Gornja Radgona: Škofova pridiga na molitvenem srečanju

sobota, 10.09.2022

Pridiga soboškega škofa ordinarija msgr. dr. Petra Štumpfa pri sv. maši ob škofijskem molitvenem dnevu za duhovne poklice in srečanju družin ob sklepu leta družine. Med to sv. mašo je bila podelitev talarja in sprejem bogoslovca Blaža Baligača med pripravnike za diakonat in prezbiterat. V Gornji Radgoni, v soboto, 10. septembra 2022.

Dragi bratje in sestre v Kristusu.

Po besedi Apostola Pavla v prvem pismu Korinčanom smo prišli v radgonsko župnijsko cerkev Pavlovega družabnika pri oznanjevanju, prvaka med apostoli, Petra, da bi bili pri tej evharistiji udeleženi pri krvi in Kristusovem telesu. Zaradi udeležbe pri Kristusovem kruhu smo vsi eno telo (prim. 1 Kor 10, 14-17). Tako se danes pri tej evharistiji kot soboška krajevna Cerkev povezujemo z drugimi krajevnimi Cerkvami po Sloveniji v veliki zadevi molitve za nove duhovne poklice. Po evharistiji, ki jo darujejo duhovniki, smo lahko eno telo v Kristusu; zato je tudi današnja molitev za nove duhovne poklice prošnja Kristusu za njegovo milostno pomoč, da bi vedno ostali skupaj, kot Kristus ostaja z nami.

Veselimo se in Bogu smo nadvse hvaležni za našega bogoslovca Blaža Baligača, ki je srčno odgovoril Kristusu, naj hodi z njim kot duhovnik. V novem študijskem letu Blaž vstopa v 4. letnik bogoslovja in bo med to evharistijo prejel duhovniško obleko.

Sprejet bo tudi med pripravnike za diakonsko in duhovniško posvečenje. Napori priprave na duhovništvo danes niso majhni. Potrebno je veliko molitve, duhovnega razločevanja in tudi opogumljanja, dobrih vzgledov med duhovniki in čvrste edinosti med nami.

Čudoviti vzgled te edinosti je najprej družina. Možje in žene, ki v moči zakramenta svetega zakona vztrajate v medsebojni edinosti v sreči in nesreči, v bolezni in zdravju, Cerkvi dajete stabilnost in povezujete njene zidake v trdno zgradbo, ki je nič ne more ogroziti. Vaša zakramentalna obljuba, da se boste ljubili in spoštovali vse dni življenja, Cerkvi na stežaj odpira vrata, skozi katera močno veje prijeten veter Svetega Duha, ki ji daje svežino in jo zato vedno pomlaja kot Kristusovo nevesto.

Veselimo in se Bogu zahvaljujemo za vas, dragi zakonci, drage družine, ki v naši škofiji na široko držite odprta ta vrata, skozi katera k nam prihaja Sveti Duh. V njegovi moči med vami obilno kipijo izviri življenja, ki med nas pritekajo po vaših otrocih, in pomenijo veselje in prihodnost naših župnij in soboške škofije.

Kristus vas je vesel, ker ste hišo vašega zakona in družine postavili na globoko skalo. Tudi ko pride povodenj, in se uničevalni tokovi upirajo v vašo hišo, je ne morejo omajati, kajti vaša hiša stoji na skali (prim. Lk 6, 47-49).

Gre za vašo odločitev. Ni samo po sebi umevno, da ste, kar ste. Včasih se nam zdi, da po svoji naravi in značaju pripadate Kristusu in zato hodite v cerkev. Pa ni tako. Hoditi v cerkev, pa tudi biti član zakonske skupine – to je odločitev vere, ki se noče prepuščati slučaju in tokovom tega sveta. Takšna vera hoče vedeti, komu se zaupa in kam vodi. Noče tavati v megli nejasnosti in dvoumnosti idej in življenjskih stilov. Pot do Kristusa ni dvojna, je samo ena.

Apostol Pavel je svojo cerkveno skupnost v Korintu, ki jo je zelo imel rad, opozarjal pred dvojnostjo njenega verovanja. Nekateri člani te skupnosti so namreč živeli in ravnali tako, kot da Kristusa sploh ne bi poznali. Še zmeraj so se oklepali nekaterih navad, ki so jih živeli pred krstom. Prelamljali so zakonsko zvestobo, se vdajali nečistovanju, bili so lakomni zemeljskih dobrin, se prepirali in sovražili, pri tem pa so se udeleževali svete evharistije.

Pavel vse to smatra za daritve hudobnim duhovom. Noče, da bi bilo tako. Daje jasno vedeti, da evharistija in daritve hudobnim duhovom ne gredo skupaj. To dvoje se povsem izključuje, kot se izključujejo nebesa in pekel. Kdor je do tega brezbrižen in se navkljub vsemu udeležuje evharistije, izziva Kristusa (prim. 1 Kor 10, 19-22).

