| 2006 2007 2008 2009 2010 2011 2012 2013 2014 2015 2016 2017 2018 2019 2020 2021 2022 2023 2024 2025 2026 januar februar marec april maj junij julij avgust september oktober november december |
Turnišče - zlata poroka škofovih staršev
nedelja, 03.10.2010
V Beltincih rojena Genovefa Horvat, izhaja iz družine devetih otrok, je bila hči Martina in Justine Marič. Njen oče je bil znani beltinski zidarski mojster. Njega v nekaj cerkvenih kronikah zasledimo kot mojstra pri gradnji cerkva in verskih objektov. Njegovo delo je tudi cerkev v Bogojini. Genovefa je svoje otroštvo opisala kot zelo lepo obdobje, prepleteno z molitvijo in trdnim življenjem po veri. Želela je študirati geodezijo, ker zemljo in tla ima neizmerno rada. »Občudujem naravo, če ne grem na njive, postanem bolna. Všeč mi je, ko gledam rast pšenice, koruze, krompirja, … veste, to je Božje delo,« je povedala čustveno. Ker so se otroci porazgubili po svetu, je Genovefa, ki je bila ena izmed mlajših hčera, pomagala staršem na domačiji in se ni vpisala na univerzo.
Prvega oktobra leta 1956 je dvaindvajsetleten Jože Štumpf (sin Antona in Marije, rojene Fürst), doma iz Bunčan (župnija Križevci pri Ljutomeru) prišel službovat v Beltince na selekcijsko posestvo. Tam je kasneje postal upravnik. Jože je bil doma z večje kmetije, katere del so po drugi svetovni vojni nacionalizirali. Tako kot Horvatova družina so bili verni tudi Štumpfovi, kjer je bilo sedem otrok. Njegovo edino sestrico je Gospod kmalu po rojstvu poklical k sebi, ostalo je šest bratov.
Jože je po Srednji kmetijski šoli v Rakičanu opravljal službo vrtnarja v Veržeju, nato pa mu je Bog namenil službo v Beltincih. »Zagledal me je, ko sem šla v cerkev,« je povedala Genovefa, ko se je spomnila na tisti trenutek, ko je osemnajstletnica zagledala fanta, s katerim se je čez štiri leta poročila. Njen mož pa je o Genovefi, poštenemu dekletu, povedal, da je bila lepotica in med njima je takoj zablestela luč ljubezni in toplina privlačnosti. Povedala sta: »Na življenje v zakonu se moramo pripravljati vse življenje. Še posebno v dobi dozorevanja moramo gojiti družinske kreposti in iskreno moliti za svojo bodočo družino.« Prvega oktobra 1960 sta si večno zaobljubo obljubila v beltinski cerkvi sv. Ladislava. Da bi si izprosila zakonskega blagoslova in Mariji izročila željo, da bi imela otroke, sta se po poroki prvič odpravila na romanje na Brezje. Molitve so poganjale cvetove. Najprej se je leta 1962 rodil sin Peter, čez tri leta hčerka Doroteja in leta 1973 hčerka Monika. Kaj za zakonca Štumpf pomeni starševstvo? »To je odgovorno delo,« sta priznala. Za vso skrb, vzgojo, zdravje sta se v molitvah priporočala Materi Mariji in prosila Jezusa. Povedala sta, da so prav otroci tisti, ki prinesejo v družino radost in toplino, pa tudi skrbi. Po petdesetih letih skupnega življenja sta v cerkvi Marije Vnebovzete v Turnišču obnovila svojo zakonsko obljubo; njun sin msgr. dr. Peter Štumpf pa je blagoslovil njun srečen zakon. Turniško cerkev sta izbrala zato, ker je to romarska cerkev murskosoboške škofije, ker sta tam molila ob pomembnih življenjskih trenutkih in Marija Vnebozeta, ki ima za Štumpfove poseben pomen, pa se je s svojim milim pogledom vedno usmilila njunih prošenj. Hvaležna sta Bogu, da je njun zakon ohranil petdeset let skupaj in ju blagoslovil s tremi otroki, petimi vnukinjami in s sinom škofom msgr. dr. Petrom Štumpfom.
