Ekumensko bogoslužje v Soboti

nedelja, 21.01.2024

Nagovor soboškega škofa msgr. dr. Petra Štumpfa pri ekumenskem besednem bogoslužju v evangeličanski cerkvi Martina Lutra v Soboti, v nedeljo, 21. januarja 2024

In kdo je moj bližnji?

»Vsak človek« - nam pojasni Jezus.

Nobena reč ne more delati izbora, kdo bi lahko bil moj bližnji in kdo ne - niti vera niti krst.

In kaj je ta bližnji zame?

Daje mi pomen in namen. Bližnji me določa kot človeka. V tem življenju sem zato, da bližnjemu dajem najboljše, kar premorem in od njega prejemam to, kar mi on zmore dati. Čeprav mi bližnji ne daje vedno najboljše, mnogokrat tudi slabo in celo hudo, me s tem izziva, naj ne bom ujetnik njegove okrnjenosti, ampak ostajam svoboden, da bi tudi on postajal vedno bolj človeški.

Jezusova prilika o usmiljenem Samarijanu pomeni tečaj, kako biti in ostati človek. Samarijana daje kot primer človeške normalnosti. Biti dober drug do drugega ni posebna krepost, ampak človeška samoumevnost.

Ljudje imamo namreč naravno dolžnost, da smo dobri drug do drugega -  zato, ker smo ljudje. Takšne nas je ustvaril Bog. Slabi postanemo, ko nehamo biti, kot je bil Samarijan. Takrat si postanemo tujci.

Judje so Samarijane vedno sovražili. Zanje so bili kot pogani, zato so se jih ogibali. Z njim niso hoteli imeti nobenih stikov in opravkov. Imeli so jih za nečiste in zato za zavržene. Jezusova pripoved o usmiljenem Samarijanu je zato toliko bolj dramatična. S podobo Samarijana hoče povedati, kakšna je v resnici človečnost. Gre za preseganje sebe v kulturi, navadah, pojmovanjih in celo v verskih ustaljenostih, da bi drugemu bilo dobro.

Danes bi lahko podobo Samarijana zamenjal, recimo kakšen Afganistanec, ki ilegalno prečka mejo, zato pred policijo ni varen; on pa ne begu naleti na žensko v visoki nosečnosti, ki jo je pijani partner pretepel in vrgel na cesto. Zatekla se je v nek podhod, kjer na pol oblečena zmrzuje in joka. Ljudje jo čudno gledajo, ali pa je sploh ne opazijo. Nimajo časa zanjo, ker se jim mudi po opravkih. Še brezdomci se nočejo ukvarjati z njo, ker vidijo, v kakšnem stanju je. Ilegalni afganistanski pribežnik se tam slučajno pojavi, saj je oprezal, če bi se dalo dobiti kaj hrane za druge tovariše, ki ga čakajo v gozdu ob mestu. Ustavi se pri tej zavrženi ženski. O njej ne ve nič. Ne pozna njenega jezika. Vendar je takšne ne more pustiti v tem mrzlem podhodu.

Gre na policijo, čeprav ve, da je s tem konec njegovih načrtov za ustalitev v obljubljeni Evropi. Tam vse pove o ženski in kraju, kjer jo je našel.

Policija gre, prevzame žensko, ji omogoči medicinsko pomoč, nato jo prepusti v oskrbo socialnim službam, Afganistanec pa konča v policijskem pridržanju in nadaljnjih postopkih. Pomoč tej ženski ga je stala željene prihodnosti.

Težka je takšna dobrotna pozornost, saj tvega negotovost in ne obeta varnosti. Zelo se izpostavlja in na koncu si zase ne more obetati nobene koristi. Ima le račune in stroške, velikokrat pa jo preganjajo in njen konec je slab in brez dobrih obetov.

Vsi zaskrbljeno opazujemo, kako se sedaj močno mešajo karte svetovnega reda. Svet se korenito spreminja. Slutnje glede tega so zelo mračne. Ne obetajo dobre prihodnosti. Roparji in napadalci v kravatah, sakojih in sutanah imajo moč in kapital. Grozijo z novimi vojnami. Ranjenih in mrtvih bo na našo veliko žalost torej vedno več. Ali nam bo zmanjkalo tudi Samarijanov?

Ne bo jih zmanjkalo, ker Bog je vedno na delu. Lep primer je starozavezni očak Abraham. Bil je nenehni iskalec Boga in njegovih načrtov. Postal je božji nomad. Na njegovih poteh mu Bog prihaja naproti, tudi v podobi treh mož, ki jim je Abraham izkazal gostoljubje. V veri je spoznal, kako mora ravnati. Pustil je svoja ustaljena opravila v šotoru in se posvetil strežbi. To ga je pred Bogom opravičilo, da je v visoki starosti postal oče. Prej ni mogel imeti otrok. Ko pa je napredoval v veri, je dozorel tudi v očetovstvu. Vera odpira vrata življenju. Zaradi vere je Abraham dobil sina Izaka, in ta sina Jakoba. Bog Abrahamov, Izakov in Jakobov je Bog vseh človeških rodov od pradavnine do poslednjega roda na zemlji. V njem je življenje nepremagljivo.

In ta čudoviti Bog si močno želi gostoljubja. Ne brani se niti telička na žaru in dobrega svežega kruha. Njegovi poslanci so utrujeni ljudje, ki so na poti. Ko jedo oni, je pogoščen tudi Bog Abrahamov, Izakov in Jakobov.

Abrahamovo nomadstvo se je že preselilo tudi k nam. Ne vemo ali bomo morali tudi mi spakirati svoje šotore in iti kam drugam. Ne vemo. Prihajajo tujci. Tudi tega ne vemo, kaj bi sedaj z njimi. Vsekakor pa je ravnanje usmiljenega Samarijana najbolj človeka vredno, je najbolj rešilno in je celo izenačeno z ljubeznijo do Boga. Samarijanovo usmiljenje pomeni vstopno karto za večno življenje. Jezus je garant za to, saj pravi: 'to delaj in boš živel'.

Hvala tebi škof Leon in vam sestre in bratje soboške evangeličanske gmajne in Evangeličanske cerkve v Republiki Sloveniji za mnoge poti - tja do Nemčije, Ukrajine in drugih držav in potem nazaj do Slovenije. Za prevožene in prehojene neštete nomadske kilometre v službi gostoljubja in pomoči, za obvezovanje in zdravljenje, za vero in upanje, za Kristusa in njegovo Kraljestvo, za ta čas in za prihodnji v Očetovi hiši v nebesih.

Hvala, dragi evangeličanski Samarijani. Abrahamovo gostoljubje do Boga naj bo naša skupna zaveza tudi v teh težkih in negotovih časih. Po njem naj Bog nad nami razjasni svoj obraz, nas blagoslovi in varuje zdaj in vedno.

- amen

Foto in video: Eco Murska Sobota, facebook, posnetek zaslona

Ekumensko bogoslužje - video

Ankete

Katera župnijska cerkev je na naslovnici Stopinj 2026?
Dolenci	0	0%
Mala Nedelja	0	0%
Kuzma	11	100%
Hotiza	0	0%
Cezanjevci	0	0%
Kobilje	0	0%
Pertoča	0	0%
Skupaj glasov:	11

Ostale ankete