Sinodalna pot, ki smo jo do sedaj prehodili tudi v naši škofiji, je bila pot molitve, pogovarjanja, poslušanja, razločevanja, pa tudi kritike in spodbujanja. Zakonci se veselite Cerkve, v kateri lahko najdete mir, trdnost in oporo za graditev osebnega odnosa in zaupanje z Bogom. V veri spoznavate, da je Cerkev pot do večnega življenja, zato vam daje pomoč pri poglabljanju vere in verski vzgoji otrok. Na tej poti se drug drugega opogumljate v molitvi, še posebej v stiski, težavah in težkih trenutkih.

Na tej poti ste izpostavili tudi naše rane: needinost med duhovniki in pomanjkanje zaupanja do vernih laikov v zadevah pastorale in bogoslužja; šibka vera nekaterih duhovnikov in zato nemoč duhovnega vodenja; vedno manj duhovnikov dela z mladimi, in tudi zato se mladi oddaljujejo od Cerkve;  pomankanje komunikacije po župnijah in zaupanja laikom, da bi skrbeli tudi za gospodarske zadeve župnij.

Pri tem pa ponujate duhovnikom pomoč v molitvi, branju beril pri sveti maši, pri petju na koru, igranju in pripravo družinskih članov za družinske maše, prevzemanje vodstva raznih skupin v župniji: zakonske, molitvene, skupine ministrantov, sodelovanje pri Karitas, pri spodbujanju mladih za duhovne poklice, pri delu z mladimi, sodelovanje kot ključarji in nagovarjanje novih parov za zakonske skupine.

Hvaležen sem vam, dragi zakonci, za vašo iskrenost in dobronamernost na naši sinodalni poti. Že na začetku te poti sem povedal, da nočem za vsako ceno ohranjati popoln izgled naše soboške Cerkve, ampak si želim vedeti, v kakšnem stanju smo mi, ki smo njeni zidaki. Po enem letu prehojene sinodalne poti vemo, da smo zagotovo potrebni prenove.

Najbrž smo precej zmedeni, ker ne vemo, kje bi začeli. Čeprav imamo lepo tradicijo verovanja, ki jo krasijo Rože rožnega venca, pobožnosti križevega pota na Hotizi, pobožnosti po naših Marijinih cerkvah, spovedovanja ob praznikih, bo potrebno iti na izvire našega verovanja.  

Med nami je še vedno razširjeno prepričanje, da so samo duhovniki tisti, ki morajo oznanjati Kristusa. Papež Frančišek pa nas opozarja, da Kristusa mora oznanjati vsak, ki je krščen.

Krst nam daje vse potrebne darove in pomoči za to poslanstvo. Vendar pa ima naše oznanjevanje vseeno veliko težavo: ne uspe pripeljati tistih, ki jim govorimo o veri do osebnega srečanja s Kristusom in odločitve za vero. Težava je v tem, da se ta proces prekine s prejemom svete birme oz. zaključkom osnovne šole in se nadaljuje šele ob krstu prvega otroka ali pa šele z njegovim vpisom k župnijski katehezi.

Nujna je kateheza vseh  – otrok in odraslih. Duhovniki in škof, redovniki in redovnice, verni zakonci in drugi laiki bomo tukaj nujno morali stopiti skupaj. Kateheza je vseživljenjski proces, ki nikogar ne zaobide. Brez kateheze Cerkev sama sebe mumificira v posušeno telo iz preteklosti. Kateheza pomeni Kristusov izvir Žive vode, iz katere se vsi odžejamo in v vsebi ohranjamo Božje življenje. Daje nam spoznanje o Kristusu in njegovi skrivnosti, nas umešča v Cerkev, uvaja v bogoslužje, spodbuja k oznanjevanju Božje besede in uči, kako naj živimo po veri. Kadar je Cerkev ranjena, je kateheza njena najboljša bolničarka, ker ji prinaša Kristusovo diagnozo o njeni bolezni in hkrati prebuja potrebno po ozdravitvi.

Tudi za našo škofijo pomeni pomanjkanje duhovnih poklicev eno od njenih najbolj bolečih ran. Dan molitve za nove duhovne poklice nam sporoča, naj bomo na to rano zelo pozorni. Če jo pustimo tako kot je, se bo vedno bolj razraščala v uničujočo tvorbo, ki bo usodna za naše verovanje. Prosim vas, da po družinah molite za nove duhovne poklice. Danes boste dobili zelo koristno zgibanko, ki vam je lahko v pomoč pri molitvi.

Po Svetem Duhu naj Mati Marija napolni naša srca z gorečo prošnjo Kristusu, dobremu Pastirju, da nam milostno nakloni novih duhovnikov, redovnikov, redovnic in misijonarjev, pa tudi kakšnega stalnega diakona.

Na poti prenove naj hodi z nami Mati Marija.

- amen

Ankete

Katera župnijska cerkev je na naslovnici Stopinj 2026?
Dolenci	0	0%
Mala Nedelja	0	0%
Kuzma	9	100%
Hotiza	0	0%
Cezanjevci	0	0%
Kobilje	0	0%
Pertoča	0	0%
Skupaj glasov:	9

Ostale ankete