Gornja Bistrica - pridiga škofa Štumpfa

nedelja, 22.09.2019

+Peter Štumpf, soboški škof

Slomškova nedelja, Gornja Bistrica v župniji Črenšovci, 22.9.2019 ob 100-letnici priključitve Prekmurja matičnemu narodu

Spoštovani.
Vse vas pozdravljam v Jezusu Kristusu. Danes smo v soboški škofiji še posebej veseli, da Cerkev na Slovenskem s slovesnim bogoslužjem obeležuje Slomškovo nedeljo tukaj na Gornji Bistrici, kjer stoji prva cerkev v Sloveniji, posvečena blaženemu škofu Antonu Martinu Slomšku. Hvaležni smo gospodu mariborskemu nadškofu metropolitu Alojziju Cviklu, da se je odzval prošnji nekdanjega črenšovskega župnika, sedaj že pokojnega Ivana Krajnca, da bi danes obhajali Slomškovo nedeljo prav tukaj, na Gornji Bistrici. Na bolniški postelji, nekaj dni pred smrtjo, je župnik Ivan tako goreče govoril in dajal navodila, kakšen naj bi bil spomenik blaženega škofa Slomška in kako bi naj potekalo bogoslužje, da dobri Bog enostavno ni mogel prezreti te velike prošnje župnika Ivana. Verujemo, da je goreči župnik Ivan danes v nebesih zelo vesel, da prav tukaj na Gornji Bistrici obhajamo slovesno bogoslužje na čast blaženemu škofu Slomšku in da bomo blagoslovili nov Slomškov kip, delo akademskega kiparja dr. Marjana Dreva.

Današnje sveto dogajanje je tudi toliko bolj pomenljivo, ker je pred 20. leti na Betnavi takratni papež Janez Pavel II., ki je medtem tudi sam bil razglašena za svetnika, razglasil škofa Antona Martina Slomška za blaženega. V Slomškovi modrosti je ta sveti papež prepoznal njegovo svetost in jo razglasil pred vesoljno Cerkvijo.

Ob 100-letnici združitve prekmurskih Slovencev z  matičnim narodom se lahko upravičeno sprašujemo, če je bil blaženi škof Anton Martin Slomšek (1800-1862) kdaj v Prekmurju. Do sedaj raziskani pisni viri o tem ne poročajo. V Slomškovem času je Prekmurje bilo pod avstro-ogrsko monarhijo in zato ločeno od matičnih slovenskih dežel. Reka Mura je bila meja, brez mostov. Samo nekaj »brodov« (veliko plovilo na dveh čolnih) je omogočalo prehode, ki pa so jih takratni ogrski žandarji močno stražili. Ogrska oblast se je namreč močno bala vdora slovenstva v Prekmurje.
Leta 1861 je bil škof Slomšek na kanonični vizitaciji v prleškem Veržeju ob reki Muri in verjetno je tam tudi birmoval. Malo pred svojo smrtjo 1862 je Slomšek izdal odlok o tamkajšnji nastavitvi župnijskega kurata. Za to službo, ki jo je nastopil 31. decembra 1862, je bil imenovan Anton Stranjšak doma iz Bučkovec pri Mali Nedelji. Ker je bil ta duhovnik izrazito naklonjen Slovencem v Prekmurju, lahko predvidevamo, da mu je Slomšek najbrž še pred svojo smrtjo povedal, da ga namerava nastaviti v Veržej. Stranjšak je prišel v Veržej s posebnim namenom. Tam je postal »sveti tihotapec«, saj je v vinskih sodih prekmurskim Slovencem čez reko Muro dostavljal Mohorjeve knjige. To je bilo takrat neprijetno in nevarno opravilo, saj je ogrska oblast s pomočjo svojih žandarjev budno pazila, kaj se na reki Muri dogaja.

Škof Slomšek je tako še dolgo po smrti prihajal v Prekmurje preko svojih Mohorjevih knjig. Že leta 1854 je kaplan pri Sv. Juriju na Goričkem, Franc Šbül, bil njihov naročnik. Glavna zagovornika slovenstva v Prekmurju pa sta bila cankovski župnik Jožef Borovnjak  ter Marko Žižek (od leta 1860 do leta 1888 župnik v Beltincih). Žižek je bil vzgojitelj »prekmurskega Slomška« dr. Franca Ivanocyja, ki je že v dijaških letih med počitnicami prihajal k v beltinsko župnišče, kjer se je ob Žižku navduševal nad slovenstvom. Ivanocy je pozneje bil župnik na Tišini (od leta 1883 do 1913), kjer je zbiral slovensko čuteče duhovnike, jih navduševal za slovenstvo ter pripravljal, da so Božjo besedo ljudem oznanjali v slovenskem jeziku.

