Polnočnica 2008

Dragi duhovniki, diakon, bogoslovec in malosemeniščniki, drage redovnice, bratje in sestre, zlasti mladi: ne bojte se, kajti božična noč oznanja veliko veselje za vse ljudi!

Prav sredi noči, ko je tema najgostejša, dragi bratje in sestre v veri, najlažje razumemo Izaijevo prerokbo, ki nam je bila oznanjena tudi v današnji noči. V njej je izraženo doživljanje vsega človeštva, ujetega v temo zla in nemoči, ki je sami kljub vsemu trudu ne more premagati. Noč je zgovoren simbol tega doživljanja, saj sami res ne moremo kakorkoli zaustavili ali pospešili gibanja zemlje okoli njene osi in okoli sonca. Tej je podobna človeška izkušnja doživljanja zla in še posebej doživljanja neizbežnosti smrti. Izaija pa je v duhu videl veliko svetlobo na koncu smrtnega tunela zgodovine. Za človeštvo je ta tunel »dežela smrtne sence« (Iz 9,1), saj prav smrt najbolj usodno in neizprosno teži človekovo zemeljsko bivanje. Svetloba, ki razsvetli »deželo smrtne sence«, je lahko le moč, ki je močnejša od smrti. Izaija napove, da se bo ta sila gotovo pokazala!
Brez trdnega znamenja, da takšna sila obstaja, je človekovo življenje brez upanja; postane obupano in zato obupno, saj počasi naganja strah v kosti. V zapisu Lukovega evangelija, oznanjenega v nocojšnji noči, lahko prepoznamo izpolnitev Izaijeve prerokbe. Angel je pastirjem rekel: »Ne bojte se! Glejte oznanjam vam veliko veselje, ki bo za vse ljudstvo. Danes se vam je v Davidovem mestu rodil Odrešenik, ki je Kristus, Gospod« (Lk 2,10-11). Sredi zgodovinske reke zla, ki se od Adama preko Kajna vije skozi srca ljudi vse do naših dni kot sovraštvo, zavračanje, obtoževanje, poniževanje, onemogočanje, življenje na tuj račun … vse do ubijanja, se je z betlehemskim dogodkom pojavilo upanje rešitve. Apostol Pavel, katerega dvatisočletnico rojstva obhajamo, je svoje oznanilo vedno strnjeval v to upanje. Titu je zapisal, da se je v Jezusu Kristusu »razodela Božja milost, ki rešuje vse ljudi«, da lahko »zdaj pričakujemo, da se bo uresničilo blaženo upanje«, ker nas bo »odkupil iz vse grešnosti« (Tit 2,11.13.14). Efežane pa spominja, kako so bili pred srečanjem s Kristusom »brez upanja in brez Boga na svetu« (Ef 2,12). Kljub mnogim bogovom so bili v temi sveta »brez Boga« in zato pred temno prihodnostjo. Tudi Tesaloničane je vzpodbujal, naj ne žalujejo »kakor drugi, ki nimajo upanja« (1 Tes 4,13). To misel povzame papež Benedikt XVI. v okrožnici Odrešeni v upanju: »Kot razločilna prepoznavnost kristjanov se kaže to, da imajo upanje: ne kakor da bi v posamezni stvari vedeli, kaj je pred njimi; pač pa v celoti vedo, da njihovo življenje ne teče v prazno. Samo če je prihodnost kot pozitivna resničnost zanesljiva, je mogoče živeti tudi sedanjost. /…/ Evangelij ni samo sporočilo o tem, kar je mogoče vedeti; evangelij je sporočilo, ki ustvarja dejstva in spreminja življenje. Temna vrata časa, prihodnosti, so odstranjena. Kdor ima upanje živi drugače« (toč. 2).
Dragi obiskovalci betlehemske noči, ni nam težko prepoznati znamenj »smrtne sence« v našem času in v osebnih doživljanjih. Strah se danes plazi po svetu v obliki polomov borznih sistemov, ki povzročajo gospodarske krize in socialne stiske: nove brezposelne in nove na robu preživetja, nove bolečine. Strah se plazi tudi v obliki osebnih razočaranj in ranjenosti s strani ljudi, ki so si morda najbližji: v družinskih okoljih, v župnijskih sredinah, sredi delovnih kolektivov, šol in sploh povsod, kjer človek živi in deluje. A strah ni nikoli od Boga.
