Duhovna misel škofa ob prazniku Kristusa, Kralja vesoljstva

Z nedeljo Kristusa, Kralja vesoljstva stopamo v zadnji teden letošnjega cerkvenega leta, kajti prihodnjo nedeljo je že 1. adventna nedelja in pričetek novega cerkvenega leta. (?)
Praznik Kristusa Kralja nam daje eno samo sporočilo: Vse odide, vse premine, samo Kristus ostaja na veke. Vse besede bodo odšle v pozabo, samo Kristusova Beseda ostane na veke. Vsa kraljestva se bodo sesula v prah, samo Kristusovo kraljestvo ostane ne veke. Vse človeške sodbe so samo začasne, samo Kristusova sodba je večna.
S krstno vodo in s svetim maziljenjem smo bili nekoč zaznamovani v Kristusu za Kristusa, da bi bili deležni njegove Božje narave. Od krsta naprej hodimo, ne sami, ampak s Kristusom. Hodimo po poti večnosti, ki je neizogibna. V svoji svobodi se odločamo za dvoje: izbiramo med srečno večnostjo in nesrečno večnostjo. (?)
Evangelist Matej nam to prikaže zelo dramatično: o naši srečni ali nesrečni večnosti odloča to, kar dobrega storimo malim ? to je tistim nepomembnim, ki med ljudmi ne pomenijo nič. Takšnih ni malo. To so bolni, zaporniki, ubogi, tujci, ki so zapadli v takšno stanje zaradi družbene nepravičnosti. Prejšnjo nedeljo, ko smo obhajali prvi Svetovni dan ubogih,  nas je papež Frančišek opozoril, da so takšni ljudje naša največja garancija za nebesa. Če pa uboge prezremo, potem si srečne večnosti ne moremo obetati. (?)