Po Žižkovem in Ivanocyjevem vzgledu so duhovniki v svojih katoliških župnijah širili Mohorjeve knjige, tako je med leti 1868 in 1919 bilo v Prekmurju skupno 9138 naročnikov. Skoraj vsak 15 prebivalec Prekmurja je bil naročen na Mohorjeve knjige. Pomeni, da so jih brali praktično vsi Slovenci v Prekmurju. Čeprav niso bili vsi naročniki, pa so si knjige izposojali.

Ljudje, ki so živeli v hišah iz lesa in blata, krite s slamo, so imeli visoko bralno kulturo ter vedno močnejšo slovensko zavest. Takrat se je pričel vzpostavljati »zlati most« ljubezni med Slovenci na levem in desnem bregu Mure. S pomočjo Mohorjevih knjig so prekmurski Slovenci spoznavali slovensko kulturo, zgodovino ter ostali svet. Duhovnik in profesor dr. Matija Slavič, ki je leta 1919 v Parizu na mirovnih pogajanjih odločilno prispeval, da je bilo Prekmurje priključeno k matični Sloveniji, je zapisal: »Vsak naročnik družbe sv. Mohorja je bil politično sumljiv, tako da je že težko dobiti poverjenika za to družbo; kajti poverjenik je bil pravi narodni mučenik.«

Naraščajoče slovenstvo je med prekmurskimi ljudmi krepilo katoliško vero in pripadnost Cerkvi. Na svojstven način je škof Slomšek prišel v Prekmurje tudi preko lazaristov, ki jih je on sam leta 1852 povabil k sv. Jožefu v Celje. Slovensko zaveden beltinski župnik Peter Kolar je povabil celjske lazariste v Beltince, kjer so od 26. oktobra do 3. novembra 1907 imeli ljudski misijon. Za uspeh misijona so beltinski župljani imeli devetdnevnico v čast Jezusovemu Srcu. Ves čas med misijonom je spovedovalo 6 spovednikov, 3 dni pa kar 9 spovednikov. Ljudje so čakali pred spovednicami od 3 do 4 dni. Župljanov se jih je spovedalo 3.500, na vrsto pa jih ni prišlo nekaj čez tisoč. Nihče ne ve, koliko ljudi iz drugih župnij se je pririnilo v vrste za spoved. Na praznik Vseh svetih se je pred Najsvetejšim v joku in solzah spravila cela župnija. Ob koncu misijona 3. novembra so po papeževem blagoslovu razvili velikansko procesijo z misijonskim križem, pred katero je šlo 100 belo oblečenih deklic. Procesije se je udeležilo 10.000 ljudi. Misijonarji so še spovedovali 4. novembra do 10. ure. Celjski lazaristi so imeli ljudske misijone še v župnijah Črenšovci (1919 in 1940), v Bogojini (1912) in pri sv. Juriju na Goričkem (1921). Na misijonu v Črenšovcih leta 1940 se je spovedalo okrog 5.500 ljudi. V času misijona so obhajali 10.000 ljudi.  

Tudi ta veličastna dogajanja nakazujejo, da je bilo narodno buditeljsko delo slovenskih katoliških duhovnikov v Prekmurju najprej izrazito versko. Slovenstvo in katoliška vera  temeljita na oznanjevanju evangelija v slovenskem jeziku. Slomškove Mohorjeve knjige so bile zato humus, iz katerega so pričeli kaliti tudi številni duhovni poklici.
Leta 1935 je bilo iz Prekmurja 480 duhovnih poklicev. Na 250 prebivalcev to pomeni 1 duhovni poklic. Duhovnik in narodni buditelj Jožef Klekl st. je k temu Slomškovemu humusu dodal še svoje slovensko katoliško časopisje: tednik Novine (1913-1941), mesečnik Marijin list (1904-1944) ter letni Koledar Srca Jezušovoga (1903-1944). Ves čas izhajanja je vsaj na kakšno od teh periodik bil naročen vsak sedmi prebivalec Prekmurja.