Vse to, in še mnogo drugega, je letošnji »betlehemski hlev« v katerem se želi »roditi« Kristus Gospod z istim klicem upanja: »Ne bojte se!« Bog-otrok je znamenje Boga, ki je sprejel nase ranljivost ljubezni. In, glejte, to je pot svetlobe in luči: odločiti se za ljubezen, ki boli. Veličina ljubezni je v tem, da se manjša zato, da naredi prostor drugim. Betlehemski otrok ne bo postal nikoli velik, bogat, pomemben in močan v smislu tega sveta. Rasel pa bo v svoji majhnosti in uboštvu, tako da bo njegova rojstna golota na križu na Golgoti samo še večja. Razpoznati ga je mogoče po uboštvu, ponižanju in ponižnosti. S tem je pokazal pravo zdravilo proti »smrtni senci« bogastva, slave in oblasti, kadar so krivično pridobljeni na račun drugih in sebično uporabljeni. Sedanje stanje sveta je posledica dejstva, da je nekdo gradil na »laži«, na neresnično prikazanih dejstvih in vrednostih. Želja po vedno večjem dobičku je zaslepila pogled, tako strokovnega kot tudi čisto človeškega, in, ker so med akterji tudi kristjani, na žalost tudi pogled vere teh kristjanov. V takšnem primeru imetje, ki samo po sebi ni slabo, saj je Božji dar, postane »krivični mamon«. Takšna uporaba zemeljskih dobrin ni v Božji zamisli in je krivična. Njihova pravilna raba je v deljenju med seboj. Kopičenje bogastva zase ljudi deli in jih dela celo sovražno nastrojene med seboj; povečuje neupravičene razlike med bogatimi in revnimi; povzroča krize – ne samo finančne, gospodarske in socialne, ampak tudi osebne, družinske, pa tudi mednarodne, ki lahko dobijo svetovne razsežnosti in se neredko končajo tudi z vojnimi konflikti. Delitev dobrin pa nasprotno ustvarja prijatelje, dela sožitje lepše, ljudje dejansko postajajo bratje in sestre med seboj. In prav to je smisel življenja. Če je Bog naš Oče, potem je temeljnega pomena, da ljudje postajamo v praktičnem ravnanju med seboj bratje in sestre. In temu smislu naj bi služilo vse imetje, ki ga kdorkoli ima sam ali v skupnosti. Takšen pogled seveda ne zavrača osebnega imetja, ki je pridobljeno pravično in z lastnim delom ter sposobnostjo, nasprotno, saj mu daje pomembno mesto pri razvoju človeka samega in medsebojnih odnosov. Opozarja pa na vedno prisotno skušnjavo lakomnosti ali pogoltnosti, ki vodi v takšno ali drugačno »tajkunizacijo«, ki se dogaja na račun drugih, ki postajajo po krivici vedno bolj revni in zato težje živijo. Zato je tudi pošteno pridobljeno imetje le »orodje« za življenje po Božjem načrtu, služi torej za pravično in primerno deljenje; najprej za pravično delitev med lastnikom in delavci, nato pa v primerni obliki tudi med tiste, ki so iz različnih razlogov v pomanjkanju in še niso sposobni sami urediti svojega stanja. Božič nam zato oznanja, da je novo upanje za današnji svet v etičnem in moralnem delovanju na vseh področjih ter v solidarnem odnosu med ljudmi. Jezus Kristus nas v betlehemski noči uči prehoda od »ekonomije kopičenja« k »ekonomiji daru«. Za človeka je »polomija«, če »ljubi« stvari, ki tega niso vredne, ker ne morejo biti njegov cilj, ampak le sredstvo za dosego cilja, ki je postati podoben Očetu, ljudi okoli sebe pa spremeniti v brate in sestre, ki vse delijo med seboj.
Dragi mladi, v letu, ki ga v pastoralnem delu posebej posvečamo vam, si želim in prosim, da naj vaša mladost postane »jaslice«, v katerih se rojeva Bog med ljudmi. Starši, duhovniki, katehisti, katehistinje in animatorji se dobro zavedamo, da je mladost z Bogom nenadomestljiva dota. A prenos vere v vašo generacijo, se lahko zgodi le z vašim sodelovanjem. Postavite v »betlehemsko svetlobo« vsa svoja mladostna hrepenenja, načrtovanja, zagnanosti in prebujajočo se ljubezen, a tudi vse mladostniške pretrese, padce, zmedenosti, žalosti ali celo obup. Jezusu ni nič od tega tuje, saj je tudi sam bil otrok in mladostnik. On je tudi vaš vrstnik in želi biti z vami v vaši mladosti. Naj vam Božji služabnik Danijel Halas izprosi milost takšne mladosti.
Sklenimo razmišljanje s papeževo mislijo o pravem Pastirju, »ki pozna tudi pot skozi dolino smrti; on gre z menoj in me pelje po poti poslednje osamljenosti, v kateri me nihče ne more spremljati. /…/ Ta zavest, da obstaja tisti, ki me tudi v smrti spremlja in mi s svojo 'palico in gorjačo daje zaupanje', da se mi ni treba 'bati ničesar hudega' (Ps 23,4) – to je bilo novo upanje, ki je vzšlo nad življenjem verujočih« (toč. 6). Naj prav to upanje v obilju vzide nad vsemi vami, dragi kristjani, in nad vsemi ljudmi dobre volje; še posebej pa nad vašimi družinami, nad ostarelimi in bolniki, nadalje nad vsemi brezposelnimi, brezdomci, zaporniki; v letu mladih pa na poseben način nad vami, ki v svoji mladosti nabirate izkušnje za prihodnje življenje – naj vsem nocoj zasije svetloba upanja! Amen!