbi. Vsaka salezijanska hiša naj bo zato vedno naš dom. Naj ne bo trenutka, da si ne bi upali prositi za pomoč sobratov salezijancev.
Salezijanski škofje smo od don Boska prejeli vse: vzgled svetosti, duhovnost, izobrazbo in način pastoralnega dela. Zato don Boskova karizma še vedno zaznamuje načine našega škofovskega dela. Biti salezijanski škof pomeni svojevrstno razodevanje delovanja Svetega Duha v Cerkvi.
Vrhovni predstojnik je vse škofe spomnil na nedeljo, 7. decembra 1884. Takrat je bil zjutraj ob 7.30, v cerkvi Marije Pomočnice v Torinu, posvečen prvi salezijanski škof, Giovanni Cagliero. Ta škof je pozneje kot kardinal posvetil cerkev Marije Pomočnice na Rakovniku v Ljubljani. Po škofovskem posvečenju je don Bosko pokleknil pred novega škofa in mu poljubil škofovski prstan. Vrhovni predstojnik nas je spomnil, da je vsak salezijanski škof deležen tega don Boskovega poljuba.
Kako bi torej salezijanski škofje ne mogli poklekniti v cerkvi Marije Pomočnice v Torinu pred svetimi relikvijami sv. Janeza Boska in ga prositi karkoli, da bi lahko dobro opravljali svojo škofovsko službo? Tudi sam sem to storil.
Ko sem odhajal iz Torina, me je vrhovni predstojnik objel in dejal: ?Peter, hvala, da si prišel! Tvoja prisotnost je bila zelo pomembna. Zelo sem vesel, da si bil z nami. Don Bosko naj gre s teboj v tvojo škofijo. Se vidimo v jeseni v Sloveniji.? Res čutim, da je don Bosko z menoj v soboški škofiji.


4.    Ali je salezijanska skupnost ob 200 ? letnici sv. Janeza Boska objavila kakšno sporočilo drugim škofom in vernikom?

Ob tej častitljivi obletnici salezijanska skupnost sporoča drugim škofom in vernikom, da salezijanci hočemo biti v Cerkvi in v svetu priče evangeljskega življenja. To konkretno pomeni: Mistiki v Svetem Duhu, preroki bratstva in služabniki mladih. Kot don Bosko, tudi salezijanci moramo vedno gojiti pogovor z Jezusom. Pri tem se pustimo voditi Svetemu Duhu. Ker živimo družinskega duha, smo vedno pripravljeni za izzive mladih in na medsebojno sodelovanje. Zato se ne zapiramo v svoje redovne skupnosti, temveč gremo tja, kjer so mladi. Med mladimi hočemo biti služabniki za mlade.

5.    Kako ocenjujete dosedanji potek don Boskovega leta?

Če opazujem sobrate salezijance v Sloveniji, vidim velike napore, kako mlade približati don Bosku. Že več kot dve desetletji potekajo po mnogih slovenski župnijah oratoriji.
Tudi sam sem eden od začetnikov oratorijskega dogajanja pri nas v Sloveniji. Oratorija sem se namreč naučil med bogoslovnim študijem v Torinu. Salezijanci v tem jubilejnem letu tudi organizirajo za mlade romanja v Torino. Pripravili so celo glasbeni spektakel o don Bosku. Ta veličastna glasbena stvaritev se že dogaja po nekaterih krajih v Sloveniji. Novembra bo Slovenijo obiskal tudi vrhovni predstojnik. Ob tej priložnosti bo navzoč pri blagoslovitvi nove cerkve sv. Janeza Boska v Mariboru.
Tokratni prihod don Boskovega naslednika med nas v Slovenijo pomeni opogumljanje, da bi slovenski salezijanci ostali preprosti, močni in čvrsti. Preprosti namreč vedno vedo, da vse, kar prejemajo, prejemajo od Jezusa. Prejemajo pa zato, da bi lahko služili drugim. Preproste Sveti Duh vedno krepi, da ostanejo kljub večkratnim težavam in preprekam močni in čvrsti.  

6.    Kaj pričakujete od papeža, ki bo kmalu obiskal Torino?

Sedanji papež Frančišek v sebi uteleša tri karizme: Preprostost Svetega Frančiška Asiškega, modrost sv. Ignacija Lojolskega in ljubezen do mladih svetega Janeza Boska. Sveti Frančišek je veroval s preprostim srcem. Sveti Ignacij Lojolski je veroval z razumnim srcem. Sveti Janez Bosko je veroval z ljubečim srcem. Vera, razum in ljubezen pa so temelj don Boskovega vzgojnega sistema. Vera brez razuma zapade v fanatizem. Vera brez ljubezni je hladna in ne prepriča.
Razum brez vere ostane razočaran. Razum brez ljubezni ustrahuje. Ljubezen brez vere je samo še erotika. Ljubezen brez razuma je samo še čustvenost. Mislim, da se bo papež v svojih govorih gibal okrog razuma, vere in ljubezni. Na teh treh temeljih je vzgoja mladih edino smiselna. In papež Frančišek to prav dobro ve. Svetega Janeza Boska bo papež poskušal v Turinu predstaviti kot aktualnega in nadvse dobrodošlega vzgojitelja današnje mladine. 

7.    Kateri don Boskovi vzgojni prijemi so danes še posebej aktualni, oziroma kaj sv. Janez Bosko sporoča današnji mladini, vzgojiteljem, animatorjem ...?

Čas, ki ga živimo, je res v marsičem drugačen od don Boskovega. Srce pa ostaja vedno isto. Srce, ki ljubi, je znalo ljubiti v 19. stoletju in zna ljubiti danes in bo znalo ljubiti v prihodnosti. Srce, ki ljubi, vedno najde primerne načine, kako ljubezen darovati najbolj dragocenim: to so otroci, odraščajoči in mladi. Don Bosko je imel srce Dobrega Pastirja. Jezus kot Dobri Pastir je dal življenje za vse ljudi. Don Bosko je dal življenje mladim. To bi storil don Bosko tudi danes. In to naj delajo tudi vzgojitelji in animatorji. To naj delajo tudi mladi. Mislim, da bi don Bosko še dejal: ?Mladi, ljubite mlade, ljubite ostarele in nemočne, ljubite otroke!?