Škof msgr. dr. Peter Štumpf o svojih starših: »Vse, kar sem, dolgujem dobremu Bogu, Mariji Pomočnici ter očetu Jožefu in mami Genovefi. Pred leti mi je ravnatelj na Srednji verski šoli v Želimljah dejal: »Tako požrtvovalnih staršev, ki se toliko trudijo zate, nima noben ministrski otrok na svetu.« Bogu hvala za dar dobrih staršev.
Prvega oktobra leta 1956 je dvaindvajsetleten Jože Štumpf (sin Antona in Marije, rojene Fürst), doma iz Bunčan (župnija Križevci pri Ljutomeru) prišel službovat v Beltince na selekcijsko posestvo. Tam je kasneje postal upravnik. Jože je bil doma z večje kmetije, katere del so po drugi svetovni vojni nacionalizirali. Tako kot Horvatova družina so bili verni tudi Štumpfovi, kjer je bilo sedem otrok. Njegovo edino sestrico je Gospod kmalu po rojstvu poklical k sebi, ostalo je šest bratov.
Jože je po Srednji kmetijski šoli v Rakičanu opravljal službo vrtnarja v Veržeju, nato pa mu je Bog namenil službo v Beltincih. »Zagledal me je, ko sem šla v cerkev,« je povedala Genovefa, ko se je spomnila na tisti trenutek, ko je osemnajstletnica zagledala fanta, s katerim se je čez štiri leta poročila. Njen mož pa je o Genovefi, poštenemu dekletu, povedal, da je bila lepotica in med njima je takoj zablestela luč ljubezni in toplina privlačnosti. Povedala sta: »Na življenje v zakonu se moramo pripravljati vse življenje. Še posebno v dobi dozorevanja moramo gojiti družinske kreposti in iskreno moliti za svojo bodočo družino.« Prvega oktobra 1960 sta si večno zaobljubo obljubila v beltinski cerkvi sv. Ladislava. Da bi si izprosila zakonskega blagoslova in Mariji izročila željo, da bi imela otroke, sta se po poroki prvič odpravila na romanje na Brezje. Molitve so poganjale cvetove. Najprej se je leta 1962 rodil sin Peter, čez tri leta hčerka Doroteja in leta 1973 hčerka Monika. Kaj za zakonca Štumpf pomeni starševstvo? »To je odgovorno delo,« sta priznala. Za vso skrb, vzgojo, zdravje sta se v molitvah priporočala Materi Mariji in prosila Jezusa. Povedala sta, da so prav otroci tisti, ki prinesejo v družino radost in toplino, pa tudi skrbi. Po petdesetih letih skupnega življenja sta v cerkvi Marije Vnebovzete v Turnišču obnovila svojo zakonsko obljubo; njun sin msgr. dr. Peter Štumpf pa je blagoslovil njun srečen zakon. Turniško cerkev sta izbrala zato, ker je to romarska cerkev murskosoboške škofije, ker sta tam molila ob pomembnih življenjskih trenutkih in Marija Vnebozeta, ki ima za Štumpfove poseben pomen, pa se je s svojim milim pogledom vedno usmilila njunih prošenj. Hvaležna sta Bogu, da je njun zakon ohranil petdeset let skupaj in ju blagoslovil s tremi otroki, petimi vnukinjami in s sinom škofom msgr. dr. Petrom Štumpfom.
Škof msgr. dr. Peter Štumpf o svojih starših: »Vse, kar sem, dolgujem dobremu Bogu, Mariji Pomočnici ter očetu Jožefu in mami Genovefi. Pred leti mi je ravnatelj na Srednji verski šoli v Želimljah dejal: »Tako požrtvovalnih staršev, ki se toliko trudijo zate, nima noben ministrski otrok na svetu.« Bogu hvala za dar dobrih staršev.
Bojan Zadravec