Rek, »povej mi kaj, bereš in povem ti, kdo si« bi v Prekmurju lahko parafrazirali, »povej mi, če bereš Mohorjeve knjige ter Kleklovo katoliško časopisje ali pa jih ne bereš, pa ti povem ali si katoliški Slovenec ali pa to nisi.« Branje in poslušanje Božje besede v maternem jeziku v ljudeh prebuja željo po narodni skupnosti, ki se veseli svoje vere. Katoliška narodna skupnost ne more obstati brez maternega jezika. Zato je temeljna pravica vsakega kristjana, da bere in posluša Božjo besedo v svojem jeziku. Materni jezik nam omogoča, da spoznavamo, kdo smo, kje so naše korenine in kako iz teh korenin množiti tiste sadove, ki so potrebni za našo srečno večnost.

Jezus se nam predstavi kot trta, ki mladikam omogoča rast in razvoj. Brez Jezusa ne moremo obstati ne kot njegovi učenci in ne kot narodna skupnost. Kot trta omogoča življenjsko moč mladikam, da lahko rastejo in zorijo dobre sadove, tako ljudje potrebujemo Jezusovo Božje življenje, ki v nas prebuja božansko silo rasti, ki se razcveta v sadove svetosti (prim. Jn 15, 1-8). Slomšek je rad svojo lavantinsko škofijo primerjal z vinogradom. Dobro je poznal svoje štajerske vernike. Mnogi so živeli od vinogradništva. Njihovo preživetje je bilo odvisno od pridelka. Z močjo slovenske besede je Slomšek obdeloval svoj škofijo, ki je Božji vinograd. S slovensko besedo je ljudem oznanjal evangelij, jih zavezoval k verskim in moralnim dolžnostim ter jih spodbujal k odgovornosti do narodne istovetnosti. S svojim delovanjem je postal vodilna osebnost narodnega ter verskega prebujanja na Slovenskem v 19. stoletju.

Slomškov vinograd se je leta 1921 še bolj razširil, saj je Prekmurje takrat bilo priključeno k lavantinski škofiji.

Ob 100-letnici združitve prekmurskih Slovencev z matičnim narodom se Bogu zahvaljujemo za blaženega škofa Antona Martina Slomška, ki je delo v svoji škofiji zastavil tako čudovito in učinkovito, da so tudi ljudje v Prekmurju lahko bili deležni sadov slovenstva in poglobljene vere. Še v 60. in 70. letih prejšnjega stoletja v Prekmurju skoraj ni bilo katoliške hiše, kjer ne bi imeli Slomškove podobe. Od njegove beatifikacije pa jo imajo tudi nekatere cerkve. Prepričanje med Prekmurci, da je Slomšek svetniški škof je leta 1970 botrovalo k postavitvi prelepe Slomškove cerkve na Gornji Bistrici.
Na trgu ob župnijski cerkvi sv. Katarine v Lendavi pa ob veličastnem kipu sv. Štefana, madžarskega kralja, stoji tudi Slomškov kip akademskega kiparja dr. Marjana Dreva. Na tem dvojezičnem prostoru nam tudi s tema obeležjema prebivalci Lendave in okolice sporočajo, kako pomembno je danes sožitje med Slovenci in Madžari. Vera namreč ustvarja takšno narodno razpoloženje, ki spodbuja k dialogu, izmenjavi kulturnih dobrin in spoštovanju drug drugega v Kristusu. V veri smo bratje in sestre, zato vsi državljani nebeškega Jeruzalema, kjer ima vsak svoj prostor, ki nam ga je pripravil naš nebeški Oče. V tej veri se danes na Gornji Bistrici veselimo in poveličujemo dobrega Boga, da tudi danes med nami razodeva svoja veličastna dela.

Blaženi škof Anton Martin Slomšek, prosi za nas pri Bogu, da ohranimo vero ter naše dedne časti.

Ankete

Kako je naslov 2. knjige za vse generacije o B.s. Alojziju Kozarju?
Neuničljivo upanje	2	33%
Župnik neuničljivega upanja	4	66%
Srebrni deček	0	0%
Zlati pastir	0	0%
Srebrni junak	0	0%
V nebo	0	0%
Goreč dušni pastir	0	0%
Skupaj glasov:	6

Ostale ankete