Ekumensko bogoslužje

nedelja, 17.01.2021

Nagovor soboškega škofa dr. Petra Štumpfa

Ekumenska Božja služba, 14.2.2021 – evangeličanska cerkev Martina Lutra v Soboti

Spoštovani bratje in sestre v Kristusu.

Letošnje molitveno srečanje za edinost kristjanov je takšno, kot ga do sedaj še nismo imeli. V molitvi in razmišljanju ob Božji besedi smo povezani tukaj v evangeličanski cerkvi Martina Lutra v Murski Soboti preko televizijskih in drugih digitalnih medijev. Posebej smo posneli posamezne molitve, pesmi in tudi nagovore zaradi varnosti pred možnostjo okužbe s Covid -  19. Snemalec Denis Horvat je posamezne dele zmontiral in tako smo dobili celovitost tega bogoslužnega dogajanja.

Kar nekajkrat sva se slišala po telefonu z dobrim sosedom, škofom evangeličanske cerkve v Republiki Sloveniji, mag. Leonom Novakom, se pogovarjala, premišljevala in prišla do sklepa, da ekumenska molitev mora biti tudi letos, ker molitev prebija vse ograje, z nadsvetlobno hitrostjo prodre vse vidne in nevidne svetove ter doseže srce samega Boga, da bi mi vsi, ki smo bili krščeni v Kristusu ostali v njegovi ljubezni in pri tem obrodili sadove.

Pevska družina Ivančičevih iz Veržeja, ki so za to ekumensko Božjo službo tudi zapeli in posneli dve pesmi, mi je zaupala, da ima ta molitev v tem težkem času še toliko večjo vrednost, saj v nas ohranja željo po naši medsebojni bližini in nas razpoložili, da bi bili drug do drugega še veliko bolj dobri, pozorni in pripravljeni nositi bremena drug drugega.

Vsi močno občutimo samoto puščave, ki pomeni našo duševno in duhovno stisko: izolacija, karantena, bolezni, šolanje na daljavo, nevarnost okužbe po službah in drugih ustanovah, trpljenje po družinah, izguba službe…. Mnogo, mnogo je stisk. In vse te stiske pomenijo puščavo, v kateri se naše srce krči v bolečini, žalosti in nemiru. Najbrž nihče od nas do sedaj ni v sebi občutil toliko hrepenenja in želje, kot to občutimo prav v tem času, da bi se lahko v živo srečali drug z drugim, si podali toplo dlan in si namenili dobre besede.

V teh mesecih epidemije smo povsod lahko okušali, kako lepo in dobro je, če znamo in tudi hočemo biti bratje in sestre v Kristusu.

To, da smo člani različnih cerkva ali krščanskih skupnosti, danes več ne pomeni delitve, temveč pomeni mnogo, mnogo možnosti, da si s srcem v srcu, z roko v roki pomagamo iti po poti naše vere v Kristusa in si pri tem dajati poguma, razganjati temne oblake strahov in malodušja in z molitvijo drug na drugega klicati sijaj Božjega nasmeha in pozornosti do nas.

Z nami sedaj moli tudi prvi predstojnik Binkoštne skupnosti v Sloveniji, dr. Danijel Grabar, strokovni direktor soboške bolnišnice. Skupaj z vodstvom bolnišnice ter z zdravniki, medicinskimi sestrami in brati ter ostalim zdravstvenim osebjem je en od prvih mož boja na fronti proti temu strahotnemu virusu in prizadevanja za zdravje vseh bolnih v naši bolnišnici. Tako se v njem in v njegovih v sodelavcih v tej epidemiji vsej polnosti izpolnjuje Kristusovo naročilo, ki pravi, da nihče nima večje ljubezni, kakor je ta, da dá življenje za svoje prijatelje, kajti vsi smo Kristusovi prijatelji, če delamo, kar nam on naroča (prim. Jn 15, 13-14). Naj se v naši molitvi dobri Bog ozre na velika in požrtvovalna dela vseh zdravstvenih delavcev po naših bolnišnicah, domovih za starejše, po naših ambulantah, kakor tudi na vse, ki pomagate bolnim in ostarelim po družinah in drugih ustanovah, in seveda tudi na vse prostovoljce dobrodelnosti, ki delite kruha najbolj ogroženim.

Molitev vsa ta dela naj spreminja v nebesih v sadove za blaženo večnost nas vseh v nebeški Očetovi hiši.

Hvala tebi, škof Leon, da si nas preko medijev povezal v tvoji čudoviti cerkvi Martina Lutra in nas gostoljubno pogostil z možnostjo te tako zelo pomenljive ekumenske Božje službe. To bo ostalo v zgodovini našega pomurskega ekumenskega koraka kot poseben dogodek, ki nakazuje tudi nove načine sijanja Božje ljubezni in pozornosti nad nami vsemi.

Za Boga ni preprek, da nas ne bi mogel obiskati in potolažiti. Tudi preko medijev, kadar je to potrebno. In kdor se veseli Božje bližine, tudi za njega ni preprek, da ne bi znal poiskati poti do svojega brata in sestre po krvi, po veri ali pa zgolj samo zato, ker je človek.

Vse naj nas spremlja in krepi Božji blagoslov, da bi zmeraj bili drug z drugim.

-amen.

Ankete

Kako je naslov 2. knjige za vse generacije o B.s. Alojziju Kozarju?
Neuničljivo upanje	2	33%
Župnik neuničljivega upanja	4	66%
Srebrni deček	0	0%
Zlati pastir	0	0%
Srebrni junak	0	0%
V nebo	0	0%
Goreč dušni pastir	0	0%
Skupaj glasov:	6

Ostale ankete