Tudi moji duhovniki so možje velikega četrtka

Duhovnikov položaj je danes zelo drugačen, kot je bil še pred nekaj leti. Zdi se, da je ta poklic za sodobno družbo vedno bolj nenavaden in odtujen. Nanj se izvaja kulturni pritisk, da bi se odpovedal poslanstvu oznanjevanja in posvečevanja ter sprejel socialno vlogo, ki  je značilna za laično demokratično in pluralistično družbo. Gre zato, da bi zapustil Cerkev in se zatekel k spremenljivim človeškim organizacijam.
    Da bi razumeli naravo in poslanstvo katoliškega duhovnika, je potrebno iti k izvorom svetosti. Življenjepisec blaženega Antona Martina Slomška je zapisal: »Med obredi duhovniške posvetitve se je Slomšku zdelo, da je v nebesih. Še je čutil na glavi škofovo roko, na dlaneh svojih rok škofove poteze maziljenja s krizmo, ko je po končanem posvečenju vzel zveščič in si zapisal v spomin na mašniško posvečenje: Duhovnik si na veke! Posvečena so tvoja usta, govori sveto! Posvečene so tvoje roke, delaj sveto! Posvečene so tvoje oči, glej nebeško! Živim, pa ne več jaz, ampak v meni živi Kristus (Gal 2,20). Duhovniška služba je moje življenje«. To si je zapisal ne le na papir, v svoj dnevnik, marveč v srce. In na dan nove maše si je v isti dnevnik zapisal: »Duhovnik daruje za ljudstvo, je po Kristusu srednik med Bogom in ljudmi. Odrešenik sveta me je tako ljubil, da me je izbral izmed mnogih bratov za duhovnika, za luč sveta, za sol zemlje, za delivca božjih skrivnosti, da darujem Bogu daritev ljudstva v čast Božjo in zveličanje duš. O Bog, očisti me za svetega duhovnika, za sveto Božjo službo! Moja duša je tvoja, moje srce je tvoje, posveti ga, da bo tvoje orodje, moj Jezus in moj Odrešenik«. Tako je Slomšek doživljal duhovniško posvečenje in novo mašo.
Slomšek pa v svojem duhovništvu ni doživljal samo nebesa, ampak tudi vice ali celo peklenska nasprotovanja. Ko je bil na Bizeljskem kot kaplan zaničevan od kuharice, župnikove sestre, ki je bila nanj ljubosumna, ker je bil pastoralno bolj učinkovit kot njen brat župnik. Ali pa celo, ko so na njegovo krsto v grobu pljuvali mariborski nemškutarji, ker so kleli njegovo slovenstvo in prenos škofijskega sedeža v Mariboru.
    Tudi na moje duhovnike že preži kakšna neprijetnost ali celo nevarnost. Če bodo imeli v župnišču mir in dobrohotnost župljanov, jim bo hudobec gotovo poslal na prežo kakšen rumeni tisk, da ljudem ponudijo sočno pašo škandalov, laži in potvarjanj. Seveda brez kakršnih moralnih obveznosti in odgovornosti, saj je rumeni tisk popolnoma varen pred sodnim pregonom.
    Duhovnik je človek iz tega časa in prostora. Zato ne bi smel biti naiven, nestvaren in utopičen. Molitev za duhovnika, ki sem jo nekje zasledil, se mi zdi zato zelo programska. Molim jo večkrat zase in za moje duhovnike:
    »Gospod, najprej se Ti zahvalim, da so ti možje sprejeli tvoj klic, vzeli popotno palico in šli na pot za teboj v dušno pastirstvo. Če bi bili slučajno raje izbrali copate, eno sopotnico in eno ognjišče; kaj bi bilo z nami?
Zahvalim se ti, Gospod, da si jim dal toliko poguma in požrtvovalnosti. Samo po njihovi zaslugi se moremo hraniti s Kruhom življenja, si ustvarjati trdna domača ognjišča, si očiščevati duše in zaspati v Božjem miru.
Hvala Ti, Gospod, tudi za napake naših duhovnikov. Popolni ljudje težko prenašajo slabosti drugih. Ljudje, ki so zmeraj zdravi zaničujejo tiste, ki so šibkega zdravja in bolehni. Ti, Gospod, vidiš več kot mi.
In sedaj te prosim, Gospod, za službo naših duhovnikov, posebno za tiste, ki so v dušnem pastirstvu. Daj, Gospod, da bodo imeli tudi uspehe, kakšnih zmagoslavij pa ne. Če bodo imeli neuspehe, naj ne obupajo. Tvoje kraljestvo ni v uspešnosti, niti v neuspehih, marveč v ljubezni. Ohrani naše duhovnike v svoji ljubezni.
Naši duhovniki so pravo čudo. Morajo biti pedagogi za otroke, izvedenci za družinska vprašanja, izkušeni psihologi mladih, prave skrinje znanosti in izkušenj v spovednici. Pozabil sem, da morajo na cesti pozdravljati vse brez razlike. Pozabil sem, da se morajo vedno smehljati, ko koga sprejmejo, tudi če v njih srcu besni vihar in so utrujeni. Pozabil sem, da morajo biti vsako nedeljo odlični govorniki, pevci, včasih tudi organisti, med tednom pa večkrat še elektrikarji, mizarji, slikarji, mehaniki in še drugo. Daj nam, Gospod, da bomo te "specialiste za vse" sodili vsaj z malo dobrohotnosti. Daj nam, da bomo vendarle razumeli, da je dobro, če naš župnik obvlada od 14 specialnosti vsaj 7 ali tudi 3. Ostale smo namreč dolžni opraviti mi.
Gospod, še to sem te hotel prositi, daj, da bi imeli malo več usmiljenja do naših duhovnikov v mislih, posebno pa v besedah.
Če je moj župnik zelo dober vzgojitelj otrok, daj, da ne bom iz tega sklepal, da je njegova vera otročja.
Daj mi, Gospod, da bom znal odpuščati njegovo nepotrpežljivost in napake. Da bi razumel, da imam jaz samo enega župnika, s katerim moram potrpeti, on pa ima na plečih vse župljane.
Daj, Gospod še to, da bi naš župnik kdaj doživel tolažbo, da ni sam in da ga ne obdaja samo brezbrižnost in sovraštvo.
In končno, Gospod, daj mi, da bom v molitvi za duhovnike vztrajal. Brez dvoma bo to zame največja milost in za duhovnike najbolj koristna stvar.«